Jedro

Opustitev lastninske pravice na nepremičnini in njena pridobitev z okupacijo v slovenskem pravnem redu nista dopustni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ L. in V. D. sta dolžna v 15 dneh izprazniti gospodarski objekt, ki stoji na parc. št. 490/1 k.o. H., v naravi zidano drvarnico, ki leži ob asfaltirani cesti in meri cca 3 x 3,5 m in jo prosto oseb in stvari izročiti F.B.“ z a v r n e. II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1. in 6. točka izreka) potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek s katerim je tožeča stranka (1) zahtevala ugotovitev, da je zidana drvarnica, ki je delno, glede na tloris, do 2/3 postavljena na SZ delu parcele 490/1 k.o. H., ki je last toženca F. B., skupaj s parcelo, ki pripada tej zidani drvarnici na parceli 490/1 iste k.o., solastnina tožnikov L. in K. D., vsakega do idealne ½. Prav tako je zavrnilo dajatveni zahtevek, da je toženec dolžan poskrbeti: a) za določitev gradbene parcele k zidani drvarnici na parc. št. 490/1, k.o. H., b) za geometrsko odmero objekta – zidane drvarnice in gradbene parcele na parc. št. 490/1, k.o. H. c) v ta namen vložiti ustrezni zahtevi pri pristojnem Ministrstvu za okolje in prostor RS v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi, sicer bo takšni zahtevi nadomestila pravnomočna sodba v tej zadevi, ter dajatveni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta tožnika lahko vknjižila kot solastnika do ½ na zidani drvarnici ter gradbeni parceli na zemljišču parc. št. 490/1 k.o. H., v obsegu, ki bo določen po zaključku pravdnih postopkov, kot je zapisano pod točko 2 tožbenega zahtevka, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba v tej pravdni zadevi (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožeči stranki je naložilo dolžnost, da izprazni gospodarski objekt, ki stoji na parc. št. 490/1 k.o. H., v naravi zidano drvarnico, ki leži ob asfaltirani cesti in meri cca 3x3,5m in jo prosto oseb in stvari izroči F. B. (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je naložilo dolžnost vzpostavitve stanja na parc. št. 484/1 k.o. H, ki je v lasti V. in L. D. tako, da odstrani gradbeni material in cementno steno višine en meter ter dolžine 10 metrov in širine 1 meter, ob trimetrski služnostni trasi, ki je bila dogovorjena 28. 8. 1986 s sodno poravnavo pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Trbovljah pod opr. št. N 51/85 in N 59/85 (6. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje iz 1. in 3. točke izreka se pritožuje tožeča stranka, zoper odločitev iz 6. točke izreka pa tožena stranka.

3. L. in D. uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (2) in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je bila predmet menjalne pogodbe med pravdnima strankama tudi sporna drvarnica ter da je stanje nespremenjeno že pred letom 1959, spori pa so se dejansko začeli šele pred to pravdo. Tudi v času pozidavanja med strankama ni bilo nobenih sporov ali prepovedi. Posest sporne drvarnice je imela vedno tožeča stranka, ki je imela tudi edina vhod v objekt. Pravni predniki tožeče stranke so objekt zgradili v dobri veri, da gradijo na svoji zemlji, zato so nepremičnino tudi priposestvovali. Opozarjata pa, da je drvarnica postavljena na dveh parcelah, glede njenega lastništva pa tudi samo sodišče prve stopnje nima razlogov. Očitno je sicer štelo, da je drvarnica last tožene stranke, kar pa je vprašljivo, saj je 1/3 drvarnice zgrajena na zemljišču, last tožeče stranke. Posledično je tudi zaključek sodišča, da mora tožeča stranka izprazniti celotno drvarnico zmoten. Objekt je namreč najmanj v solastnini, pri čemer je le-ta nerazdružena. Dejstvo, da je drvarnica postavljena tudi na parceli tožene stranke, še ne more pomeniti, da je njena last v celoti. Sodišče je v predmetni zadevi že enkrat odločilo, in sicer ravno obratno kot z izpodbijano odločbo. Sodišče druge stopnje pa je predhodno odločitev sodišča razveljavilo zgolj glede realizacije lastništva v zemljiški knjigi, ne pa glede odločitve o solastništvu tožeče stranke. Stališče o lastništvu torej ni bilo sporno niti pred sodiščem druge stopnje. Priglaša stroške s pritožbo.

