Up-153/97

8. 4. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C. in D. D., odvetniki v Z. na seji dne 8. aprila 1999

o d l o č i l o:

1.Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 157/96 z dne 8. 4. 1997, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 73/96 z dne 12. 9. 1996, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1518/94 z dne 12. 1. 1996, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P-9874908 z dne 10. 2. 1993 in odločba njegove območne enote Kranj št. P- 9874908 z dne 18.1.1993 se razveljavijo.

2.A. A. je upravičen do akontacije vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92).

3.To odločbo izvrši Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova revizija zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero mu ni bila priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine. V ustavni pritožbi uveljavlja kršitev človekovih pravic iz 14., 18., 22., 33., 50. in 51. člena Ustave. Navaja, da je pravica do pokojnine pravica, ki izhaja iz dela ter mu je ni mogoče niti odvzeti niti podeliti. Ker naj bi pri odločanju o pritožbi pritožnika na drugostopnem sodišču sodelovala tudi sodnica, ki je odločala o njegovem zahtevku na prvostopnem sodišču, naj bi bila kršena tudi pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

2.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 27. 1. 1999 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

3.Prvo, z ustavno pritožbo sproženo vprašanje, se nanaša na odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi z zatrjevanim odločanjem prvostopne sodnice tudi v postopku pred drugostopnim sodiščem.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pri izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil pritožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, ni sodelovala nobena od sodnic, ki so reševale pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi. Prvostopna sodba, na katero se sklicuje pritožnik, je bila namreč razveljavljena. Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija pravilnost odločitve Vrhovnega sodišča.

Ustavno sodišče pa ni instančno sodišče Vrhovnemu sodišču in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo v izpodbijani sodbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker gre v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave zgolj za oporekanje pravilnosti dejanskih ugotovitev ter uporabe materialnega prava, Ustavno sodišče ne more presojati utemeljenosti navedb pritožnika. Omeji se le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

4.Utemeljeno pa je pritožnikovo zatrjevanje kršitve človekovih pravic v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogojev po drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (v nadaljevanju: Odlok). Po tej določbi se za upravičence do akontacije vojaške pokojnine štejejo tudi osebe, "ki so bile po 18. 7. 1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18. 10. 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev". Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje: izpolnitev pogojev za pokojnino do 18. 10. 1991, vložitev zahtevka za upokojitev do 18. 10. 1991 in določen status po 18. 7. 1991.

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (Uradni list RS, št. 9/94 in OdlUS III, 7) že sprejelo stališče, da 2. člen Odloka predstavlja posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25. 6. 1991, oziroma so bile na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so prestopile k Teritorialni obrambi do določenega roka. V odločbi št. Up-89/94 z dne 12. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 28/94 in OdlUS VII, 104) je med drugim presodilo, da je treba ugodnosti, ki jih daje Odlok, razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), tako da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak ali primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

6.Na razpolago po Odloku so lahko bili nedvomno tisti pripadniki oboroženih sil, ki jim je bil o tem izdan ustrezen akt. Vendar pa je stališče sodišč, ki so (tudi glede na takratne razmere v vojski) dopuščala dokazovanje stanja razpolage tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinami, skladno z 22. členom Ustave (o tem glej npr. odločbo in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-20/92 z dne 12. 11. 1992; Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 85). Na tak način je bilo predvsem mogoče dokazati status razpolage po 293. členu Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 32/78 - v nadaljevanju: ZSOS) - "čakanje" na postavitev na drugo formacijsko mesto oziroma dolžnost.

7.V skladu s stališčem Ustavnega sodišča v že navedeni zadevi št. Up-89/94 pa je treba enako kot tiste nekdanje pripadnike JLA, ki so bili na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, obravnavati tudi tiste, ki "so se dali na razpolago" z vložitvijo zahteve za upokojitev. Pritožnik je v letu 1991 že izpolnjeval pogoje za polno starostno upokojitev in je zato dne 11. 7. 1991 vložil zahtevek za upokojitev. Dne 16. 8. 1991 je bil tako izdan tudi ukaz o prenehanju aktivne vojaške službe z 31. 10. 1991. Tudi sodišča niso štela kot opravljanje aktivne vojaške službe, če je prizadeta oseba hodila v vojašnico v pravno relevantnem obdobju le še zaradi nalog v zvezi z razdolževanjem, zaradi urejanja zadev okrog upokojitve ali zaradi opravljanja dela, določenega s strani nadrejenega starešine (drugi odstavek 293. člena ZSOS). Glede na tako stališče bi bilo po presoji Ustavnega sodišča treba tudi pritožnika obravnavati kot osebo, ki je bila "na razpolagi". Iz dejanskih ugotovitev v sodnem postopku ne izhaja, da bi pritožnik po 11. 7. 1991 delal kaj drugega, kot urejal zadeve v zvezi z upokojitvijo oziroma delal tisto, kar so mu v tem času ukazali nadrejeni. Ker je na podlagi te odločbe potrebno šteti, da je bil pritožnik od 18. 7. 1991 na razpolago, Ustavno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi trije pogoji, predpisani v drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka.

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je v izreku navedene posamične akte razveljavilo (1. točka izreka). Ker je na podlagi podatkov v spisu o sporni pravici mogoče odločiti in je to tudi nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale, je Ustavno sodišče na podlagi pooblastila prvega odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v 2. točki izreka odločilo, da je pritožnik upravičen do akontacije vojaške pokojnine po Odloku. Odločitev v 3. točki izreka pa je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 60. člena ZUstS.

Podobno je Ustavno sodišče odločilo tudi v odločbi št. Up-241/96 z dne 28. 5. 1998 (OdlUS VII, 113). Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije mora pritožniku A. A. odmeriti in izplačati akontacijo vojaške pokojnine po Odloku za ves čas, za katerega je po Odloku do nje upravičen.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen