Jedro

Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo v znesku 21.000,00 EUR in nato pravilno upoštevalo invalidnino, ki bi jo tožnik prejel, če bi živel 69,1 leta, kolikor trenutno znaša povprečna življenjska doba moškega v Sloveniji.

Odškodnina za strah se določi, če je bil intenziven in je dalj časa trajal. Sekundarnega strahu lažje intenzitete zato ni mogoče upoštevati.

Nadurnega dela ni mogoče upoštevati pri denarni renti oziroma ni mogoče denarne rente graditi na predpostavki, da bi tožnik, če bi se ne poškodoval, ves čas tudi nadurno delal.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: A) v točki II/1a tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 27.6.2008 namesto od 15.3.2007; B) v točki II/1c tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 27.6.2008 do 30.7.2008 in ne od 15.3.2007; C) v točki II/2b tako, da mesečna denarna renta znaša 81,89 EUR (namesto 130,25 EUR) in da 25 % akontacija dohodnine znaša 27,29 EUR (namesto 43,42 EUR).

3. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

4. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločalo s sklepom in sodbo, vendar sklep ni predmet pritožbe.

S sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2007 do plačila. V presežku do 86.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2007 dalje je zavrnilo zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR za čas od 15.3.2007 do 30.7.2008. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za plačilo mesečne denarne rente v znesku 173,67 EUR in zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3.765,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 150,00 EUR (izvedensko mnenje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo je zahtevku za plačilo mesečne rente v višini 130,25 EUR od 1.1.2010, s tem da se odvede 25 % akontacija dohodnine v znesku 43,42 EUR. Ugodilo je tudi zahtevku za plačilo premoženjske škode v znesku 2.824,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, s tem da je odločilo, da je treba odvesti 25 % akontacije dohodnine, torej znesek 941,46 EUR. Odločilo je tudi o tem, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.551,33 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede nepremoženjske škode odločilo, da gre tožniku odškodnina v znesku 15.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem; 2.000,00 EUR za strah; da bi odškodnina za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znašala 21.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo, da tožnik dobiva invalidnino in je odštelo znesek 7.000,00 EUR, tako da je končna odškodnina iz tega naslova 14.000,00 EUR; upoštevalo pa je tudi, da je tožena stranka 15.000,00 EUR nepremoženjske škode že plačala. Tako je končno 16.000,00 EUR tisti znesek, ki ga mora tožena stranka še plačati iz naslova nepremoženjske škode.

Za obdobje od maja 2005 do avgusta 2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku nastala premoženjska škoda tako, da je upravičen do neto zneska 2.824,39 EUR, tožena stranka pa mora obračunati še dohodnino v znesku 941,46 EUR. Za čas od 1.1.2010 pa je določilo rento v znesku 130,25 EUR, kar je 75 % od bruto zneska 173,67 EUR, medtem ko akontacija dohodnine znaša 43,42 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje glede zneska 11.000,00 EUR. Sicer sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa meni, da bi moral tožnik dobiti za 9.000,00 EUR višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; za strah bi moral prejeti še 1.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa bi mu moralo priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi iznakaženosti v znesku 1.000,00 EUR. V takem obsegu predlaga spremembo sodbe in podrobneje navaja, zakaj šteje, da bi mu šla višja odškodnina.

Tožena stranka se prav tako pritožuje glede višine odškodnine in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek nad zneskom 7.000,00 EUR zavrnjen. Navaja, da je s strani sodišča ocenjena odškodnina za nepremoženjsko škodo kar 38.000,00 EUR. Od tega pa je sodišče odštelo 7.000,00 EUR na račun invalidnine. Odškodnina je odmerjena previsoko. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bilo treba upoštevati, da je bilo zdravljenje zaključeno že 22.9.2006. Tako ne drži, da je zdravljenje trajalo do 15.2.2007. Tudi odškodnina za strah je previsoka, saj je napačna odločitev, da je bil pri tožniku podan tako primarni kot sekundarni strah. Kratkotrajni strah, ki je trajal le med padcem, torej sekundo ali dve, pri čemer je takoj zatem bil tožnik nezavesten, ne opravičuje prejema odškodnine. Odločno je previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Stanje se izboljšuje. Procentualno izražanje zmanjšanja življenjske aktivnosti ni sprejemljivo za odmero denarne odškodnine. Tožnik se je po poškodbi hrbtenice zelo dobro rehabilitiral. V zvezi s pretresom možganov ni nobenih trajnih posledic, izvedenka pa je 5 % upoštevala pri zmanjšanju življenjske aktivnosti. Pri odškodnini bi bilo treba odšteti znesek 10.000,00 EUR na račun invalidnine, ki jo prejema tožnik. Izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in od že plačanega nespornega dela odškodnine. Obseg škode z dnem vložitve odškodninskega zahtevka toženki še ni mogel biti znan. Ker je navedel v odškodninskem zahtevku, da je še vedno v bolniškem staležu, ga je toženka večkrat pozvala naj se izjasni o zaključku zdravljenja, vendar tega vse do 16.6.2008 ni storil. Pasivnost tožnika v smeri dokazovanja obstoja in višine škode ne more iti v škodo toženke. Ne strinja se s premoženjsko škodo. Izpodbija tako prisojeno odškodnino za izgubo na zaslužku kot tudi mesečno rento za bodoče. Bistveni ugovor je, da je izvedenka mnenje gradila na napačni predpostavki, da je tožnik pred obravnavano nezgodo opravljal povprečno 13 mesečnih nadur in da bi enako število opravljal tudi v bodoče. Splošno je znano, da je gospodarska panoga, v katero spada tudi tožnikov delodajalec, v hudi gospodarski krizi. Napačni so izračuni izgube na dohodku, ki upoštevajo razne stimulacije in plačila za nadure, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi te prejemke prejemal tudi po škodnem dogodku. Dokazno breme glede obstoja škode je na tožniku. Iz istih razlogov izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna od 1.1.2010 izplačevati mesečno rento v višini 130,25 EUR.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

