Jedro

Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje osebi A. A. (v nadaljevanju: udeleženka) omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter jo pridržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike še najdlje do 8. 5. 2020. 2. Pritožbo vlaga odvetnik udeleženke. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Priglaša stroške.

Navaja, da sta 20. 4. 2020 pooblaščenca obiskala udeleženka in njen partner. Povedala sta, da udeleženka požara ni podtaknila in ni hotela ubiti nikogar. Prevrnila se je le nočna lučka. Požar sta oba pomagala pogasiti. Udeleženka je bila že 8. 4. 2020 odpuščena iz bolnice, saj se je zbistrila in umirila, psihosomatska simptomatika ni bila opažena. Je ustrezno hidrirana in jemlje zdravila.

Sodišče ni preverjalo, ali blodnje udeleženke držijo in s katero boleznijo so povezane. Pooblaščenec se z udeleženko ni mogel posvetovati, postopek je bil izpeljan le prek videokonference. S tem je bila okrnjena pravica do učinkovite obrambe in zastopanja. Izvedenka udeleženke ni osebno pregledala, ampak je z njo vzpostavila stik le prek videokonference. Zanika, da bi njena prisotnost pri izvedbi dokazov škodovala njenemu zdravju in sodišču v zvezi s tem očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Medikamentozno terapijo bo v prihodnje redno jemala. Zdravljenje se lahko zagotovi tudi na odprtem oddelku in za krajše obdobje. Predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje B.B. in prilaga odpustno pismo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z udeleženko vzpostavilo stik in jo zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njo opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena Zakona o sodiščih1 in razlogov iz 1. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni sars-cov-2 (Covid-19)2. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo preko videokonference. Med take nujne zadeve ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva. Nobenega dvoma sicer ni, da opisan način izvedbe naroka in zaslišanja ter stika z udeleženko, odstopa od zakonske ureditve, ki nalaga, da izvedenec osebo pregleda in da tudi sodišče odloči na podlagi neposrednega stika z osebo (62. člen ZDZdr). Vendar pa bil odstop od postopkovnih pravil v konkretnem primeru, zaradi nevarnosti okužbe in velike smrtnosti ranljivih skupin prebivalstva, utemeljen zaradi varstva (ustavnih) pravic ne le ostalih oseb, ki so v postopku sodelovale (sodnice, izvedenke, zapisnikarice, pooblaščenca), ampak tudi same udeleženke. Gre za pravico do nedotakljivosti človeškega življenja (17. člen Ustave), pravico do varnosti (34. člen Ustave) in pravico do telesne celovitosti (35. člen Ustave), kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo. Povedano drugače: pri tehtanju med zgoraj navedenimi procesnimi pravicami udeleženke, ki sicer segajo tudi na ustavno raven, je dalo prednost drugim zgoraj navedenim (ustavnim) pravicam vseh, ki so v tem postopku sodelovali.

5. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita tudi to, da se z udeleženko pred narokom ni mogel posvetovati. Očitek je neutemeljen najprej zato, ker vzpostavitev stika med stranko in odvetnikom ni naloga sodišča, potem pa še, ker bi pritožnik, če take možnosti zaradi trenutnih razmer3 ni imel, lahko zahteval, da se mu razgovor s stranko omogoči pred začetkom naroka prek videokonference in brez prisotnosti ostalih oseb. A tega ni storil. 6. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko po nepotrebnem vznemirilo in psihično obremenilo, kar bi škodljivo vplivalo na njeno zdravje (glej zapisnik naroka z dne 8. 4. 2020, list. št. 7). Glede na takšno mnenje izvedenke, ki mu pritožnik ni nasprotoval, v pritožbi pa mu nasprotuje le s pavšalnim zanikanjem škodljivega vpliva, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je udeleženki s sklepom v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov.

7. Ne glede na to, da so (po že zgoraj povedanem) očitki, povezani z načinom izvedbe naroka, možnostjo razgovora med pritožnikom in udeleženko in omejitvijo prisotnosti pri izvajanju dokazov, neutemeljeni, pritožbeno sodišče dodaja, da so tudi prepozni. Kršitve, kamor sodi tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP4, mora namreč stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Če jih uveljavlja kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, se upoštevajo le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Tega pritožnik ne trdi.

8. Pred odgovorom na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje (glej pritožbi priloženo odpustno pismo in obvestilo o prenehanju pridržanja na list. št. 21). Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve namreč pomeni poseg v več temeljnih človekovih pravic, zato se zdravljenje lahko izvaja samo pod pogoji, ki jih določa zakon in z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas.

9. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi razmeram prilagojenega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, zaključilo, da so pri udeleženki ti pogoji podani.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila udeleženka prvič sprejeta v psihiatrični kliniki, saj se je med predhodno obravnavo na IPP, kamor je bila pripeljana zaradi suma na zastrupitev z ogljikovim monoksidom, skušala zadaviti s kablom EKG aparature. Sicer se je že nekaj časa zdravila zaradi odvisnosti od prepovedanih drog. Ob pregledu izvedenke je imela udeleženka še vedno akutno izražene duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja drog in psihoaktivnih snovi, iznašala je tudi paranoidna nanašalna razmišljanja do zdravstvenega osebja. Ob zaslišanju in razgovoru z izvedenko je povedala, da je povzročila požar v stanovanju in je še vedno menila, da je požig, ki ga je sprožila, edini način za rešitev aktualne stanovanjske problematike in težav v partnerskem odnosu. Govorila je, da če partner ne bo z njo, bo kar umrla, tudi glede službenih težav je videla rešitev v jemanju drog ali pa izostanku z dela. Po mnenju izvedenke je bila v času podaje mnenja še vedno avto in heteroagresivna. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je imela udeleženka zaradi akutne duševne in vedenjske motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje je imelo v mnenju izvedenke in lastnem zaznavanju ob zaslišanju po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj podlage tudi za ugotovitev, da je zaradi ugotovljene akutne duševne in vedenjske motnje še vedno ogroženo življenje udeleženke oziroma življenja drugih. Pri tem, kot je bilo že pojasnjeno, dejstvo, da je bila udeleženka iz bolnice že odpuščena, na tako presojo ne more vplivati. Tudi za v pritožbi zatrjevano dejstvo, da udeleženka ni podtaknila požara in ni hotela nikogar ubiti, velja isto. Pomembno je, da je bilo v času, ko je bila pridržana, zaradi stanja v katerem je bila, ogroženo tako njeno življenje kot življenje drugih. Da je bilo takšno ogrožanje podano, ob upoštevanju povzetih ugotovitev, med katerimi ni le ugotovitev o povzročenem požaru, ampak tudi o poskusu samopoškodbe z obešanjem na kabel EKG aparature, ni mogoče dvomiti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da drugačna oblika zdravljenja v tistem trenutku ni bila mogoča. Udeleženka je zaradi svojega stanja potrebovala poseben stalen nadzor in nego, to pa pri ambulantnem zdravljenju ne bi bilo mogoče. 11. Ker je iz vsebine pritožbe mogoče razbrati pritožnikovo zmotno razumevanje pomena izpodbijane odločitve in dejstva, da je bila udeleženka že odpuščena iz bolnice, pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da konkretna odločitev, s katero je potrjena odločitev sodišča prve stopnje, seveda ne pomeni, da se bo morala udeleženka, čeprav njeno izboljšano zdravstveno stanje omogoča ambulantno zdravljenje, najdlje do 8. 5. 2020 zdraviti v oddelku pod posebnim nadzorom. To preprečuje prvi odstavek 71. člena ZDZdr, ki določa, da psihiatrična bolnišnica, še pred potekom roka iz sklepa sodišča, pridržano osebo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da razlogov za zadržanje v takšnem oddelku ni več. V konkretnem primeru je do takšnega odpusta (že) prišlo. Konkretna odločitev zato ne more biti več podlaga za udeleženkino (ponovno) zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo. Ob tem pa ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, saj pogoji za pravnomočnost še niso izpolnjeni. Do dneva seje pritožbenega senata namreč še ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa udeleženki. Učinek pravnomočnosti bo torej nastopil bodisi tedaj, ko se bo iztekel rok za njeno pritožbo, bodisi tedaj, ko bo o njeni (morebitni) pritožbi odločeno. Zaradi nujnosti zadeve in zaradi zahteve iz tretjega odstavka 67. člena ZDZdr je bilo pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca kljub prej povedanemu primorano nemudoma odločiti.5

13. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 V nadaljevanju ZS. 2 UL RS št. 36/2020, v nadaljevanju ZZUSUDJZ. 3 Splošno znano je, da so bolnice zaradi preprečevanja širjenja bolezni Covid-19 sprejele ukrep popolne prepovedi obiskov. 4 Ta kršitev je podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem (več o tem glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 289 do 301). 5 Tako tudi v sklepu I Cp 1757/2015, I Cp 2748/2016, I Cp 3302/2016, I Cp 150/2017 in drugih.