Jedro

Zmotno je pravno naziranje, da sklep o davčni izvršbi na premičnine ni pretrgal zastaranja, ker gre za spremembo predmeta izvršbe. Zakonsko določilo, da zastaranje povzroči vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, je jasno in nedvoumno, izdaja in vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku pa brez dvoma aktivnost davčnega organa z namenom davčne izvršbe, kakor tudi sama vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku predstavlja obveščenost dolžnika o tej aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dodatno delno ugodi ter se sklep o zavarovanju Z 88/2019 z dne 28. 5. 2019 razveljavi še glede terjatev po seznamu izvršilnih naslovov DT 4930-1406/2019-1 10-720-02 z dne 22. 5. 2019 pod zaporedno številko 49 do 123 z izvršljivostjo od 11. 9. 2009 do 29. 12. 2009 in se v tem delu zavarovanje ustavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o zavarovanju upnikove denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. Za terjatve iz seznama izvršilnih naslovov z izvršljivostjo od 2. 6. 2009 do 18. 8. 2009 je sklep o zavarovanju razveljavilo in v tem delu zavarovanje ustavilo, v ostalem pa ugovor zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je dolžniku naložilo, da upniku v 8-ih dneh povrne nadaljnje stroške zavarovanja v znesku 492,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil relativni zastaralni rok pretrgan z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na premičnine dne 18. 11. 2014, zmotno. Davčni dolg dolžnika obstaja po izvršilnem naslovu, ki je bil dolžniku vročen 25. 3. 2013, sprememba predmeta izvršbe z dne 18. 11. 2014 pa ne pretrga relativnega roka zastaranja, saj gre za terjatve, ki so ugotovljene v sklepu z dne 25. 3. 2014. Dolžnik je mnenja, da je relativno zastaranje nastopilo 25. 3. 2018 in da sklep o neuspešnem rubežu premičnin z dne 18. 11. 2014 ni pretrgal zastaralnega roka. Dolžnik ugovarja tudi obračunu zamudnih obresti, saj te zastarajo po treh letih od zadnjega dejanja davčnega organa. Upnik bi bil upravičen za terjatve iz naslova obresti le za zadnja tri leta pred izdajo izvršilnega naslova, to je od 13. 3. 2000 dalje, ostale obresti za obdobje do navedenega datuma so zastarale. Zakon o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2 nima posebnih določb o zastaranju obresti, zato velja splošni zastaralni rok za zastaranje obresti v smislu določb Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ. Pritožnik se sklicuje na načelo, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist davčnega zavezanca in načelo davčne predvidljivosti iz 147. člena Ustave RS ter načelo hitrosti postopka. Zavzema se za spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi in upniku naložijo dolžnikovi stroški ugovornega in pritožbenega postopka.

3. Upnik se v odgovoru na pritožbo sklicuje na navedbe iz odgovora na ugovor ter predlaga zavrnitev pritožbenih navedb, saj so te neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izvršbo davkov urejajo določbe ZDavP-2. V tretjem delu citiranega zakona je predpisan postopek davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in na njegove denarne terjatve ter premičnine in vrednostne papirje, medtem ko 208. člen predpisuje izjemo, da davčno izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi ter iz premoženjskih pravic opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (ZIZ). Izjema je tako predpisana zgolj glede oprave izvršbe na sredstvo izvršbe, medtem ko so za materialno presojo samega obstoja davka, ki je predmet izvršbe ali zavarovanja, relevantne določbe ZDavP-2. Za ugotavljanje, ali je (davčna) terjatev zastarala, predstavljajo pravno podlago določbe ZDavP-2. 6. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Začetek teka prisilne izterjave davčnega dolga je vezan izključno na eno merilo, to je plačilo dolga.1

7. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je davčni organ izterjeval davčni dolg, katerega zavarovanje predlaga v obravnavanem postopku, od dolžnika najprej na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva,2 nato pa še na podlagi sklepa o davčni izvršbi na premičnine.3 Nobenega dvoma ni o tem, da gre v obeh primerih za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerih je bil dolžnik tudi obveščen.4 Na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 sta dejanji povzročili pretrganje zastaranja in je zastaranje začelo znova teči, medtem ko se čas, ki je pretekel pred pretrganjem ni štel v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zmotno je zato pravno naziranje, da sklep o davčni izvršbi na premičnine ni pretrgal zastaranja, ker gre za spremembo predmeta izvršbe. Zakonsko določilo, da zastaranje povzroči vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, je jasno in nedvoumno, izdaja in vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku pa brez dvoma aktivnost davčnega organa z namenom davčne izvršbe, kakor tudi sama vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku predstavlja obveščenost dolžnika o tej aktivnosti. Za drugačno (pritožbeno) tolmačenje tudi ni nobene pravne podlage.

