Jedro

Ker je prosilec namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele peti dan bivanja v Centru za tujce in to neposredno potem, ko je bil seznanjen s tem, da bo odstranjen iz Slovenije, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča vložil prošnjo zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, to pa je zloraba oziroma zavajanje azilnega postopka. V takih pogojih pa se o prošnji za azil odloči takoj, v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) v zvezi z 2. dostavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno ter hkrati na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Ugotovila je namreč, da je tožnik, ki trdi da je A.J.A.A.H., ob podaji prošnje namreč ni imel osebnega dokumenta, iz kasneje pridobljene slabe fotokopije dokumenta pa zanesljiva ugotovitev istovetnosti ni mogoča, podal namero za vložitev prošnje za azil dne 9.1.2007, medtem, ko je v Slovenijo prišel ilegalno najpozneje 5.1.2007, ko ga je v notranjosti Slovenije prijela slovenska policija.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Ker tožnik kot tujec, ki je ilegalno vstopil v Slovenijo, ni izkazal namere za vložitev prošnje za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času (1. odstavek 8. člena ZAzil), bil pa je od 5.1.2007 v stiku z državnimi organi, pri katerih je mogoče vložiti prošnjo za azil, namero za vložitev prošnje pa je izrazil šele 9.1.2007, ko je bil seznanjen z razlogom nastanitve v Centru za tujce, to je, ker bo odstranjen iz Slovenije, so izpolnjeni pogoji za odločanje o azilu po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, torej da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, ker je vložil prošnjo za azil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Tožbene ugovore pa je zavrnilo kot neutemeljene. Pojasnilo je tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločalo na seji (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ponavlja, da prošnje za azil ni vložil zaradi zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Bile so težave pri prevodih, saj je iz Iraka, dali pa so mu napačnega prevajalca. Če pride do nerazumevanja, ima tudi prosilec možnost, da kadarkoli zaprosi za azil in njegovo spreminjanje volje kaže le na to, da je bil v težki psihični situaciji, po večdnevnem potovanju in da je bil očitno napačno razumljen. Prisiljen je bil pobegniti iz izvorne države, saj sta mu v eksploziji umrla njegov otrok in njegova žena, sam pa je komaj ubežal smrti. V izvorni državi ni več varen. Prvostopno sodišče bi ga moralo zaslišati in preveriti dejanske okoliščine, ki jih navaja v tožbi, ter dejstvo, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Napačno pa je prvostopno sodišče ocenilo tudi druge okoliščine in napačno uporabilo ZAzil glede interpretacije pogojev za azil, zato je izpodbijana sodba napačna. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži toženi stranki ponovno obravnavanje in odločanje o tožnikovi prošnji za azil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge.

Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki naj bi bila podana s tem, ker prvostopno sodišče ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Prvostopno sodišče je pojasnilo, da tega ni storilo iz razloga po 2. alinei 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine oziroma ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, da bi lahko prvostopno sodišče iz takih navedb lahko sklepalo, da bo njegovo zaslišanje pomembno za odločitev ali da bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Iz listin v upravnem spisu namreč ne izhaja, da bi imel tožnik kadarkoli ob stiku z uradno osebo težave s tolmačem oziroma da bi bile težave s prevodom. To ne izhaja niti iz depeše Policijske postaje Ljubljana, kjer je bil tožnik 5.1.2007 zaslišan po prijetju s strani policistov te policijske postaje, niti iz uradnega zaznamka z dne 9.1.2007, iz katerega je razvidno, da je po tem, ko ga je uradna oseba seznanila s tem, da bo odstranjen iz Slovenije, zaprosil za zaščito, niti iz njegove prošnje za azil na predpisanem obrazcu z dne 12.1.2007. Iz predzadnje strani prošnje celo izhaja, da na podajo prošnje nima pripomb, med drugim niti na tolmača. Navedba, da so bile težave s prevodom, se pojavi šele v pritožbi, torej je nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 74. člena ZUS-1). V tožbi pa je tožnik zatrjeval, da je takoj zaprosil za azil, vendar njegove izjave niso zabeležili; da ima možnost kadarkoli zaprositi za azil in njegovo spreminjanje volje kaže na to, da je bil v težki psihični situaciji, po večdnevnem potovanju in da je bil očitno napačno razumljen. Svoje zaslišanje pa je predlagal zato, da bi pojasnil okoliščine svojih izjav. Iz takšne tožbe in predloga za zaslišanje pa prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moglo razbrati dejstev oziroma dokazov, ki bi jih bilo mogoče glede na določbo 52. člena ZUS-1 upoštevati v upravnem sporu oziroma, ki bi bila pomembna za odločitev.