O nepremoženjski škodi Tako pritožba tožeče stranke kot pritožba tožene stranke sta neutemeljeni, razen glede obresti, o čemer bo govor v nadaljevanju. Odškodnina je določena v skladu s 1. odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Sodišče druge stopnje se v zvezi s to vrsto škode strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje ter oboje sprejema. Odgovoriti je treba le na pritožbene trditve ene in druge stranke.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo, kakšne bolečine je tožnik trpel, zlasti pa je pravilno upoštevalo celo vrsto nevšečnosti, ki so bile s tem povezane. Odškodnina v višini 15.000,00 EUR je določena pravilno. Tožeča stranka se glede odškodnine za to vrsto škode ne pritožuje, tožena pa meni, da je določena nekoliko previsoko. Sklicuje se, da je zdravljenje trajalo manj časa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa v konkretnem primeru dolžina zdravljenja ne more tako odločilno vplivati na višino odškodnine, da bi jo bilo treba znižati kot predlaga tožena stranka. Gre le za vprašanje, ali je zdravljenje od nesreče, ki se je zgodila 22.3.2005, trajalo do 22.9.2006 ali do 15.2.2007, to pa ni tako dolgo, da bi bilo treba odškodnino znižati, četudi bi bile trditve tožene stranke točne. Vse ostalo, kar je tožnik pretrpel, kaže na to, da je odškodnina določena pravilno. Gre predvsem za celo vrsto nevšečnosti, četudi bolečine niso trajale ves čas (hospitalizacija, rehabilitacija, injekcije, prejemanje infuzijskih raztopin, pregledi itd.). Ni razlogov za nižjo odškodnino kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo v znesku 21.000,00 EUR in nato upoštevalo invalidnino, ki bi jo tožnik prejel, če bi živel 69,1 leta, kolikor trenutno znaša povprečna življenjska doba moškega v Sloveniji. Izračunalo je, da bi v tem času prejel približno 21.000,00 EUR invalidnine, nato pa je upoštevalo 1/3 tega zneska, torej 7.000,00 EUR in ta znesek odštelo od določene odškodnine, tako, da končno znaša odškodnina iz tega naslova 14.000,00 EUR. Tožeča stranka meni, da bi morala biti odškodnina določena za 9.000,00 EUR več (30.000,00 EUR), upoštevaje 7.000,00 EUR invalidnine pa naj bi torej s strani sodišča določena odškodnina znašala 23.000,00 EUR.

Koliko naj bi po stališču tožene stranke znašala odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pritožbeni predlog je namreč tak, da naj se celotni znesek za nepremoženjsko škodo zavrne nad zneskom 7.000,00 EUR. Po stališču tožene je torej spornih 9.000,00 EUR, vendar se to nanaša na vse tri oblike: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Pritožba tožene stranke namreč ugotavlja, da je za vse tri oblike nepremoženjske škode pravilna odškodnina 22.000,00 EUR, od česar je 15.000,00 EUR že plačala. Kako naj bi se s strani tožene stranke pripoznana odškodnina v višini 22.000,00 EUR porazdelila na vse tri oblike nepremoženjske škode, iz pritožbe ne izhaja.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni razlogov niti za višanje te vrste odškodnine niti za nižanje. Tožeča stranka vsa ugotovljena dejstva v zvezi s to vrsto škode sprejema, vendar hoče za 9.000,00 EUR več, kar je po oceni sodišča druge stopnje odločno pretirano. Tožnik ima kot trajno posledico le kostno brazgotino na mestu zaceljenih zlomov od prvega do četrtega vretenca, s tem da se je zlom enega vretenca zacelil z znižanjem višine telesca vretenca, trajna posledica pa je tudi lažja levostranska skolioza in zavrta gibljivost ledvene hrbtenice srednje stopnje. Zaradi posledic nesreče pa ima bistveno več omejitev, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno ugotovilo (teže se zadržuje v prisiljenih držah telesa, več truda mora vlagati v aktivnosti, povezane s sunkovitimi gibi, domačih del na kmetiji ne more opravljati tako kot prej itd.).

