Jedro

Upoštevaje, da gre za individualni delovni spor, tako da pristojnost sodišča ni odvisna od vrednosti spornega predmeta, in da gre za spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja, v katerem je v vsakem primeru dovoljena revizija, tožniku vrednosti spornega predmeta v tožbi ni bilo treba navesti.

Sodišče prve stopnje je dokaz z vpogledom v sodni register, na katerega je praktično v celoti oprlo svojo odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, izvedlo in ocenjevalo izven glavne obravnave, s čimer je kršilo načelo neposrednosti oziroma je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. tč. izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 19. 6. 2009 nezakonita, da delovno razmerja tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, mu od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davke, dobljeni neto znesek pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje, in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in sicer je v II. tč. odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga , ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 6. 2009 v delu, ki se nanaša na odpovedni rok nezakonita in se razveljavi. Odločilo je, da tožniku pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati s potekom 75-dnevnega odpovednega roka od vročitve odpovedi in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo do poteka 150- dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 19. 6. 2009 dalje; da je dolžna tožena stranka tožniku priznati za čas od 2. 9. 2009 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davke in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje, ter mu povrniti nastale stroške pravdnega postopka v znesku 501,00 EUR na račun pooblaščenca odvetnika D.H., v roku 8 dni, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper II. tč. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. izpodbijani del spremeni tako, da podrejeni tožbeni zahtevek zavrne. Tožnik bi v skladu z 2. odst. 180. čl. ZPP v tožbi moral navesti tudi vrednost spornega predmeta, česar pa ni naredil, zato ni mogoče ugotoviti pravice do revizije, kakor tudi ne določiti osnove ta izračun takse. Tožba ni popolna in bi jo sodišče moralo zavreči. Tožbeni zahtevek ni sklepčen in je tudi neizvršljiv. Iz izreka ni jasno, kdaj pogodba o zaposlitvi preneha, če ne preneha s potekom 75. dnevnega roka (2. odst. izreka). Drugi odst. izreka določa tudi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo do poteka 150. dnevnega odpovednega roka, kar pa je neizvršljivo, saj je ta rok potekel že 16. 11. 2009. Iz 3. odst. izreka ne izhaja, do kdaj je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice. Tožnik je zahteval te pravice od 2. 9. 2009 dalje, brez navedbe končnega roka, zato bi sodišče moralo takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Ta del izreka je tudi v nasprotju z ostalim delom izreka, iz katerega smiselno izhaja, da naj bi v konkretnem primeru veljal 150 dnevni odpovedni rok in bi naj po tem roku delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravna naslednica nekdanjega podjetja I.P.V.L. in G. – V.. Tožena stranka nedvomno ni pravna prednica M.S.V.L. d.o.o., ker je bila to firma tožene stranke pred njeno spremembo in ne gre za njenega pravnega prednika, ampak je M.S.V.L. d.o.o. tožena stranka pred spremembo firme. Sodišče prve stopnje navaja zmotne navedbe o osebah, pri katerih bi naj tožnik bil zaposlen. Navedeno je namreč, da naj bi bil tožnik zaposlen pri I.P.V.L., kjer naj bi delal od 13. 5. 1977 do 30. 6. 1988, čeprav iz delavske knjižice izhaja, da je v tem obdobju tožnik delal pri podjetju G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o.. Navedena ugotovitev sodišča je tako napačna in je sodišče v nadaljevanju zmotno ugotavljalo ali je I.P.V.L. pravni prednik tožene stranke, čeprav bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o. pravni prednik tožene stranke. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da šteje omenjena subjekta za pravni naslednici na podlagi vpogleda v sodni register Okrožnega sodišča - vložek ..., pri čemer pa ni navedlo, na podlagi katerega dejstva, ki ga je ugotovilo z vpogledom v sodni register je zaključilo, da sta omenjena subjekta pravna prednika tožene stranke. