Jedro

Postopek preklica pogojne obsodbe pomeni odločanje, ki ne predstavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje (pravnomočne) sodbe v zakonu določenih mejah.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 18. 3. 2010 na podlagi določbe četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenemu R. H. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju K 279/2008 z dne 27. 8. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I Kr 1/2009 z dne 2. 4. 2009 ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi obsojenega R. H. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo posebni pogoj, da mora obsojenec oškodovani družbi S. d. d., vrniti znesek 722,55 EUR, ki je bil obsojencu določen v okviru pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 27. 8. 2008 K 279/2008. O stroških postopka je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec iz razloga po 3. točki 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje pri izdaji sodbe ni uporabilo določbe prvega odstavka 383. člena ZKP glede preizkusa sodbe v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo Višjega sodišča v Celju tako, da izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju I Kr 106/2009 razveljavi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo prvega odstavka 383. člena ZKP. Mejo preizkusa sodbe določi pritožnik s pritožbo, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno, ter s pritožbenimi razlogi, ki jih uveljavlja, tako da pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa mora vselej preizkusiti tudi kršitve procesnega zakona, in ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Meni, da pritožbeno sodišče ni ravnalo po citiranem zakonitem določilu, saj ni preizkusilo sodbe I Kr 106/2009, ki jo je obsojenec izpodbijal s pritožbo. Iz izreka sodbe in tudi iz obrazložitve je mogoče sklepati, da je višje sodišče poseglo v sodbo o kaznovalnem nalogu K 279/2008, ki ni bila predmet pritožbe in je bila pravnomočna, medtem ko o sodbi o preklicu pogojne obsodbe ni odločalo, kar pomeni, da je le ta pravnomočna in izvršljiva, ne glede na to, da je bil nadaljnji pogoj s sodbo višjega sodišča odpravljen. Višje sodišče je spregledalo, da ne bi smelo odločati o pravnomočni sodbi o kaznovalnem nalogu in ne bi smelo posegati vanjo. Odločati bi smelo le o sodbi o preklicu pogojne obsodbe, ki je bila izpodbijana. Meni tudi, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje nerazumljiv, saj ne vsebuje navedbe, katero sodbo sodišča prve stopnje drugostopenjsko sodišče spreminja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. V postopku za preklic pogojne obsodbe lahko sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka 506. člena ZKP, če ugotovi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo, izda sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ali pa odpravi ta pogoj. Če pa spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, ustavi s sklepom postopek za preklic pogojne obsodbe. Materialna podlaga za sprejem odločitev sodišča je navedena v določbi 54. člena KZ. Določba 506. člena pa ureja postopek preklica pogojne obsodbe, zaradi obsojenčeve neizpolnitve naložene obveznosti. V postopku preklica pogojne obsodbe se ne odloča ponovno o obtožbi oziroma kaznovanju obsojenca, temveč zgolj sankcionira njegovo nespoštovanje s pravnomočno sodbo naložene obveznosti (mag. Štefan Horvat Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k 506. členu, stran 1062). V postopku za preklic pogojne obsodbe se sodba, s katero je izrečena pogojna obsodba, spremeni na način iz četrtega odstavka 506. člena ZKP. Postopek preklica pogojne obsodbe pomeni odločanje, ki ne predstavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje (pravnomočne) sodbe v zakonu določenih mejah. Kot je bilo že poudarjeno, je materialna podlaga za spremembe pravnomočne sodbe v postopku za preklic pogojne obsodbe predpisana v 54. členu KZ, ki določa, da sme sodišče, če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 50. člena KZ, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. Materialni predpis in procesna določba četrtega odstavka 506. člena ZKP sicer nista popolnoma usklajena, saj materialni predpis govori o odpustitvi izpolnitve obveznosti, medtem ko je v določbi četrtega odstavka 506. člena ZKP določeno, da sodišče odpravi nadaljnji pogoj, kar pa lahko pomeni le, da odpravi obveznost, določeno v pogojni obsodbi tako, da ostane v veljavi samo pogojna obsodba v svoji temeljni obliki (primerjaj dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 348, komentar k 54. členu). Prav tako v procesnem zakonu ni predvidena možnost, da se v pogojni obsodbi določena obveznost nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. V določbi 54. člena KZ zakon izrecno predpisuje nadomestitev takšne obveznosti, zato jo je mogoče nadomestiti z obveznostjo, določeno v zakonu, ki jo lahko obsojenec lažje izpolni.

