Jedro

Tožeča stranka svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, saj toženi stranki ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja skladno s pogodbo o štipendiranju do izteka obdobja, za katerega je tožena stranka prejemala štipendijo, zato je tožena stranka prosta vseh pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek odmerjenih pravdnih stroškov v višini „332,88 EUR“ zviša na znesek „585,76 EUR“.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 84,00 EUR v roku 15 dni od od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 173537/2009 z dne 26. 11. 2009 vzdrži v veljavi ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 332,88 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo do narave pogodbe o izobraževanju z dne 30. 10. 2003 kot tudi do narave ustne ponudbe o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas. Iz ravnanja tožeče stranke je razvidno, da je s toženo stranko sklenila najprej pogodbo za določen čas, to je za čas enega leta, od 24. 10. 2005 do 23. 10. 2006. Ta pogodba o zaposlitvi je bila predčasno prekinjena in dne 23. 6. 2013 ponovno podaljšana za isto obdobje izključno iz razloga uspešnega dela tožene stranke. Iz obstoječe pogodbe o štipendiranju ne izhaja nikakršna obveznost tožeče stranke o načinu zagotovitve delovnega razmerja. Tožeča stranka je bila s toženo stranko pripravljena skleniti tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponudbo je ustno posredovala priča A.A.. Tožeča stranka je navedeno ponudbo pisno zavrnila iz razlogov, ki jih je podrobneje navajala v vlogah. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj podaljšanje pogodbe dne 23. 6. 2006 ni bilo zakonito oziroma od kod razlaga, da ni šlo za razlog po 52. členu ZDR, saj je bil razlog za podaljšanje delovnega razmerja toženi stranki povečan obseg dela do 23. 10. 2006. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožeča stranka še pred iztekom navedene pogodbe ustno predstavila in ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in v kolikor bi tožena stranka sprejela navedeno ponudbo, bi s tem izpolnila vse obveznosti iz pogodbe o štipendiranju. Iz reakcije in stališč tožene stranke pa jasno izhaja, da v tistem času ni bila pripravljena na sklenitev delovnega razmerja pri tožeči stranki, ne da bi imela možnost opravljanja usposabljanja za pravniški državni izpit za polni delovni čas, česar pa ji tožeča stranka ni omogočila, saj ji je ponujala opravljanje tega izpita zgolj do polovice delovnega časa, v ostali polovici pa bi morala tožnica opravljati redno delo pri tožeči stranki. Tožena stranka je tako s svojim ravnanjem in odklanjanjem povzročila, da ji pogodba o zaposlitvi ni bila posredovana in je s tem tudi v celoti odgovorna za prenehanje delovnega razmerja. S tem pa so bili izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je tožeča stranka v skladu s pogodbo o štipendiranju upravičena do povračila sredstev za štipendiranje. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo obsega materialne obveznosti tožene stranke, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je bilo toženi stranki za čas izobraževanja izplačanih 24 štipendij in ne 23 štipendij, kot je to napačno ugotovilo sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep o stroških se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo ostalih v stroškovniku z dne 27. 3. 2013 priglašenih stroškov. Iz predloženega pooblastila pooblaščenca izhaja, da je le-ta dne 25. 10. 2012 prevzel zastopanje tožene stranke. Drži, da je pred tem tožena stranka sama vložila odgovor na tožbo, vendar je vsa dejanja po datumu prevzema zastopanja za toženo stranko opravljal pooblaščenec, zato mu nedvomno pripada tudi priglašena nagrada za postopek. Tako je po prevzemu zastopanja pooblaščenec opravil konferenco s stranko, na podlagi te sestavil in vložil prvo pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2012, dne 19. 11. 2012 prejel tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke, jo preučil in z njo seznanil toženo stranko, s stranko opravil še eno konferenco in se nato dne 22. 11. 2012 udeležil prvega naroka. Po tem si je z nasprotno stranko izmenjal še poravnalna predloga, vse na podlagi usklajevanj s stranko. Pooblaščenec se je udeležil še dveh narokov dne 7. 2. 2013 in dne 27. 3. 2013. Stranko je tudi seznanil z vsebino naroka z dne 7. 2. 2013, ki se ga ni udeležila, seznanil jo je tudi z vsebino sodbe in se posvetoval glede pritožbe. Sodišče prve stopnje toženi stranki prav tako ni priznalo priglašenih stroškov prihoda na narok za dne 22. 11. 2012 in dne 27. 3. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožeče stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih pravdni stranki uveljavljata v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (z izjemo dela glede obdobja prejemanja štipendije) in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (z izjemo v delu odločitve o stroških).

Sporno v tej zadevi je, ali je tožeča stranka upravičena do vračila sorazmernega dela prejetih zneskov štipendije s strani tožene stranke glede na sklenjeno pogodbo o štipendiranju z dne 30. 10. 2003. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 30. 10. 2003 sklenili pogodbo o štipendiranju, po kateri se je tožeča stranka zavezala toženi stranki izplačevati štipendijo do zaključka študija, tožena stranka pa bo v tem času opravila izobraževalne obveznosti in po končanem študiju v določenem roku sklenila s tožečo stranko pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je štipendijo prejemala od oktobra 2003 do opravljene diplome (8. 9. 2005), pri toženi stranki pa je bila od 24. 10. 2005 dalje zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer prve z dne 18. 10. 2005, ki je bila sicer sklenjena za obdobje 1 leta, to je za čas opravljanja pripravništva, vendar je glede na predčasen zaključek pripravništva trajala do 30. 6. 2006. Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas pa je bila sklenjena za določen čas, to je od 1. 7. 2006 do 23. 10. 2006, pri čemer je bil kot razlog za sklenitev naveden povečan obseg dela. Tožena stranka je bila tako pri tožeči stranki na podlagi navedenih pogodb zaposlena 1 leto. Po izteku druge pogodbe za določen čas pa se je dne 1. 11. 2006 zaposlila na A..

