Jedro

Po uveljavljenem stališču sodne prakse se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

Glede na to, da pritožnik opravlja delo prevoznika v tujini, je izkazal, da vsaj del izplačil, opredeljenih v izplačilni lasti kot "potni nalogi", v izpisku prometa na transakcijskem računu pa kot "plačilo izdatkov" oziroma "drugo", predstavlja povrnitev stroškov, ki se v postopku odločanja o taksni oprostitvi ne upoštevajo. Te dohodke ali njihov del bi zato sodišče lahko upoštevalo le, če bi ugotovilo, da dejansko ne gre za povrnitev stroškov, ki jih je tožnik imel pri opravljanju dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožečo stranki v celoti oprosti plačila sodne takse za postopek o pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika za znesek 483 EUR oprosti plačila sodne takse za postopek o pritožbi, da se v ostalem tožnikov predlog za taksno oprostitev zavrne, in da je tožnik dolžan ostanek takse v višini 600 EUR plačati v osmih zaporednih mesečnih obrokih po 75 EUR.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga v celoti oprosti plačila sodne takse, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana sodišče ne bi smelo upoštevati delodajalčevega nakazila na tožnikov račun v višini 3.630,69 EUR. Ne gre za dohodek, marveč za povračilo stroškov, ki jih je imel tožnik pri opravljanju dela (prevozi v tujini). Ti prejemki pa ne sodijo med obdavčljive prejemke, ki se v skladu z 12. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca.

Napačna je tudi ugotovitev o imenu tožnikove žene. Njeno ime je D. (in ne G.).

Glede na ugotovitev, da tožnik le za 37,35 EUR presega cenzus, je odločitev sodišča o oprostitvi le glede zneska 483 EUR neobrazložena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo družinski člani (v smislu zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Pri tem upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (11. člen ZST-1). Za ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 12a. člena ZST-1).

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1) da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z ženo in hčerjo, ki se redno šola, (2) da je tožnikova žena lastnica vozila ..., prvič registriranega 2004, tožnikova hči pa lastnica vozila ..., prvič registriranega 2010, (3) da niti tožnik niti žena nista imetnika vrednostnih papirjev, (4) da je tožnik lastnik enosobnega stanovanja, v katerem družina živi, (5) da je v zadnjih treh mesecih prejel plačo v mesečnem znesku 285,40 EUR, da je z oznako "plačilo izdatkov" ali "drugo" prejel še 3.630,69 EUR oziroma povprečno 1.210,23 EUR mesečno in da ima na varčevalnem računu 214,04 EUR, (6) da tožnikova žena prejema mesečno pokojnino ... EUR, (7) da je bilo stanje na tožnikovem transakcijskem računu 31. 10. 2017 1.921,38 EUR, in (8) da so mesečni prejemki na družinskega člana znašali 632,41 EUR, kar za 37,35 EUR presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Na podlagi teh ugotovitev je sklenilo, da je tožnik upravičen do oprostitve plačila sodne takse v znesku 483 EUR in da lahko preostanek 600 EUR plačala v osmih obrokih po 75 EUR, ne da bi bilo ogroženo preživljanje njega in družine ter ogrožen dostop do sodnega varstva.

6. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da se po 12. členu ZSVarPre v dohodek, ki se upošteva pri odločanju o taksni oprostitvi, vštevajo obdavčljivi dohodki in da med te ne sodijo povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot so dnevnica, povračilo stroškov prevoza, vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene, in povračilo stroškov za prenočišče, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Glede na to, da pritožnik opravlja delo prevoznika v tujini, je izkazal, da vsaj del izplačil, opredeljenih v izplačilni lasti kot "potni nalogi", v izpisku prometa na transakcijskem računu pa kot "plačilo izdatkov" (glede zneska 3.382,81) oziroma "drugo" (glede zneska 247,88 EUR), predstavlja povrnitev stroškov, ki se v postopku odločanja o taksni oprostitvi ne upoštevajo. Te dohodke ali njihov del bi zato sodišče lahko upoštevalo le, če bi ugotovilo, da dejansko ne gre za povrnitev stroškov, ki jih je tožnik imel pri opravljanju dela. Ker zbrani podatki utemeljujejo sklep, da bi bilo v primeru plačila dolžne sodne takse ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov, ni bilo treba opraviti dodatnih poizvedb o podlagi izplačil, opredeljenih kot "plačilo izdatkov".

7. Upoštevaje dejstvo, da je zakon kot minimalno plačo v letu 2017 določal 804,96 EUR bruto (neto 614 EUR), znesek tožniku izplačane plače pa je znatno nižji, je verjetno, da bi se ob ugotavljanju dejanske podlage tožnikovih prejemkov iz naslova izdatkov pokazalo, da gre deloma za prikrito izplačilo plače. Na drugi strani je tožnik s trditvijo o svoji poklicni dejavnosti izkazal, da del navedenih prejemkov dejansko predstavlja povrnitev neobdavčljivih stroškov.

8. Po uveljavljenem stališču sodne prakse se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. V obravnavani zadevi gre za znesek 595,06 EUR. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, dohodki na družinskega člana navedeni znesek presegajo za 37,35 EUR. Že ugotovitev, da je 114 EUR mesečno od izplačanih zneskov, opredeljenih kot izdatki, dejansko predstavljalo tožnikove izdatke, bi zadostovala za sklep, da je tožnik upravičen do taksne oprostitve v celoti. Ob predpostavki dvajset delovnih dni mesečno bi šlo za manj kot 6 EUR dnevno. Ni verjetno, da tožniku z opravljanjem prevozov v tujino ne bi nastajali vsaj tolikšni stroški.

9. Ker ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje sklep, da mesečni dohodki na družinskega člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, določenega v ZSVarPre, je utemeljeno pritožnikovo stališče, da je upravičen do taksne oprostitve v celoti.

10. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se tožnika v celoti oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).