Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 9. in 16. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri-UPB2, Uradni list RS, št. 70/2005) in 2., 3., 5. in 6/1 in 6/2 člena ZPKri zahtevo tožnika za popravo krivic, storjenih iz ideoloških razlogov v SFRJ zavrgla. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da po določilih 1. odstavka 2. člena ter 1. in 2. odstavka 4. člena ZPKri-UPB2 Komisija status bivšega političnega zapornika lahko prizna le osebam, ki jim je bila z aktom državnega organa med 15. 5. 1945 in 2. 7. 1990 na ozemlju Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli pravne države odvzeta ali omejena prostost ali prisilno določeno prebivališče. Na podlagi priznanega statusa bivšega političnega zapornika upravičencu pripadata še pravica do odškodnine po 5. členu ZPKri in priznanje vštetja v pokojninsko dobo po 5. členu ZPKri. Vlagatelju ni bila neopravičeno in v nasprotju z načeli pravne države odvzeta ali omejena prostost ali prisilno določeno prebivališče. Zahtevo vlagatelja za popravo krivic, storjenih iz ideoloških razlogov v SFRJ in zaradi težav z zaposlitvijo je bilo treba zato zavreči. Teh pravic Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic ne more priznati, ker po ZPKri nima pravne podlage za priznavanje teh pravic. V postopku pred Komisijo se po 5. odstavku 10. člena ZPKri smiselno uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tako je Komisija skladno s 1. točko 1. odstavka 129. člena ZUP to zadevo zavrgla, ker o tem zahtevku ne more odločati, saj ne gre za upravno zadevo.
Tožnik vlaga tožbo, da mu ne bo kdo kdaj očital, da ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Tožena stranka se očitno ukvarja samo s političnimi zaporniki, medtem ko gre v predmetni zadevi za obrtnika - nosilca obrti in je vprašanje ali je bila tožena stranka sploh pravi naslov za zahtevo. Vendar tožniku boljšega niso povedali, zato se je bil obrnil na toženo stranko. Jasno je, da zakonov za takšno popravo ni bilo v enopartijski SFRJ, kjer je bil tožnik kot privatnik "klasni neprijatelj". Temu primerno je obrtnike obravnavala tedanja oblast, čeprav so bili na papirju in po Ustavi vsi enakopravni, se dobro ve, kako je to izgledalo v real-komunističnem vsakdanu. Obrtnikov pa je bilo vsekakor manj kot političnih zapornikov. V tožbi pravi, da se je pritožil tudi na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravi, da nimajo predpisov za reševanje takih zadev. Pravi, da so mu kršene človekove pravice po konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Predlaga, da sodišče razsodi, da sta država Slovenija in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžna popraviti krivice, ki so bile tožniku povzročene zaradi ideološkega razlikovanja med delavci v t.i. družbenem in zasebnem področju, ne glede na to ali so stali v odvisnem (delojemalnem) ali neodvisnem (kot nosilci obrti) delovnem razmerju in mu priznati pravico do vštetja dobe brezposelnosti po prenehanju obrtne dejavnosti v pokojninsko dobo, v skladu z njegovo zahtevo, predloženo toženi stranki in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v roku 8 dni po izreku sodbe.
Tožba ni utemeljena.
Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče utemeljitvi tožene stranke glede na tožbeni ugovor le dodaja, da Upravno sodišče v upravnem sporu, ki je namenjen presoji zakonitosti posamičnega akta (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), ne more oziroma ni pristojno, da bi tožeči stranki zagotovilo sodno varstvo zaradi kršitev, ki naj bi jih tožniku povzročil bivši enopartijski sistem, če zakonodajna veja oblasti sodnega varstva in poprave škode, kot jo uveljavlja tožnik, ni uredila v pravnih predpisih. Sodišče je namreč vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Tak pa je tudi ugovor tožnika v tožbi, da bi mu moral med drugim tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje popraviti krivice. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno 81. odstavek 63. člena ZUS-1).