Tožena stranka utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede obdobja prejemanja štipendije tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka štipendijo prejemala v trajanju 1 leta in 11 mesecev, to je za mesec oktober 2003 in nadaljnje mesece, do opravljene diplome dne 8. 9. 2005, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka za avgust 2005 prejela zadnjo štipendijo. Iz kontne kartice (A15), katero je tožeča stranka predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa nasprotno izhaja, da je tožena stranka zadnji znesek štipendije prejela za mesec september 2005 in sicer je bilo nakazilo opravljeno 15. 9. 2005, kar je tudi sicer tožeča stranka zatrjevala v postopku. Tožena stranka je tako pri tožeči stranki štipendijo prejemala 24 mesecev in ne 23 mesecev, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena zmotna ugotovitev obdobja trajanja prejemanja štipendije tožene stranke pri tožeči stranki ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje.

Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi o štipendiranju z dne 30. 10. 2003, saj toženi stranki ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja skladno s pogodbo o štipendiranju do izteka obdobja, za katerega je tožena stranka prejemala štipendijo in je bila zato tožena stranka na dan 23. 10. 2006, ko se je iztekla druga pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, prosta vseh obvez tožeče stranke iz naslova štipendiranja v času študija. Pritožbeno sodišče se z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje strinja.

V 7. členu pogodbe o štipendiranju z dne 30. 10. 2003 je bilo dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna v primeru, da po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi iz razloga na njeni strani ne ostane v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot je prejemala štipendijo, tožeči stranki vrniti sorazmerni del prejetih zneskov štipendij po pogodbi. Obveza tožene stranke glede na citirano določbo je torej bila, da bo ostala v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot je prejemala štipendijo, to je 2 leti. Nasprotna obveznost tožeče stranke po pogodbi o štipendiranju pa je v skladu z 8. členom zagotovitev ustrezne zaposlitve toženi stranki, torej zaposlitev vsaj za čas prejemanja štipendije. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi o štipendiranju, saj toženi stranki ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja skladno s pogodbo o štipendiranju do izteka obdobja, za katerega je tožena stranka prejemala štipendijo. Tožeča stranka tako že zato, ker je toženi stranki po opravljenem pripravništvu ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2006 do 23. 10. 2006, pri čemer je bil kot razlog za sklenitev naveden povečan obseg dela, toženi stranki ni ponudila ustrezne zaposlitve. Poleg tega pa ji ob izteku druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni dala v podpis nobene pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi izhajalo, da bo delovno razmerje sklenjeno tudi od 24. 10. 2006 dalje, kar je bistveno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije, predvsem dopisa tožene stranke z dne 9. 10. 2006, ki ga je toženi stranki naslovila A.A. in zaslišanja A.A. sicer ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki pred iztekom druge pogodbe o zaposlitvi ustno ponudila možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z možnostjo opravljanja pripravništva na sodišču za pripravo na pravniški državni izpit, na način kot so ga prakticirali pri toženi stranki, vendar zgolj ustna ponudba sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tudi po stališču pritožbenega sodišča, ne predstavlja izpolnitve obveznosti tožeče stranke po pogodbi o izobraževanju. Ustna ponudba sklenitve pogodbe o zaposlitvi, četudi za nedoločen čas, toženi stranki ne zagotavlja pravice, ki jo je imela po pogodbi o izobraževanju. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je tožena stranka s svojim ravnanjem in odklanjanjem povzročila, da ji pogodba o zaposlitvi ni bila posredovana.

Glede na to, da tožeča stranka svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi o izobraževanju ni izpolnila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka glede na določbo 7. člena pogodbe o štipendiranju prosta vseh pogodbenih obveznosti.

Utemeljena je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov, in sicer nagrade za postopek in povračila potnih stroškov zaradi prihoda tožene stranke na narok dne 22. 11. 2012 in dne 27. 3. 2013. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08, s spremembami) v 1. odstavku 14. člena določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve. Nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 obsega nagrado za postopek na prvi stopnji, kar pomeni, da odvetniku pripada nagrada za celoten postopek na prvi stopnji v enkratnem znesku. Pod opombo 3, 3. dela tarife ZOdvT je navedeno, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej zajema vse storitve odvetnika, razen pristopa na narok, za kar je nagrada določena posebej. Tožeča stranka je zato dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške nagrade za postopek, kljub temu, da je tožena stranka odgovor na tožbo vložila sama in odvetnico, ki je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vložila tudi eno pripravljalno vlogo, za zastopanje pooblastila že po vložitvi odgovora na tožbo. Tožena stranka pa je upravičena tudi do povračila potnih stroškov za prihod na narok dne 22. 11. 2012 in dne 27. 3. 2013. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila tožena stranka na oba naroka vabljena in se ju je tudi udeležila, zaradi česar je v skladu z določbo 6. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03, s spremembami) v povezavi z 19. členom Pravilnika upravičena do povrnitve potnih stroškov z najcenejšim prevoznim sredstvom. Tožena stranka je tako upravičena še do nagrade za postopek v znesku 206,70 EUR in povrnitve stroškov za prihod na dva naroka v skupnem znesku 4,84 EUR. Skupni stroški tožene stranke ob upoštevanju 20 % DDV torej znašajo 585,76 EUR.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Pritožbi tožene stranke v stroškovni odločitvi pa je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek odmerjenih pravdnih stroškov v višini 332,88 EUR zvišalo na znesek 585,76 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 84,00 EUR (nagrada za postopek v višini 50,00 EUR – tar. št. 3220; pavšalni znesek 20,00 EUR – tar. št. 8002 in 20 % DDV) v roku 15 dni od od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).