9. Kar se tiče pritožbenega očitka o zastaranju zamudnih obresti z utemeljitvijo, da te tudi v davčnem postopku zastarajo po treh letih od zadnjega dejanja davčnega organa, je zavrniti pritožbeno razlago, da določbe ZDavP-2 nimajo posebnih določb o zastaranju obresti, zato je uporabiti določbe OZ.

10. Pritožnik namreč spregleda, da se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 obresti štejejo za davek,5 zanj pa se uporabljajo določbe ZDavP-2, torej tudi določba, ki v 125. členu predpisuje relativni petletni zastaralni rok. Glede na zgoraj ugotovljene aktivnosti davčnega organa z namenom davčne izvršbe in obveščenost dolžnika o tem, je bil petletni zastaralni rok za zastaranje obresti, ki se štejejo za davek, z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na premičnine 18. 11. 2014 pretrgan in do vložitve predloga za zavarovanje na nepremičnine (27. 5. 2019) še ni potekel. 11. Za razliko od obveznosti iz civilnopravnih razmerij, kjer se upošteva zastaranje na ugovor, mora pri davčnih obveznostih davčni organ oziroma sodišče paziti na zastaranje po uradni dolžnosti, saj v nasprotnem ne bi mogli govoriti o zakonitem procesnem dejanju. Upnikovim navedbam o prekluziji pritožbenih navedb o zastaranju obresti zato ni pritrditi.

12. V okviru uradnega preizkusa, ko mora sodišče druge stopnje paziti na procesna pravila navedena v drugem odstavku 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je del terjatve iz seznama izvršilnih naslovov že absolutno zastaral (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).6 Ureditev o absolutnem zastaranju davčnih obveznosti varuje položaj davčnega zavezanca v razmerju do države kot nadrejenega subjekta. Pritožbeni zahtevi o ažurnem postopanju davčnih organov iz razloga, da davčnemu zavezancu ne nastanejo visoke zamudne obresti, zato ni slediti. Sodišče druge stopnje je v delu zastaranih terjatev pritožbi ugodilo in sklep o zavarovanju razveljavilo ter postopek ustavilo še za terjatve izvršljive v obdobju od 11. 9. 2009 do 29. 12. 20097 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Kot neutemeljene je zavrniti očitke o neupoštevanju načela hitrosti postopka. Zoper dolžnika je že v letu 2013 tekla davčna izvršba, vendar brezuspešno. Upnik pa očitno v izogib hudemu posegu v premoženjsko sfero dolžnika, izvršbe ni nadaljeval z nepremičninsko izvršbo, temveč v tem postopku predlaga zgolj zavarovanje terjatve na nepremičnini (113. člen ZDavP-2).8

14. Dolžnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

15. Upnik z opozarjanjem na materialnopravno podlago, na katero je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, k pritožbeni presoji ni pripomogel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

1 Iz seznama izvršilnih naslovov DT 4930-1406/2019-1 10-720-02 z dne 22. 5. 2019 izhaja, da je bilo treba najstarejšo terjatev plačati (izvršljivost) 2. 6. 2009. 2 Sklep DT 42918-46097/2013-1 10-3201-14 z dne 25. 3. 2014. 3 Sklep DT 4934-83479/2014-1 10-3201-19 z dne 13. 11. 2014. 4 Vročitev je bila opravljena 29. 3. 2014 in 18. 11. 2014. 5 Četrti odstavek 3. člena ZDavP glasi: „Obresti, stroški postopka, pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno.“ 6 Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 glasi: „Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.“ 7 Prva terjatev, ki v izvršilnem naslovu ni zastarala, je terjatev pod zap. št. 132 z datumom izvršljivosti 27. 1. 2010 in vse nadaljnje. 8 113. člen ZDavP glasi: „Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek Državnega odvetništva Republike Slovenije.“