Pritožba tožene stranke opozarja na to, da ni mogoče nikakršnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pripisati stanju po pretresu možganov, saj teh posledic ni, izvedenka pa to ugotavlja. Poleg tega pa, da se je tožnik zelo dobro rehabilitiral in da bi bilo treba upoštevati večji delež kot 7.000,00 EUR kot odbitek pri odškodnini na račun invalidnine, ki jo tožnik prejema.

Sodišče druge stopnje ugotavlja tako kot že tudi sodišče prve stopnje, da procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti ne more biti odločilna. V zvezi s tem pa na manjšo odškodnino tudi ne more vplivati to, na kar opozarja pritožba tožene stranke, da je izvedenka nepravilno upoštevala 5 % na račun pretresa možganov. Sodišče prve stopnje tega ni posebej upoštevalo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zapisalo je le, kaj je ugotovila izvedenka, in v zvezi z odstotkom zmanjšane življenjske aktivnosti tudi pravilno izrazilo pomisleke.

Če je bilo v zvezi s pritožbo tožeče stranke treba poudariti, da trajne posledice same po sebi niso velike, pa je v zvezi s pritožbo tožene, ki meni, da bi odškodnina morala biti nižja, treba poudariti, da taka trajna, sicer razmeroma lahka funkcionalna posledica povzroča velike nevšečnosti glede na vlogo, ki jo ima hrbtenica v človeškem telesu. To je sodišče prve stopnje podrobno opisalo. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo, je primerna, upoštevaje predvsem to, da tožnik ob nesreči še ni bil star 40 let in bo torej, če se upošteva povprečna življenjska doba, tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, omejitve trpel skoraj polovico povprečne življenjske dobe. Znesek 14.000,00 EUR, pri čemer je upoštevana invalidnina, je torej pravilno določen za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. 1/3 pomeni oceno sodišča prve stopnje in ni videti, zakaj je to manj pravilno kot odštetje zneska 10.000,00 EUR kot predlaga tožena stranka.

Strah

Znesek 2.000,00 EUR kot ga je za to vrsto škode določilo sodišče prve stopnje, gotovo ni premajhen, tako kot trdi tožeča stranka. Odškodnina za strah se določi, če je bil intenziven in je dalj časa trajal. Sekundarnega strahu lažje intenzitete, kar poudarja tožeča stranka, zato ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je pravilno delno upoštevalo tudi primarni strah, ki ga je ob padcu tožnik trpel od trenutka, ko je padel, čeprav upoštevanje takega strahu nasprotuje tožena stranka. Razloge v zvezi s strahom in višino odškodnine sodišče druge stopnje sprejema. Koliko manjša naj bi bila odškodnina za to vrsto škode pa kot rečeno, tožena ne pove.

Skaženost

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ni pogojev za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Vse razloge sprejema tudi sodišče druge stopnje. Tožeča stranka zahteva v pritožbo odškodnino vsaj v znesku 1.000,00 EUR in poudarja, da trpi duševne bolečine, ker ga ljudje sprašujejo, kje je dobil brazgotino (gre za pooperacijsko brazgotino v dolžini 11 cm vzdolž hrbtenice). Zgolj človeška radovednost ne more povzročiti duševnih bolečin. Njegove trditve zato niso upoštevne, pa tudi sicer taka brazgotina ne pomeni tako spremenjene zunanjosti, da bi sploh lahko bila podlaga za prisojo odškodnine.

Obresti

V zvezi s tem ima pritožba tožene stranke prav. Obresti za nepremoženjsko škodo v tem primeru lahko tečejo le od vložitve tožbe dalje, torej od 27.6.2008. Toženka je bila dolžna plačati odškodnino potem, ko je prejela popoln zahtevek. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo to 28.2.2007, vendar to ni točno. 10.6.2008 (priloga A4) je tožnik po pooblaščencu poslal dopis, s katerim je toženi stranki poslal dodatno dokumentacijo, hkrati pa je zahteval, naj mu poravnalno ponudbo izstavi v 15 dneh, ker bo sicer vložil tožbo.