4. F. B. izpodbija odločitev vsebovano v točki 6 sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in delno sodbo v izpodbijanem delu (tj. 6 točki izreka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sama tožeča stranka trdila, da je tožena stranka pot razširila že leta 1992. Kljub temu pa ni vložila lastninske tožbe. Potem, ko je sodnica na obravnavi v letu 1992 opozorila, da bi bilo najbolje pot razširiti v soglasju s tožečo stranko, je sorodnik tožene stranke vprašal tožečo stranko, če soglašajo, da se pot skupno razširi. Tožnik L. D. pa je odgovoril, da naj kar gre, „da bomo itak sami delali.“ Po tem dogodku je tožena stranka razširila pot, ki jo potrebuje in uporablja vsakodnevno za vožnjo lesa, živine, gradbenega materiala, prevoz gnoja in vse drugo. Tožena stranka ima tudi gospodarsko dejavnost – žago. Ker lastninska pravica preneha z opustitvijo stvari, ta pa se kaže tudi z opustitvijo pravnega varstva, je tožeča stranka s svojo neaktivnostjo priznala derelikcijo. Tožeča stranka tudi zahteva zgolj vzpostavitev stanja na parceli 484/1 k.o. H., ne zahteva pa prenehanja vznemirjanja in prepoved nadaljnjega ravnanja, kar je vsebina prepovedne tožbe. V konkretnem primeru je zato tožbeni zahtevek obligacijske narave, ta pa je zastaran, na kar je tožena stranka opozorila že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je v pripravljalnem spisu z dne 10. 5. 2010 priznala, da je tožena stranka utrdila ovinek na terenu. To predstavlja samo varstvo pravice za varno vožnjo in ne vznemirjanja lastnika. Tožbeni zahtevek je tako nedoločen, da je neizvršljiv. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Pravdni stranki sta na vročeni pritožbi odgovorili.

6. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v 6. točki izreka. Opozarja, da je bila protipravnost ravnanja tožene stranke ugotovljena že v motenjski pravdi, v kateri je bilo toženi stranki tudi že naložena vrnitev v prejšnje stanje. Vseskozi je tudi jasno, v kakšnem obsegu je bila dogovorjena služnostna pot s sodno poravnavo v zadevi N 51/85 in N 59/85. Z razširitvijo služnostne trase pa se tožeča stranka ni nikdar strinjala, brez ozira na navedbe in želje tožene stranke. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Izraža strinjanje z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, posebej izpostavlja razloge za zaključek o nedobrovernosti tožeče stranke ter opozarja, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na razloge, ki jih je navedlo v predhodno razveljavljeni odločitvi o obravnavanih zahtevkih. Odločitev sodišča, vsebovana v točki 3 izpodbijane sodbe pa je logična posledica zavrnitve zahtevka na ugotovitev priposestvovanja dela nepremičnine (točka 1 izpodbijane sodbe). Tožeča stranka ni lastnica objekta, zato ga je dolžna izprazniti in takšnega izročiti toženi stranki. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo in zahteva zakonske zamudne obresti v primeru zamude z njihovim plačilom.

8. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

9. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zahtevala ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, ki obsega tloris 2/3 drvarnice na nepremičnini 490/1 k.o. H.. Med strankama je bilo nesporno, da je lastninska pravica na navedeni nepremičnini vknjižena v korist tožene stranke, kakor tudi, da ima drvarnico v posesti tožeča stranka. Le-ta je svojo pravico na delu nepremičnine 490/1 k.o. H.. utemeljevala na določbah o priposestvovanju, sodišče pa je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da s strani tožeče stranke ni bila podana dobra vera kot nujen pogoj za priposestvovanje po Občnem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ). (3) Kot je mogoče razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, je pri tem kot odločilno ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala trditve tožene v odgovoru na tožbo, da so pravni predniki tožeče stranke prvotno leseno drvarnico odstranili leta 1954 na trajno vztrajanje pravnega prednika tožene stranke (iz česar sledi zaključek, da je bilo lastništvo zemljišča ves čas sporno oziroma je bilo znano, kdo je njegov lastnik). V zvezi z pozidavo novega objekta pa so ves čas bili spori, D. so vedeli, da stoji le-ta stoji na B. zemlji, zato o dobrovernosti ni mogoče govoriti.