Ker torej prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja zadeve, temveč je za odločitev v pospešenem azilnem postopku za pravilno in popolno ugotovljeno štelo dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, čemur vrhovno sodišče pritrjuje, pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

V izpodbijani sodbi in odločbi tožene stranke je po presoji vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, to je določba 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in 5. alinea 36. člena ZAzil v zvezi z 8. členom ZAzil. V 8. členu ZAzil je določeno, da morajo osebe, ki nelegalno vstopijo v Slovenijo, pristojni organ zaprositi za azil v najkrajšem možnem času. V 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil je določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V 5. alinei 36. člena ZAzil pa je določeno, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje med drugim tudi vložitev prošnje za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Prav to pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča storil tožnik. Od 5.1.2007, ko so ga slovenski policisti prijeli v Sloveniji, pa do 9.1.2007, ko je izrazil namero za vložitev prošnje za azil, je bil namreč v centru za tujce, kjer bi lahko vsak hip izrazil namero za vložitev prošnje za azil, in vendar tega ni storil vse do 9.1.2007, ko je bil, kot izhaja iz listin v upravnem spisu, seznanjen s tem, da bo kot tujec, ki ne izpolnjuje pogojev za bivanje v Sloveniji, predpisanih z Zakonom o tujcih, odstranjen iz države.

Vrhovno sodišče ne šteje za verodostojne tožnikove izjave, da je že prej izrazil to namero, da pa ga niso razumeli oziroma da je niso zapisali. Tožnik je tudi sicer močno in v bistvenih točkah spreminjal svoje izjave pred različnimi slovenskimi državnimi organi ob različnem času v zvezi s svojo potjo iz Iraka, prihodom v Slovenijo ter ciljno državo, tako da tudi njegovim drugim izjavam ni mogoče verjeti. Prav tako ni verjetno, da bi slovenski državni organi, s katerimi je prišel v stik, s pomočjo tolmača razumeli druge njegove navedbe in jih tudi zapisali, zatrjevane zahteve za priznanje azila pa naj ne bi razumeli in je ne zapisali.

Da bi bile tako različne izjave posledica njegove psihične situacije, tožnik z ničemer ni izkazal. Tudi zatrjevanju, da so njegove različne izjave posledica zatrjevanega večdnevnega potovanja, ni mogoče verjeti, saj iz njegovih izjav ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti trase niti trajanja zadnje etape njegovega potovanja iz Iraka v Slovenijo in niti načina prevoza in tudi ne dneva prihoda v Slovenijo. Ob prijetju na policiji je namreč izjavil, da je iz Iraka potoval z dvema Turkoma z namenom priti do Francije, najprej s tovornjakom, nato jih je tovornjakar po več dneh odložil in jim rekel, da so v Franciji, nato so "štopali" in ko jih je voznik odslovil iz avta, ker jih je zasledovala policija, jih je prijela policija; na policiji je izjavil tudi, da je v to državo (Slovenijo) prišel približno 2 dni pred prijetjem, ki je bilo 5.1.2007. Prekrškovnemu organu je dne 5.1.2007 izjavil, da je iz izvorne države odšel v Sirijo, nato v Turčijo, nato z letalom na Madžarsko, nato v Bosno, kjer je bival 8 mesecev, nato je odšel v Zagreb, kjer je bil nekaj časa, nato pa je nameraval v Italijo in je bil prepričan, da je v Italijo tudi prispel, ko je prevoznika, ki ga je vkrcal v Zagrebu, zaustavila policija; tu je izjavil tudi, da je v Slovenijo prišel 5.1.2007. Dne 9.1.2007 ob seznanitvi s tem, da bo odstranjen iz države, je izjavil, da je potoval iz Iraka v Sirijo, preko Turčije v Srbijo, Bosno, Hrvaško do Slovenije in da ni imel v mislih nobene države kot ciljne. Ob podajanju prošnje za azil na predpisan obrazec dne 12.1.2007 pa je zanikal, da bi izjavil, da je bil namenjen v Italijo; zanikal, da bi bil iz Turčije namenjen v Francijo; na izrecno vprašanje uradne osebe oziroma predstavnika nevladne organizacije pa potrdil, da je potoval peš iz Iraka v Sirijo, kjer je živel 1 mesec, nato je bil v Turčiji 1 teden, nato v Srbiji 7 mesecev, nato v Bosni 1 mesec, iz Bosne v Slovenijo pa je prišel s taksijem, v katerem je bil kot potnik sam, da pa sta bila ob aretaciji s strani policije zraven še dva državljana Turčije.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.