Jedro

Paricijski rok za izselitev iz prodanega stanovanja ni primerljiv z rokom, ki ga ob izdaji sodbe določi pravdno sodišče v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe.

Ker je dolžnik zoper odločitev o izselitvi vložil pravočasno pritožbo, mu bo začel paricijski rok za izselitev teči šele od vročitve sklepa višjega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 4. točki izreka v razmerju do pritožnika N. H. potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnino ID znak 000 v celoti izročilo kupcu G. d.o.o. (1. točka izreka), odredilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa v zemljiški knjigi na navedeni nepremičnini vpiše lastninska pravica na navedenega kupca (2. točka izreka) in izbrišejo ID omejitve (3. točka izreka), in dolžnikom naložilo, da so se dolžni v roku 30 dni po prejemu tega sklepa izseliti iz nepremičnine ter jo prazno oseb in stvari v istem roku izročiti kupcu (4. točka izreka).

2. Dolžnik N. H. je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v 4. točki izreka, in sicer iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je 30-dnevni rok za izselitev prekratek. Opozarja, da se rok celo računa od vročitve, ne pa od dokončnosti sklepa. Poudarja, da je v sorodni zakonodaji - Stanovanjskem zakonu - SZ-1, določen daljši rok za izselitev. Sodišče namreč v sporih iz naslova odpovedi najemne pogodbe določi rok za izpraznitev, ki pa ne sme biti krajši od 60 in ne daljši od 90 dni. Meni, da ni razlogov, da bi se tovrstna zakonska dikcija ne uporabila kot okvir primernega roka za izselitev tudi v primerih izpraznitve zaradi prisilne prodaje nepremičnine. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela izreka sklepa in določitev novega roka v obsegu od 60 do 90 dni od vročitve popravljenega sklepa. Stroškov pritožbe ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep v izpodbijanemu delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. Tudi višje sodišče ocenjuje v izpodbijanem sklepu določen 30-dnevni rok za izselitev, izpraznitev in izročitev prodane nepremičnine (stanovanja) kupcu kot primeren rok.

6. Dolžnik v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, zaradi katerih postavljeni rok glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil primeren, temveč se sklicuje na določbo četrtega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1, po kateri naj bi sodišče v primeru, ko lastnik najemno pogodbo odpoveduje s tožbo pri sodišču, najemniku določilo rok za izselitev iz stanovanja, ki ne sme biti krajši od 60 dni in ne daljši od 90 dni. Tega argumenta za določitev daljšega roka za izselitev pritožniku višje sodišče ne sprejema kot utemeljenega.

7. Paricijski rok za izselitev iz prodanega stanovanja, ki ga mora izvršilno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 192. člena ZIZ določiti v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu (pri čemer pa ZIZ ne določa nobenih konkretnih kriterijev za določitev dolžine tega roka), po oceni višjega sodišča ni primerljiv z rokom, ki ga ob izdaji sodbe določi pravdno sodišče v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe in katerega trajanje je tudi zakonsko predpisano (v SZ-1). Gre za povsem različno pravno podlago, na kateri temelji obveznost izselitve iz stanovanja (v enem primeru se mora oseba izseliti kot bivši lastnik, v drugem primeru kot bivši najemnik), poleg tega pa je dolžniku, ki mu je naložena izselitev v izvršilnem postopku, praviloma že dlje časa znano, da bo moral v primeru uspešne prodaje stanovanja v izvršbi izpolniti navedeno obveznost. Še zlasti se dolžnik možnosti nastopa te obveznosti lahko zaveda v primeru, ko je upnik na stanovanju pridobil pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) še pred začetkom izvršilnega postopka zaradi izterjave s to hipoteko zavarovane terjatve (v takem primeru dolžnik po prisilni prodaji stanovanja v izvršbi tudi nima možnosti, da bi obdržal pravico prebivati v stanovanju kot najemnik - glej prvi in četrti odstavek 210. člena ZIZ).

8. V konkretnem primeru gre za prav tak primer, ko se je pritožnik možnosti nastopa obveznosti izselitve iz stanovanja moral in mogel zavedati že dlje časa, to je, že vse odkar je svoj solastniški delež na stanovanju zastavil za tuj dolg. Upnik v vodilni zadevi je namreč pogodbeno hipoteko na sedaj prodanem stanovanju s soglasjem pritožnika in ostalih dveh zastaviteljev pridobil že v letu 2009, vodilni izvršilni postopek zoper pritožnika in ostala dva zastavitelja pa je začel v letu 2012, torej že več kot štiri leta pred prodajo stanovanja na javni dražbi dne 1. 12. 2016. 9. Upoštevaje navedeno nastanek obveznosti izselitve iz prodanega stanovanja za pritožnika ni mogel biti nobeno presenečenje, za izpolnitev te obveznosti določen 30-dnevni rok pa je glede na odsotnost drugih (posebnih) okoliščin primera, na katere sodišče v tem postopku ni bilo opozorjeno, tudi povsem primeren rok (glede na določbo drugega odstavka 313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ bi sodišče dolžniku za izpolnitev te nedenarne obveznosti lahko določilo tudi krajši, vendar najmanj 15-dnevni rok).

10. Prav tako ni utemeljena pritožnikova kritika, da se mu rok za (prostovoljno) izselitev iz stanovanja računa že od vročitve, ne pa od "dokončnosti" izpodbijanega sklepa. V skladu z določbo tretjega odstavka 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, začne rok za izpolnitev dajatve, ki ga določi sodišče, teči prvi dan po vročitvi prepisa sklepa stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Sodišče prve stopnje je tako začetek teka roka za izselitev dolžnikov (zastaviteljev) določilo v skladu z navedeno zakonsko določbo. Ker pa je pritožnik zoper odločitev o izselitvi (v 4. točki izreka sklepa) vložil pravočasno pritožbo, mu bo začel paricijski rok za izselitev teči šele od vročitve tega sklepa višjega sodišča, s katerim je bilo odločeno o njegovi pritožbi (primerjaj Lojze Ude v: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 56).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu v razmerju do pritožnika potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).