Jedro

Tožnik je v vlogi navedel bistveno večje količine NEM, ki jih bo imel v prodajalni kot to dovoljuje Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki (izrecno namreč navaja, da bo največja količina NEM v prodajalni 120kg, v priročnem skladišču pa 120 kg) in tako ni izkazal izpolnjevanja vseh splošnih in posebnih pogojev po ZEPI, ki jih mora podjetnik izpolnjevati, da se lahko ukvarja s proizvodnjo ali prometom eksplozivnih ali pirotehničnih izdelkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvo točko odločbe je bilo tožeči stranki na podlagi 7. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (ZEPI, Uradni list RS, št. 35/2008) zavrnjena izdaja dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki v začasnem objektu z nazivom A., na parceli 1570/25 k.o. ..., pred trgovskim centrom B. v Kopru. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožeča stranka z vlogo z dne 9. 11. 2009 in njenimi dopolnitvami z dne 2. 12. 2009, 3. 12. 2009 in 4. 12. 2009 zaprosila za izdajo dovoljena za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki v začasnem objektu (kontejnerju) na navedeni lokaciji. Organ citira prvi, drugi in tretji odstavek 14. člena ZEPI, prvi, drugi, tretji in delno četrti odstavek 51. člena Uredbe o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki (Uradni list RS, št. 124/2008, v nadaljevanju Uredba), 12. točko prvega odstavka 4. člena Uredbe in 59. člen Uredbe. Določilo 1. odstavka 14. člena ZEPI, da morajo biti objekti, kjer se izvaja proizvodnja, prodaja in skladiščenje eksplozivno ali pirotehničnih izdelkov, zgrajeni in torej povezani s tlemi, podrobneje določa Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/204 -ZGO - 1 - UPB-1, št. 126/2007) v 1. točki prvega odstavka 2. člena, ki določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. ZGO-1 v 2. členu opredeljuje tudi začasni objekt kot enostavni objekt, narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, namenjen sezonski turistični ponudbi, prireditvi ali začasnemu skladiščenju in podobno, ki se postavi samo za čas trajanja takšne ponudbe, prireditve oziroma skladiščenja. Iz te opredelitve izhaja, da mora biti začasni objekt postavljen s točno določenim namenom kot je sezonska turistična ponudba, prireditev ali skladiščenje. Ker ZEPI v prvem odstavku 14. člena določa, da se lahko prodaja pirotehničnih izdelkov vrši le v zgrajenem objektu, to pomeni, da je objekt povezan s tlemi. Skladno z navedenim, upravni organ ugotavlja, da začasni objekt, ki ga tožeča stranka namerava postaviti oziroma uporabljati za prodajo pirotehničnih izdelkov, navedene zahteve ne izpolnjuje. Uredba sicer podrobneje opredeljuje gradbenotehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolja, urejenost, zavarovanje, zmogljivost, način varovanja in način skladiščenja eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov ter pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nakladišča in razkladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, vendar v primeru prodajalne pirotehničnih izdelkov le, če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 14. člena ZEPI, to je, da je objekt, kjer se vrši prodaja pirotehničnih izdelkov, zgrajen. Iz vloge za izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki izhaja, da naj bi bila prodajalna s priročnim trgovinskih skladiščem postavljena pred trgovskim centrom od 30. 11. 2009 do 1. 1. 2010, potem pa naj bi se začasni objekt odstranil. V kolikor bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za skladiščenje določa 59. člen Uredbe, bi bila postavitev prenosnega skladišča, ne pa tudi prodajalne, dovoljena. Eden temeljnih pogojev postavitve prenosnega skladišča je ozemljenost in sidranje v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig. V drugem odstavku 14. člena ZEPI je navedena izjema glede zgrajenosti objekta, vendar pa ta izjema velja samo za skladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Te izjeme ne moremo razširiti tudi na prodajalno pirotehničnih izdelkov, ker to ni jasno in določno opredeljeno v 14. členu zakona. Namen zakona je zavarovati življenje in zdravje ljudi, premoženje ter zagotavljati varstvo okolja in javnega reda. Proizvodnja in posledično glede na določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZEPI, prodaja, ne more potekati v zabojnikih ali kontejnerjih, torej začasnih objektih, saj bi bilo to v nasprotju z namenom samega zakona. Za razmerje med zakonom in uredbo velja načelo "lex superior derogat legi inferirori" (argument avtoritete). Uredba kot izvršilni predpis mora biti v skladu z zakonom in jo je treba razlagati v smislu zakona, saj ga le normativno konkretizira. Za razmerje med zakonom in uredbo torej ne more veljati načelo "lex specialis posterior derogat legi generali prior". Uredba kot podzakonski akt tudi ne more določati novih pravic in obveznosti, ki jih zakon ne vsebuje. Zato organ ocenjuje, da je potrebno 26. točko 4. člena Uredbe, ki pravi, da mora biti prodajalna pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor, razumeti skupaj v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZEPI.

Organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Podrobnejše zahteve za prodajalno pirotehničnih izdelkov so določene v 26. točki 4. člena Uredbe ter v prvem odstavku 51. člena, ki določa, da veljajo za prodajno mesto in prodajalno smodnikov ali pirotehničnih izdelkov splošni predpisi o trgovinah in trgovinskih prostorih, če ni z Uredbo drugače določeno. Te določbe je treba razumeti oziroma razlagati skupaj v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZEPI. Torej, da se nanašajo na zgrajene objekte, ki so povezani s tlemi in ne na začasne objekte. Na tako razlago napotujejo tudi določbe 54. člena Uredbe, ki urejajo objekte za skladiščenje smodnikov oziroma pirotehničnih izdelkov. V nadaljevanju pa je v osmem odstavku 54. člena Uredbe, v skladu z izjemo iz drugega odstavka 14. člena ZEPI, podrobno opredeljeno tudi skladiščenje v kontejnerjih, in sicer z določbo, da sta v enem objektu oziroma na enem odprtem prostoru lahko največ dve zidani skladišči ali en premični kontejner, izdelan za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Uredba pa nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. Prvi odstavek 51. člena Uredbe ne omogoča prodajo eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v enostavnih objektih. Ta določba zgolj pomeni, da mora prodajalna pirotehničnih izdelkov najprej izpolnjevati splošne pogoje v skladu z Zakonom o trgovini (minimalni tehnični in drugi pogoji, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in minimalni sanitarno-zdravstveni pogoji, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo itd.) poleg izpolnjevanja teh pa mora izpolnjevati še posebne pogoje, ki so določeni v ZEPI in v Uredbi.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija 1. točko zgoraj navedene odločbe iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da ZEPI natančneje ne ureja posebnih zahtev za objekte v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki je Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZEPI izdala Uredbo, s katero je natančneje in določneje uredila posebne gradbeno tehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolja, varstvo pred požari, urejenost, zavarovanje, zmogljivost in način varovanja za proizvodne, prodajne in skladiščne objekte, kjer se nahajajo eksplozivi ali pirotehnični izdelki, način njihovega skladiščenja, pogoje, ki jih morajo nakladišča in razkladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, ter organe za nadzor nad spoštovanjem te Uredbe in ukrepe ter sankcije v primeru njene kršitve (prvi odstavek 1. člena Uredbe). ZEPI tako kot starejši in splošnejši predpis za presojanje kje in pod kakšnimi pogoji se lahko prodaja pirotehnične izdelke napotuje na uporabo mlajšega in specialnejšega predpisa - Uredbo, ki pa mora kot hierarhični nižji pravni akt ostajati znotraj vsebinsko zarisanih meja ZEPI. Pri presojanju v konkretnem primeru pa je potrebno poleg argumenta avtoritete (lex superior derogat legi inferiori) uporabljati tudi argument kronologije in specialnosti (lex specialis posterior derogat legi generali prior). Upravni organ se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno skliceval zgolj na argument avtoritete, pri tem pa povsem zanemaril uporabo argumenta kronologije in specialnosti. V konkretnem primeru pa Uredba ne nasprotuje prvemu odstavku 14. člena ZEPI, temveč ostaja vsebinsko znotraj ZEPI. Določila Uredbe o pogojih za pridobitev dovoljenja za maloprodajo pirotehničnih izdelkov v ničemer ne nasprotujejo določbam ZEPI oziroma natančneje, določilo 51. člena Uredbe ne nasprotuje določilu 14. člena ZEPI, temveč vsebinsko ostaja znotraj njegovega okvira in ga nadalje konkretizira. Tožeča stranka v konkretnem primeru izpolnjuje vse pogoje in zahteve ZEPI in vse pogoje Uredbe. Upravni organ je spregledal dejstvo, da tipski zabojnik v konkretnem primeru ne predstavlja s tlemi povezane stavbe temveč gradbeno inženirski objekt, ki pa je skladno s 1.2. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah. Za tovrsten objekt tako ni pogoj, da bi bil povezan s tlemi. Upravni organ nadalje zanemari določilo prvega in drugega odstavka 8. člena ZGO-1. Vlada Republike Slovenije je na podlagi 2. odstavka 8. člena ZGO-1 sprejela Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki v 6.a točki 11. člena določa, da so nezahtevni objekti tudi tisti začasni objekti, ki so namenjeni sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, in sicer tudi kiosk oziroma tipski zabojnik, če je njegova tlorisna površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. Glede na to, da predmetni tipski zabojnik ustreza definiciji nezahtevnega objekta po 6.a točki 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, tako ustreza tudi pojmu objekta po ZEPI. Tipski zabojnik v konkretnem primeru predstavlja gradbeno inženirski objekt, ki je narejen oziroma zgrajen iz gradbenih proizvodov (železne konstrukcije, stekla, ...) in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami, s čimer izpolnjuje pogoje zgrajenega objekta. Prav tako je napačno in nerazumljivo stališče upravnega organa, ko razlaga določilo 1. odstavka 14. člena ZEPI v povezavi z 2. odstavkom 14. člena ZEPI, ki določa, izjemo glede objektov, v katerih je omogočeno skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Tožeča stranka meni, da ZEPI kot pravilo dopušča možnost prodaje v tipskih zabojnikih (temu namreč ZEPI in Uredba v nobenem delu ne nasprotujeta), pri tem pa takšno možnost dopušča tudi pri skladiščih eksplozivov in pirotehničnih izdelkov, za katere sicer velja strožji varnostni režim. Za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov morajo biti namreč izpolnjeni strožji varnostni ukrepi, zaradi česar je zakonodajalec izrecno določil, da je možno tudi skladiščenje v prenosnih in priročnih skladiščih. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 51. člena Uredbe. Glede na to, da Zakon o trgovini oziroma na njeni podlagi sprejeti Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti ne določata nikakršnih ovir oziroma prepovedi za prodajo v tipskih zabojnikih, so za prodajo pirotehničnih izdelkov bistvena predvsem določila Uredbe, ki v 26. točki 4. člena določa, da mora biti prodajalna smodnikov ali pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor. Tipski zabojnik v konkretnem primeru ustreza pojmu samostojnega in zaprtega prostora, ki predstavlja požarni sektor (za kar ima tožeča stranka tudi vsa ustrezna dovoljenja in dokazila) pri tem pa tudi izpolnjuje vse pogoje po ZEPI in je v njih dovoljena prodaja pirotehničnih izdelkov, navedenih v 3. odstavku 51. člena ZEPI. Namen ZEPI in Uredbe je zagotavljanje varstva pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja. Pojem objekta in ustreznost tipskega zabojnika je potrebno presojati v luči namena ZEPI in Uredbe, t.j. ali konkretni tipski zabojnik ustreza vsem varnostnim zahtevam in potrebam. Glede na to, da zakonodajalec dopušča možnost skladiščenja eksplozivov in pirotehničnih izdelkov kot nevarnejšo dejavnost v tipskih zabojnikih, jasno izhaja, da je možno tako tudi opravljanje prodaje pirotehničnih izdelkov kot manj nevarne dejavnosti v tipskih zabojnikih. Glede na navedeno tudi namenska oziroma teleološka razlaga obravnavanih predpisov narekuje, da je prodaja pirotehničnih izdelkov v predmetnem tipskem zabojniku dovoljena. Ker bi odprava 1. točke izpodbijane odločbe in vrnitev upravnem organu prve stopnje v ponovno odločanje tožeči stranki povzročilo težko popravljivo škodo, tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da 1. točko izpodbijane odločbe odpravi in odloči, da se trgovina na drobno s pirotehničnimi izdelki v začasnem objektu z nazivom A., na parceli 1570/25 k.o. ..., pred trgovskim centrom