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni izdalo dokaznega sklepa, da si bo izpiske iz sodnega registra pridobilo po uradni dolžnosti. Sodišče je tako sodbo oprlo na dokaz, glede katerega toženi stranki ni bila dana možnost, da bi se glede njega izjasnila, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. tč. 2. odst. 229. čl. ZPP). Tožena stranka je naknadno preko spretne strani AJPES vpogledala v zgodovinski izpisek za toženo stranko in ugotovila, da je na podlagi omenjenega izpiska sodišče napačno ugotovilo, da sta oba omenjena subjekta pravna prednika tožene stranke. Sodišče je napačno zaključilo tudi, da je pravno nasledstvo izkazano s tem, ker naj bi omenjeni podjetji in tožena stranka delali na naslovu .... Na podlagi katerega dokaza je sodišče to ugotovilo toženi stranki ni znano. Tožena stranka ne ve, na katerem naslovu je bilo registrirano I.P.V.L., za G. - V. pa iz izpiska izhaja, da je delovalo na naslovu ..., kar ni isti naslov kot ga ima tožena stranka. Poleg tega tožena stranka navaja, da si številna podjetja pogosto delijo isti naslov in jih zaradi tega ni mogoče šteti za pravne prednike oz. naslednike. Sodišče prav tako ne pojasni, na podlagi katerega dokaza je zaključilo, da naj bi vse omenjene pravne osebe uporabljale ista zemljišča, zato ima sodba tudi v tem delu takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Nadalje je napačna ugotovitev sodišča, da je bila edina ustanoviteljica tožene stranke ob ustanovitvi G. - V., saj kaj takšnega iz zgodovinskega izpiska ne izhaja. Prav tako tožena stranka ne more preizkusiti navedbe sodišča. da naj bi prisilno poravnavo nad G. - V. predlagala ravno tožena stranka. Sodba ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere naj ni bila tožena stranka pravni naslednik prej omenjenih podjetij, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. S pripojitvijo G. - V. k toženi stranki, je tožena na podlagi določb ZGD postala univerzalni pravni naslednik G. - V.. Pri pripojitvi je prevzemna družba pravni naslednik zgolj glede tistih pravic iz delovnih razmerij, ki jih imajo delavci na dan prenosa. Glede tožnikovih pravic bi se tako tožena stranka štela za pravnega naslednika zgolj, če bi bil tožnik na dan prenosa še vedno zaposlen v G. – V.. Tožnik pa na dan prenosa (21. 10. 1991) pri podjetju G. – V. ni bil zaposlen in zato tudi pravice iz njegovega delovnega razmerja niso bile predmet prenosa. Kot izhaja iz delovne knjižice je bil namreč tožnik zaposlen pri toženi stranki že od 7. 5. 1991 in se torej s pripojitvijo njegove pravice, ki jih je imel pri prejšnjem delodajalcu, niso mogle prenesti na toženo stranko. Pa tudi sicer bi moralo sodišče podredni tožbeni zahtevek zavrniti, ker se v skladu z ZDR lahko upošteva le neprekinjena delovna doba, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Če je bilo delovno razmerje prekinjeno po volji delavca, delavec ni upravičen do privilegija iz 3. odst. 109. čl. ZDR, če pa je bilo prekinjeno iz razlogov, na strani delodajalca, pa je bil delavec tako ali tako upravičen do odpovednega roka. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovni del zahtevka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v tožbi uspel le s polovico zahtevka. Stroškovnega dela se tudi ne da preizkusiti, saj v tožbi ni bila določena vrednost spora in zato ni jasno, od kakšne osnove so računane odvetniške storitve. V zvezi s spornim delom sodbe so toženi stranki tudi kršene ustavno zajamčene pravice in sicer predvsem 2. in 22. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so pritožbene navedbe, da je tožba nepopolna ter bi jo sodišče moralo zavreči, neutemeljene. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da v kolikor je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahteva ni denarni zahtevek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (2. odst. 180. člena ZPP). Vendar gre v konkretnem primeru za individualni delovni spor, za katerega je pristojno delovno sodišče po določbi 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami), zato v tem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta. Ker je predmetni spor tudi individualni delovni spor glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja, glede katerega je po 31. čl. ZDSS-1 v vsakem primeru dovoljena revizija, tudi ne gre za situacijo, ko bi bila pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Tožniku torej vrednosti spornega predmeta v tožbi ni bilo potrebno navesti. Zakon o sodnih taksah v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoji ali prenehanju delovnega razmerja takse ne določa (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008), medtem ko se vrednost odvetniških storitev v takšnem primeru določi po 22. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 37/2008), kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

