Jedro

Zastaralni rok za denarni odškodninski tožbeni zahtevek začne teči takrat, ko oškodovanec zve za dejstva, ki predstavljajo škodo, pa čeprav tako spoznana škoda takrat (še) ni denarno ovrednotena (izražena v denarju), pri čemer pa dejstva, za katera je zvedel, tako ovrednotenje sicer omogočajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izdaji plačilnega naloga opr. št. I-PLG ... z dne ... in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ne ugodi. Stroškov za odgovor ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zastarana. Ugotovilo je namreč, da je od dne 6.3. 1995, ko je tožeča stranka zvedela za škodo (in za tistega, ki jo je napravil), do dne 11.3.1998, ko je v tej zadevi vložila tožbo, triletni zastaralni rok iz 1. odst. 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) že potekel. Da je tožeča stranka za škodo zvedela že dne 6.3.1995, je sklepalo na podlagi dejstva, da je bil tega dne sestavljen zapisnik o poškodbi vozila. Navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilen, stališče tožeče stranke, da je za škodo zvedela šele dne 31.3.1995, ko je dobila račun za popravilo vozila (ko je torej zvedela za višino škode), pa je pravno zmotno.

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da je za odgovor na vprašanje, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo (ne za višino škode!), treba ugotoviti tisti trenutek (dan), ko se je škoda pokazala (manifestirala) v tako določenem obsegu, da bi lahko oškodo- vanec uveljavil zahtevek za povrnitev škode. V obravnavanem primeru je bilo to takrat, ko je bilo ugotovljeno, kaj vse bo treba na poškodovanem vozilu popraviti in zamenjati, torej dne 6.3.1995, ko je bil sestavljen in podpisan zapis- nik o poškodbi vozila. Ali je bilo pri tem mogoče obseg škode izraziti tudi v denarju, pa po mnenju sodišča druge stopnje niti ni bistveno, saj je plačilo denarne odškodnine, poleg vzpostavitve prejšnjega stanja, samo ena od oblik povrnitve škode (185. člen ZOR).

Sicer pa tudi sama škoda v 155. členu ZOR ni opredeljena kot zmanjšanje denarnega dela nekega premoženja, temveč kot zmanjšanje nekega premoženja sploh. Škoda torej nastane, ko se neko premoženje zmanjša v kateri koli obliki; tako je npr. tudi takrat, ko pride do poškodovanja ali uničenja kakšne premične ali nepremične stvari. Zato začne zastaralni rok za denarni odškodninski tožbeni zahtevek teči takrat, ko oškodovanec zve za dejstva, ki predstavljajo škodo, pa čeprav tako spoznana škoda takrat (še) ni denarno ovrednotena (izražena v denarju), pri čemer pa dejstva, za katera je zvedel, tako ovrednotenje sicer omogočajo.

Razlogi sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko med postopkom z raznimi procesnimi instituti tožbeni zahtevek prilagajala dejansko ugotovljeni škodi, so sicer nepreprič- ljivi, vendar pa glede na malo prej predstavljeno stališče na pravilno odločitev niso vplivali.

Zakaj naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, sodišče druge stopnje pa take kršitve ni ugotovilo niti pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).