B. v Kopru tožeči stranki, dovoli, ter toženi stranki naloži povrniti stroške postopka v roku, 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da sodišče 1. točko izpodbijane odločbe odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Koper v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrniti stroške postopka v roku, 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2011 pripominja, da je določbo prvega odstavka 14. člena ZEPI je potrebno glede proizvodnih, in prodajnih objektov razlagati tudi in predvsem v povezavi z 2. odstavkom 14. člena, ki določa, da so v prenosnih ali pirotehničnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni. Tako torej ZEPI prodaje ali izdelave eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih ne dovoljuje. Proizvodnja eksplozivov je izredno nevarna dejavnost in nikjer na svetu ne poteka v prenosnih kontejnerji, temveč v posebej zgrajenih objektih na posebej določenih lokacijah, pod točno določenimi varnostnimi režimi glede na vrsto in namen eksploziva, ki se izdeluje. Za skladiščenje eksplozivov in pirotehničnih izdelkov ne veljajo strožji varnostni ukrepi kot za njihovo proizvodnjo ali prodajo. Izjema za skladiščenje v kontejnerjih oziroma prenosnih skladiščih je podana iz povsem praktičnih razlogov. Predvsem eksplozivi se namreč uporabljajo večinoma na lokacijah, ki so oddaljene od centralnih skladišč eksplozivov (gradbišča avtocest, gozdne ceste, kamnolomi, gradnja tunelov, itd). Da se bi zagotovila varnost ljudi, življenje in zdravje in varstvo okolja, je vsekakor primernejše, da se manjše količine eksplozivov skladiščijo neposredno na lokaciji uporabe in ne, da se dnevno prevažajo v javnem prometu med skladiščem in gradbiščem. Z enakim namenom je dopuščeno, kot izjema, v kontejnerjih skladiščiti tudi pirotehnične izdelke. Na tako razlago napotujejo tudi določbe 54. člena Uredbe, ki urejajo objekte za skladiščenje smodnikov oziroma pirotehničnih izdelkov. V omenjenem členu je podobno kot v 51. členu za prodajalne določeno, da za skladišča veljajo splošni predpisi o trgovinah in trgovskih prostorih, če ni s to uredbo določeno drugače. Lahko so samostojni objekti ali pa v sklopu drugih objektov. Uredba nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. V kolikor bi ZEPI omogočal tudi prodajo ali celo proizvodnjo pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih – kontejnerjih, bi zakonodajalec v Uredbi tudi podrobno predvidel vsaj določene zahteve za take objekte. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 8. 6. 2010, 3. 2. 2011, 24. 3. 2011 in 18. 8. 2011 ponovno navaja argumente, ki jih je navedla že v tožbi. Poudarja, da Uredba v celotnem besedilu govori le o objektih in nikoli ne o zgradbah. Ozemljitev oziroma sidranje v tla Uredba izrecno predpisuje le v 59. členu in sicer za tipska skladišča PSRS 500, ki pa so postavljena predvsem na gradbiščih avtocest, gozdnih cest, kamnolomih, gradnja tunelov, kjer bi nasilni dvig lahko omogočil morebitno krajo razstreliva in njegovo nepooblaščeno uporabo. Tipski zabojniki (ki se nahajajo na prostem v trgovskih centrih) v katerih se opravlja prodaja pirotehničnih izdelkov na drobno, pa ne potrebuje tovrstnega varovanja, saj je pirotehnične izdelke mogoče pridobiti v redni prodaji. Poudarja, da na nikakršen način ni ogrožala varnosti in zdravja ljudi, premoženja in okolja, oziroma jih ni ogrožala bolj, kot jih ogrožajo prodajna mesta s pirotehničnimi sredstvi v trgovskih centrih pač pa kvečjemu manj. S tem ko ji je tožena stranka zavrnila izdajo predmetnega dovoljenja, je bila omejena pravica tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude. Prilaga zapisnik inšpekcijskega nadzora z dne 17. 12. 2009, gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta z dne 17. 11. 2010 ter sodbo IU 364/2010. Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je med strankama sporno ali se prodaja pirotehničnih izdelkov (trgovina na drobno) lahko vrši v začasnem prenosnem objektu (kontejnerju) ali ne. Glede pravne podlage, ki jo je pri reševanju tega vprašanja treba uporabiti, je sodišče že postavilo stališče v sodbi opr. št. I U 364/2010 in sicer je navedlo, da je:“... z vidika tehničnih pogojev za objekte, kjer poteka prodaja pirotehničnih izdelkov relevantna samo Uredba, katere namen je določiti specialne tehnične normative, in ne tudi ZGO-1, ki je splošen predpis, kajti Uredba se na ZGO-1 ne sklicuje.“ Glede na določbe ZEPI mora namreč organ pred izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki preveriti ali pravna oseba oziroma podjetnik posameznik izpolnjuje splošne in posebne pogoje za poslovanje po ZEPI (2. točka prvega odstavka 5. člena ZEPI v zvezi z 8. členom ZEPI). Mednje sodi tudi tehnični pogoj za proizvodnjo ali promet z eksplozivi ali pirotehničnimi izdelki (14. člen ZEPI), na podlagi katerega je bila izdana Uredba, ki za prodajalno s pirotehničnimi izdelki določa tudi maksimalne količine izdelkov na prodajnem mestu (53. člena Uredbe). Ker je tožnik v vlogi za izdajo dovoljena za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki z dne 6. 11. 2009 izrecno navedel, da se v objektu nahaja tudi priročno trgovinsko skladišče in da bo največja količina NEM v prodajalni 120kg, v priročnem skladišču pa 120kg, ni izkazal, da izpolnjuje vse potrebne pogoje za pridobitev dovoljenja za prodajalno iz 53. člena Uredbe (v zvezi z 14. točko 1. odstavka 4. člena Uredbe), je odločitev tožene stranke glede zavrnitve izdaje dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno zakonita in pravilna. Uredba namreč v 53. členu izrecno določa, da je na prodajnem mestu največja dovoljena količina 30 kg NEM, od tega 5 kg smodnikov (drugi odstavek), največja dovoljena količina v prodajalni pa je 40 kg NEM, od tega 5 kg smodnikov (tretji odstavek). Ker je tožnik v vlogi navedel bistveno večje količine NEM, ki jih bo imel v prodajalni kot to dovoljuje Uredba (izrecno namreč navaja, da bo največja količina NEM v prodajalni 120kg v priročnem skladišču pa 120 kg), s tem ni izkazal izpolnjevanja vseh splošnih in posebnih pogojev po ZEPI, ki jih mora podjetnik izpolnjevati, da se lahko ukvarja s proizvodnjo ali prometom eksplozivnih ali pirotehničnih izdelkov (8. člen ZEPI). Vse določbe glede splošnih in posebnih pogojev, ki ji mora podjetnik izpolnjevati, res omejujejo svobodno gospodarsko pobudo tožnika, vendar so te omejitve zaradi varovanja javne koristi in v skladu z načelom sorazmernosti. Omejitev je namreč pravno predpisana v določbah ZEPI in Uredbe. Omejitev je tudi primerna, saj je z njo mogoče doseči namen iz 1. člena ZEPI in sodišče tudi nima pomislekov, da omejitev ne bi bila nujna. Gre namreč za varnostno-tehnično vprašanje, za presojo katerega so strokovne službe, ki so Vladi predlagale vsebino Uredbe, bolje usposobljene kot sodišče. Poseg v svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke pa je tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu besede, saj stroge omejitve tehničnih pogojev zaradi varnosti ljudi odtehtajo intenzivnost posega v podjetniški interes tožeče stranke, ki bo morala svojo dejavnost prilagoditi zahtevanim standardom. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je odločilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi smiselno predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Ker pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama niti ni sporno, hkrati pa tožeča stranka ni obrazloženo predlagala izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko prišlo do drugačnih ugotovitev, je sodišče postopalo v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 in ni opravilo glavne obravnave ter je odločilo na seji senata.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.