V nadaljevanju pa je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti. Skladno z načelom neposrednosti iz 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja. Tožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje dokazov ni neposredno izvedlo in je tako zagrešilo kršitev določb pravnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, konkretno določbe 1. odstavka 217. člena ZPP, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Skladno z določbo 1. odstavka 217. člena ZPP se dokazi na glavni obravnavi praviloma izvajajo pred senatom. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v sodni register okrožnega sodišča v Murski Soboti – vložek .. . Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2009 (list. št. 12) sicer predlagal poizvedbe pri sodnem registru za toženo stranko (kar smiselno zajema tudi vpogled v sodni register), vendar pa niti iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo z dne 8. 10. 2009, 19. 11. 2009, 7. 1. 2010 niti iz zapisnika seje senata z dne 30. 4. 2010 ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep o tem, da je izvedlo dokaz z vpogledom v sodni register. Sodišče prve stopnje je tako dokaz, na katerega je praktično v celoti oprlo svojo odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, izvedlo in ocenjevalo izven glavne obravnave, zato tožena stranka utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita, da je kršilo načelo neposrednosti (4. čl. ZPP). Takšna kršitev določb pravdnega postopka pa je bistvena kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve, saj stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tako je podana kršitev po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje ni dolžno sámo pregledovati sodnega registra ali drugih javnih knjig in ugotavljati pravno odločilnih dejstev, ki so vpisana v te knjige. Ta dejstva namreč niso splošno znana dejstva (takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 547/98). Če pa sodišče opravi vpogled v sodni register (na predlog ali po uradni dolžnosti v okviru preiskovalnega načela iz 34. čl. ZDSS-1), mora to storiti v skladu s procesnimi pravili, kot jih predvidevata ZPP in ZDSS-1. Ker pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje že iz navedenega razloga razveljavilo (354. čl. ZPP). Kljub temu, v izogib nadaljnjim nejasnostim odgovarja še na nekatere druge bistvene pritožbene navedbe tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 13. 5. 1977 ni spremenil zaposlitve. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je tožnik od 13. 5. 1977 do 30. 6. 1988 delal pri podjetju G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o.. V zvezi z navedenim tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje, kljub tovrstnemu zapisu v delovni knjižici navaja, da je bil tožnik od 13. 5. 1977 do 30. 6. 1988 zaposlen pri I.P.V.L.. Tožena stranka s tem utemeljeno opozarja, da ni jasno, od kje sodišču podatek, da je bil tožnik zaposlen v I.P.V.L., zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Nadalje iz delovne knjižice izhaja, da se je tožnik z dnem 1. 7. 1988 zaposlil pri G. – V. G.V.T.V.O.. Niti iz podatkov v spisu niti iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče v sodnem registru vpogledalo podatke za podjetje G.V.T.V.O. p.o., s čimer bi v nadaljevanju lahko preverilo povezavo med G.V.T. T.V.O.L. in G.V.T.V.O. p.o. ..., ki bi bila takšne narave, da bi bilo možno govoriti o delovnopravni kontinuiteti (splošno znano dejstvo je sicer, da so se TOZD-i preoblikovali v družbena podjetja, družbena podjetja pa so se nato statusno preoblikovala v eno od statusnih oblik po ZGD, vendar pa je takšno dejstvo za konkretno pravno osebo mogoče ugotoviti le iz podatkov, vpisanih v sodni register).

Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 19. 6. 2009. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik od 7. 5. 1991 dalje zaposlen pri toženi stranki. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev (pri G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o. in G. – V. , T.V.O.L.) upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu in na kakšni podlagi. V konkretnem sporu je potrebno upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom.

V času zaposlitve tožnika pri toženi stranki dne 7. 5. 1991 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu, v kolikor se ugotovi, da je do prevzema delavcev dejansko tudi prišlo.

Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo, se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, kakor tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 194/2009, VIII Ips 197/2009, VIII Ips 215/2009, vse z dne 5. 10. 2009). Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil z datumom 6. 2. 1991 nad družbo G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Tožnik je bil tako od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 prijavljen na zavodu za zaposlovanje (kot izhaja iz obrazložitve sodbe), z dnem 7. 5. 1991 pa se je zaposlil pri toženi stranki. Kaj se je zgodilo s tožnikom oz. z delavci, ki jim je na podlagi uvedbe stečajnega postopka nad družbo G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o. prenehalo delovno razmerje oz. ali je v tožnikovem primeru dejansko prišlo do prevzema teh delavcev s strani tožene stranke sodišče prve stopnje ni raziskalo, saj je napačno izhajalo iz stališča, da je delovnopravna kontinuiteta podana že s tem, ko se je stečajni dolžnik (tožnikov prejšnji delodajalec) dne 21. 10. 1991 pripojil k toženi stranki, čeprav tožnik tega dne sploh ni bil več zaposlen pri stečajnemu dolžniku, temveč pri toženi stranki. Na navedeno tožena stranka tudi pravilno opozarja v pritožbi ko trdi, da je pri pripojitvi prevzemna družba pravni naslednik zgolj glede tistih pravic iz delovnega razmerja, ki jih imajo delavci na dan prenosa. Le teh pa delavci po naravi stvari niti ne morejo imeti, če na dan prenosa niso zaposleni pri družbi, ki je pripojena.

Bistvenega pomena za rešitev tega spora je zato vprašanje, ali so v času od uvedbe stečajnega postopka nad družbo G.V.T., T.V.O.L. n.sol.o. pa do pripojitve tega stečajnega dolžnika toženi stranki dne 21. 10. 1991 potekali dogovori in je bil med stečajnim dolžnikom in toženo stranko npr. sprejet sporazum o prevzemu delavcev stečajnega dolžnika oz. ali so delavci (tožnik) prešli k toženi stranki na podlagi kakšnega drugega odločilnega akta. Bistveno je tudi vprašanje, ali se je kljub uvedbi stečajnega postopka nadaljevala proizvodnja oz. ali je tožnik z delom nadaljeval v istih prostorih in na istem delu, ki ga je opravljal vse dotlej. Iz tožnikovih navedb v vlogah navedeno ne izhaja, sodišče pa v okviru materialnega procesnega vodstva tudi ni poskrbelo, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih (285. čl. ZPP), čeprav je tožnik zaslišan pojasnil, da je delal ves čas v proizvodnji, čeprav je bil nad pravnim prednikom tožene stranke uveden stečajni postopek, in da ne ve, ali je delal za stečajnega upravitelja ali za družbo, dejansko pa je prejemal nadomestilo za brezposelnost. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje za preuranjeno stališče sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvami tožnika, saj je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča tozadevno sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Nadalje pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša tudi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sodbeni izrek. Pri tem pojasnjuje, da sodišče ni vezano na obliko zahtevka, temveč na njegovo vsebino. Sodišče mora v skladu z 2. čl. ZPP odločiti v mejah postavljenih zahtevkov, kar pa ne pomeni, da tožbeni zahtevek, v kolikor je utemeljen dobesedno prepiše, temveč odloči jasno, enostavno in logično ter pri tem upošteva, da je izrek takšen, da je tudi izvršljiv. Če sodišče zgolj preoblikuje tožbeni zahtevek tako, da je izrek bolj jasen in pri tem upošteva njegovo vsebino, zahtevka ne prekorači. Tudi sicer pa lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva zagotovi stranki pomoč pri oblikovanju zahtevka. Tako je dejansko neizvršljiv 2. odst. II. tč. izreka, v katerem sodišče prve stopnje toženi stranki nalaga, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo do poteka 150 dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 19. 6. 2009 dalje, saj je ta rok potekel že 16. 11. 2009. V kolikor je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen glede dolžine odpovednega roka, potem je tožena stranka od dne 2. 9. 2009 do 16.11.2009 dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, dejansko pa ga zaradi poteka časa ni dolžna pozvati nazaj na delo, zato se v takšnem primeru zavrne tisti del zahtevka, v katerem tožnik zahteva več ali drugače. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Sodišče bo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur. l. RS št. 103/2007), po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000), dolžan Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco. Bistvo tožbenega zahtevka v tem delu pa je v tem, da so podatki o delovni dobi vpisani v ustrezno evidenco.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

Pritožbeno sodišče o stroških postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.