Tožnik je torej sprejel ugotovitev tožene, da so bili prvotni podatki pomanjkljivi, hkrati pa je sam postavil tudi nov rok plačila. Tožbo je vložil v okviru roka, ki ga je sam postavil, zato mu gredo obresti le od vložitve tožbe dalje. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, ko torej toženka s plačilom nepremoženjske škode pred vložitvijo tožbe ni bila v zamudi (člen 378/1 OZ), je sodišče druge stopnje izrek o obrestih spremenilo tako, da tako od zneska 16.000,00 EUR kot od zneska 15.000,00 EUR tečejo od 27.6.2008 dalje. Sicer je odločitev o višini nepremoženjske škode potrdilo in tako torej zavrnilo obe pritožbi.

O premoženjski škodi Glede te vrste škode se pritožuje le tožena stranka. Kolikor gre za vprašanje prikrajšanja pri plači za čas od maja 2005 do avgusta 2009, sodišče druge stopnje v celoti sprejema tako odločitev kot razloge sodišča prve stopnje. Nima tudi nobenih pomislekov glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje v tem obdobju pravilno upoštevalo izvedensko mnenje in to, da bi tožnik povprečno opravljal 13 nadur mesečno. Tako je izhodišče izvedenskega mnenja in to je sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Po mnenju sodišča druge stopnje je to pretežno obdobje, ko gospodarske krize še ni bilo, saj je splošno znano, da je nastopila v letu 2008, natančneje pa časovno tega ni mogoče opredeliti. Zato sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede tega, da so za to obdobje (maj 2005 do avgust 2009) upoštevane tudi nadure. Razloge sodbe v zvezi s tem sodišče druge stopnje v celoti sprejema in jih ne bo ponavljalo. Odločitev o plačilu zneska 2.824,39 EUR z obrestmi je tako pravilna.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbo, da nadurnega dela ni mogoče upoštevati pri denarni renti oziroma ni mogoče denarne rente graditi na predpostavki, da bi tožnik, če bi se ne poškodoval, ves čas tudi nadurno delal. Najprej zato, ker je že zaradi gospodarske krize, ki še vedno traja, in na kar opozarja tudi tožena stranka, malo verjetno, da bi tožnik še vedno delal s takim tempom, pa tudi zato, ker z leti že fizično človek ne zmore toliko. Zato nadurnega dela pri višini rente ni mogoče upoštevati. Sodišče druge stopnje pa se ne strinja s pritožbo, češ da bi bilo treba dobiti podatke o primerljivem delavcu in da zato tožnik ni dokazal te škode. Škoda je dokazana glede na izvedensko mnenje, saj je tožena stranka izvedenskemu mnenju nasprotovala le glede vprašanja, ali naj se upoštevajo nadure in stimulacije. Tudi po stališču sodišča druge stopnje je izvedensko mnenje pravilna in primerna podlaga za izračun denarne rente, vendar brez upoštevanja nadur. Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno napačno pri izračunu denarne rente upoštevalo tudi nadure, je v tem obsegu sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, in ob upoštevanju že navedenega izvedenskega mnenja določilo nižjo denarno rento in sicer 81,89 EUR namesto 130,25 EUR ter akontacijo dohodnine 27,29 EUR namesto 43,42 EUR. V tem obsegu je namreč odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna (2. odstavek 174. člena OZ).

Sodišče druge stopnje je navedeni znesek izračunalo na podlagi naslednjih podatkov izvedenskega mnenja in ob upoštevanju načina, ki ga je sicer uporabilo sodišče prve stopnje (red. št. 24, list. št. 25): Skupni dodatni bruto v znesku 8.083,64 EUR iz spodnje tabele je treba zmanjšati za 1.158,92 EUR (bruto za nadure iz zgornje tabele). Razlika oziroma tako dobljeni dodatni bruto je 6.924,72 EUR. 22,1 % od tega zneska je 1.530,36 EUR. Dodatni bruto brez prispevkov je tako 5.394,36 EUR. Razlika med tem zneskom in delno invalidsko pokojnino (3.865,84 EUR) je 1.528,52 EUR in ne 2.431,32 EUR (glej spodnjo tabelo). Povprečje je 109,18 EUR, 25 % od tega zneska, kolikor znaša akontacija dohodka, je 27,29 EUR. Če se ta znesek odšteje od 109,18 EUR, dobimo znesek 81,89 EUR, torej mesečno rento po enakem principu kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, le da se nadure ne upoštevajo.

Odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 5. alinei 358. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ni spreminjalo odločitve o stroških postopka. Tožena stranka je v pritožbi uspela le za majhnim zneskom, ki na stroške ne more vplivati. To velja tako glede stroškov na prvi stopnji kot tudi glede pritožbenih stroškov. Glede slednjih je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške - kot rečeno, tožena zato, ker je uspeh minimalen, tožeča pa zato, ker s pritožbo ni uspela (člen 154/2 ZPP).