6. Glede na možnosti, ki jih ima sodišče, kadar odloča v postopku za preklic pogojne obsodbe (ta možnost ni dana samo sodišču prve stopnje, ampak tudi sodišču druge stopnje, ko odloča o pritožbi), se ni mogoče strinjati z državnim tožilcem, da je sodišče druge stopnje pri presoji obdolženčeve pritožbe zoper sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba in izrečena kazen štiri mesece zapora I Kr 106/2009, obravnavalo s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu K 279/2008, ne pa sodbe, ki se je izpodbijala s pritožbo. Sodišče druge stopnje je v izreku sodbe zapisalo, ko je ugodilo pritožbi obsojenca, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi posebni pogoj, da mora obsojenec oškodovani družbi S. povrniti znesek 722,55 EUR, ki je bil obsojencu določen v okviru pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 27. 8. 2008 K 279/2008. Iz tako oblikovanega izreka izhaja, da je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo obsojenca zoper sodbo I Kr 106/2009 in ni posegalo v pravnomočno sodbo mimo v zakonu predvidenih možnosti (četrti odstavek 506. člena ZKP oziroma 54. člen KZ). V skladu z zakonsko ureditvijo je sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu preklicana pogojna obsodba, spremenilo tako, da je odločilo, da se v pravnomočni sodbi, s katero je bila obsojencu določena v okviru pogojne obsodbe nadaljnja obveznost, ta nadaljnja obveznost oziroma posebni pogoj odpravi. S tem je sodišče druge stopnje vzpostavilo stanje, v katerem ostaja v veljavi le osnovna pogojna obsodba, to je pogojna obsodba v temeljni obliki, v kateri več ni določen nadaljnji pogoj. Takšen izrek je sodišču druge stopnje omogočila prav ureditev odločitev, predvidenih v postopku za preklic pogojne obsodbe, o tem, katere spremembe so možne v zvezi z določenim nadaljnjim pogojem oziroma obveznostjo, ki je bila določena v okviru izrečene pogojne obsodbe v pravnomočni sodbi. Navedeno je pritožbeno sodišče pojasnilo tudi v obrazložitvi sodbe. Navedlo je, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v okviru pogojne obsodbe določen dodatni pogoj odpravilo. Ravnalo je, kot je bilo že poudarjeno, v skladu z možnostmi, ki jih daje zakonska ureditev.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP. Ravnalo je na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP in spremenilo prvostopenjsko sodbo, ki je bila izpodbijana s pritožbo. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da je izrek sodbe višjega sodišča nerazumljiv, ker ne vsebuje navedbe, katero sodbo sodišča prve stopnje spreminja oziroma kakšno odločitev je sprejelo o pritožbi obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje I Kr 106/2009. 8. Državni tožilec v zahtevi pravilno poudarja, da za dodatni pogoj (obveznost) o vrnitvi premoženjske koristi v sodbi o kaznovalnem nalogu niso obstajali zakonski pogoji, vendar sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je presojalo zakonitost izrečene kazenske sankcije v pravnomočni sodbi o kaznovalnem nalogu K 279/2008. Te možnosti pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe nima. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve določbe tretjega odstavka 50. člena KZ, to je kršitve kazenskega zakona o vprašanju, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). To kršitev bi v zvezi s sodbo o kaznovalnem nalogu lahko uveljavljala z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec ali državni tožilec (z navedenim izrednim pravnim sredstvom sodba o kaznovalnem nalogu ni bila izpodbijana).

9. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev, da je bila z ravnanjem sodišča druge stopnje storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledica kršitve prvega odstavka 383. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je zahtevo na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.