10. Tožeča stranka v pritožbi sicer vztraja, da je imela skupaj s svojimi pravnimi predniki drvarnico ves čas v posesti, ter dodaja, da je prišlo do sporov med pravdnima strankama glede drvarnice šele pred to pravdo. Vendar so takšne trditve tožeče stranke o mirni posesti glede na 286. člen ZPP prepozne, zato jih sodišče ne sme upoštevati. Posest dela nepremičnine, ki ni dobroverna, pa nikoli ne more rezultirati v priposestvovanju lastninske pravice. Nedopustna pritožbena novota, ki je pritožnica ne opraviči, je tudi trditev o gradnji v prepričanju, da gradnja poteka na njeni zemlji. V postopku na prvi stopnji namreč (pravočasnih) trditev, ki bi dopuščale presojo zahtevka tudi na podlagi določil o gradnji na tujem, le-ta ni postavila. Glede na odsotnost drugih pritožbenih trditev, ki bi lahko vplivale na pravilnost presoje prvega sodišča, da pogoji (dobra vera) za priposestvovanje niso podani, pritožbeno sodišče navedene dejanske in posledično tudi pravne zaključke sprejema kot pravilne.

11. Ne glede na že navedeno pa ni mogoče prezreti, da je bila tožeča stranka s strani pritožbenega sodišča (primerjaj razloge v sklepu I Cp 1594/2008 z dne 12.11.2008) opozorjena, da njen zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu nepremičnine ( točka 2 sklepa in sodbe z dne 3.12. 2007, sedaj prvi odstavek točke 1 sklepa in sodbe z dne 20.1.2010) ni oblikovan tako, da bi bil zadosti določen (in posledično izvršljiv) in da jo je na njegovo dopolnitev pozvalo tudi sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20.11.2008, vendar pa tožeča stranka zahtevka v tem delu ni popravila. Čeprav bi bil v konkretni zadevi izvedenec geodetske stroke imenovan šele v teku postopka in bi slednji elaborat šele izdelal, je predhodno pravilno oblikovanje zahtevka kljub temu potrebno (4) in po izdelavi elaborata sledi le še vnos rezervirane parcelne številke v sam (sicer pravilno oblikovan) zahtevek. Glede na pasivnost tožeče stranke in sklep sodišča prve stopnje, bi bilo v tem delu glede na obrazloženo zahtevek potrebno v prvi vrsti zavreči in se sodišču prve stopnje v njegovo (vsebinsko) utemeljenost niti ne bi bilo potrebno spuščati.

12. V primeru pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, ko torej lastninska pravica nastane izvirno, z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev, zadostuje le (zadosti določen) ugotovitveni zahtevek. Tisti, ki na tak način pridobi lastninsko pravico, je namreč ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Priposestvovanje ni pravna podlaga pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do njega pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo zato ni pogojen z toženčevim posebnim razpolagalnim dejanjem, ampak pride do vknjižbe na podlagi s sodbe s katero sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice tožeče stranke (primerjaj 3. točko 1. odst. 40. člena ZZK-1). Dajatveni tožbeni zahtevek tožnika (3.odstavek točke 1 izreka) je zato nepotreben (celo nesklepčen) in bi ga bilo potrebno tudi v primeru drugačne odločitve v ugotovitvenem delu zavrniti. Enako velja tudi za del zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva, da tožena stranka poskrbi za določitev gradbene parcele in odmero objekta ter vloži ustrezno zahtevo pri pristojnem Ministrstvu za okolje in prostor (2. odstavek 1. točke izreka), saj za takšno toženčevo obveznost ni prav nobene zakonske podlage. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v teh delih, je torej glede zahtevka v 2. in 3. odstavku točke 1 izreka, pravilna tudi iz teh razlogov.

13. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pritožbeno sodišče razveljavilo prvotno odločitev le glede realizacije odločitve v zemljiški knjigi (gre za izrek pod točko 3 in 4 prvotne sodbe prvega sodišča), ne pa tudi glede ugotovitve solastninske pravice tožeče stranke. Iz izreka sklepa Višjega sodišča namreč jasno izhaja, da je bila sodba razveljavljena v celoti, enako pa izhaja iz razlogov.

14. Glede na odsotnost drugih pritožbenih trditev, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v navedenem delu, kakor tudi odsotnost absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

1

5. Pritožba tožeče stranke pa pravilno opozarja na nepravilnost odločitve, vsebovane v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevek tožene stranke za izpraznitev gospodarskega objekta, ki stoji na parc. št. 490/1, k.o. H., v naravi zidane drvarnice, ki leži ob asfaltirani cesti in meri 3 x 3,5 m, in njegovo izročitev prosto oseb in stvari F. B., je namreč nesklepčen. Med pravdnima strankama je bilo tekom pravde nesporno, da leži drvarnica do dveh tretjin na parc. št. 490/1 k.o. H., v preostalem delu pa na parceli, ki je last tožeče stranke. Tožena stranka ( kot tožnica po nasprotni tožbi) posledično ne more uspeti z zahtevkom kot ga je postavila in s katerim zahteva izpraznitev (celotne) drvarnice. Ker gre v tem delu za materialno pravno presojo (utemeljenosti) zahtevka tožeče stranke glede na njene dejanske trditve, na takšno presojo pa bi tožena stranka ob dolžni skrbnosti morala računati, sodišče druge stopnje odločitve v tem delu ni razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje, ampak je pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

16. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 484/1 k.o. H., kakor tudi ne ugotovitve, da je posegla v lastninsko pravico tožeče stranke na navedeni nepremičnini na način, kot izhaja iz tožbe. Vztraja pa, da je to storila s soglasjem tožeče stranke. Pri tem povzema vsebino izpovedbe F. B. ml., ki je pojasnil, da je mož njegove tete A. P. pred razširitvijo poti vprašal tožečo stranko za soglasje, vendar mu je L. D. na vratih pljunil v obraz in povedal, naj kar gre, saj bodo B. pot itak razširili sami. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi takšne izpovedbe in opisanega ravnanja L. D. ni mogoče sklepati, da bi jim le-ta dal soglasje za širitev poti. Ker je bilo torej takšno ravnanje samovoljno, je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno priznalo sodno varstvo lastninske pravice.

17. Tožena stranka v pritožbi sicer zatrjuje tudi, da je tožeča stranka z opustitvijo zahteve za sodno varstvo že od leta 1992 do vložitve tožbe v konkretni zadevi 15. 12. 2009 konkludentno opustila lastninsko pravico na stvari. Vendar gre v zvezi s takšnimi trditvami pojasniti, da je ključna predpostavka za prilastitev (okupacijo) kot načinom pridobitve lastninske pravice na stvari in na katerega očitno meri pritožba tožene stranke, dejstvo, da je stvar nikogaršnja (res nullius). Takšna sicer lahko postane tudi s pravnim poslom opustitve (derelikcije), s katerim njen dotedanji lastnik jasno in nedvoumno izrazi svojo voljo, da opusti svojo lastninsko pravico, vendar je lahko predmet takšnega posla zgolj premičnina, nikdar pa nepremičnina. Navedeno jasno izhaja iz 102. člena SPZ, ki v prvem odstavku določa, da lastninska pravica na premičnini preneha z opustitvijo stvari, ter iz 50. člena SPZ, v skladu s katerim pridobi lastninsko pravico na premičnini, ki je brez lastnika, tisti, ki stvar vzame v posest z namenom, da si jo prilasti (razen, če zakon določa drugače). Opustitev lastninske pravice na nepremičnini in njena pridobitev z okupacijo torej v slovenskem pravnem redu nista dopustni.

18. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče ugotoviti priposestvovanja služnosti v obsegu razširitve poti v smislu 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), (5) saj le-ta predpisuje za lastnika gospodujoče stvari, ki ni izvrševal služnosti v dobri veri – ki je torej tako, kot tožena stranka v obravnavanem primeru, vedel, da za takšno ravnanje nima pravnega temelja – vendar lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, priposestvovalno dobo 20 let (2. odstavek 217. člena SPZ). Le-ta pa se od leta 1992 do vložitve tožbe v obravnavani zadevi 15. 12. 2009 še ni natekla.

19. Prav tako ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je obravnavani zahtevek obligacijskopravne narave, zaradi česar naj bi zastaral. Tožena stranka namreč zmotno meni, da so sestavine negatorne tožbe obligatorno kumulativne v smislu postavitve tako restitucijskega (tj. vrnitvenega) kot prepovednega zahtevka. Navedeno je v diskreciji stranke, ki se lahko odloči tudi zgolj za vrnitveni zahtevek tako, kot je v konkretnem primeru storila tožeča stranka. Takšen zahtevek iz navedenega razloga ne izgubi svoje stvarnopravne narave, saj je še vedno usmerjen v varstvo lastninske pravice.

20. Trditve o nedoločenosti zahtevka v tem delu pa tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala, zato je sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

21. Ker torej pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v 6. točki izreka ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper delno sodbo, je glede pritožbenih stroškov odločilo, da so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

(1) S tožečo stranko sta v izreku in obrazložitvi te sodbe in sklepa poimenovana L. in V. D., kot tožena stranka pa F. B..

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(3) Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 (v besedilu, ki je veljalo na ozemlju Kraljevine Jugoslavije dne 6. 4. 1941 in ki se je uporabljalo na ozemlju sedanje Republike Slovenije na podlagi 4. člena Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46) ter Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-1).

(4) Pravilni tožbeni zahtevek v primeru priposestvovanja dela nepremičnine bi se tako glasil:“ Ugotovi se, da je tožnik lastnik tistega dela parc. št.....k.o......, ki je v lasti toženca, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke) označen z rezervirano parc. št....k.o.....“

(5) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..