Jedro

Ničen je tisti del odločbe o denacionalizaciji, ki vzpostavlja lastninsko pravico na nacionaliziranem zemljišču v korist prejšnjega lastnika, če ima po zemljiškoknjižnem stanju na takem zemljišču pravico uporabe druga fizična oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1411/99-7 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 9.8.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 22.12.1998. S to odločbo je bila izrečena za nično I.5. točka izreka odločbe prve stopnje z dne 11.11.1997 o vzpostavitivi lastninske pravice na parcelah št. 185 in 186, vl. št. 35 k.o. Š. v korist tožnice. Ker denacionalizacijske odločbe o vrnitvi podržavljene nepremičnine v last izvršuje sodišče, s tem da odloči o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo (59. člen in 3. odstavek 66. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen, Ur. list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US in 60/99-odl.US) se je sodišče strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da obstaja ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se je uporabljal v času odločanja v tej zadevi. Okrajno sodišče v L., ki je pristojno za izvršitev denacionalizacijske odločbe, je namreč s sklepom z dne 16.11.1998 odločilo, da se vpis lastninske pravice v korist tožnice na parc. št. 185 in 186, vl. št. 35. k.o. Š. ne odredi, ker je na navedenih parcelah na podlagi odločbe Sekretariata za občo upravo občine L.C. z dne 22.11.1984 vpisana pravica uporabe v korist L.R.-P. in B.R. Tožbene ugovore o nepravilnosti odločbe z dne 22.11.1984 zavrača, ker ta odločba, ki je tožnica po lastnih navedbah ni izpodbijala, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Pojasnjuje še, da so zavezanci za vrnitev nezazidanih stavbnih zemljišč le družbenopravne osebe, ki so jim bila ta zemljišča oddana za gradnjo, ne pa tudi fizične osebe, kar je smiselno obrazložila že tožena stranka, ko je navedla, da se pravica uporabe fizične osebe na zemljišču v družbeni lastnini šteje analogno kot lastninska pravica. Ugotovitvi, da je bila na obeh spornih parcelah št. 185 in 186 vpisana pravica uporabe za drugi fizični osebi, pa tožnica ne ugovarja.

V pritožbi tožnica navaja, da se upravno sodišče ni držalo ustavnega standarda (23. člen Ustave), da o pravici odloča sodišče v poštenem postopku, saj njenih tožbenih ugovorov o sporni pravici uporabe ni presodilo in je dalo prav ministrstvu, kar pomeni, da strank ne obravnava enakopravno. Ni se opredelilo do ugovorov v zvezi z odločbo sekretariata za občo upravo občine L.C. z dne 22.11.1984 in uporabo 21. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, in ne do ugovora o razmerju med Zakonom o denacionalizaciji in Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Meni, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na sklep ..., ker ta sklep ni pravnomočen, saj je proti njemu vložila pritožbo. Pričakuje, da bo vrhovno sodišče celostno obravnavalo njeno pritožbo in ji vrnilo lastninsko pravico na parc. št. 185 in 186, vl. št. 35 k.o. Š.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je bila za nično izrečena denacionalizacijska odločba Upravne enote L., Izpostave C. z dne 11.11.1997 v delu pod I.5. točko izreka, s katero je bila za tožnico, kot prejšnjo lastnico nacionaliziranih zemljišč s parc. št. 185 in 186 k.o. Š. vzpostavljena lastninska pravica, ne glede na to, da teh zemljišč ni imela več v uporabi, ampak imata po zemljiškoknjižnem stanju na obeh zemljiščih pravico uporabe L.R.-P. in B.R., ki sta po tožbenih navedbah tožničini hčeri. Nejasnosti v zvezi s poimenovanjem pravice uporabe ni. Pravico uživanja, ki jo je po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 obdržal prejšnji lastnik, so poznejši zakoni preimenovali v pravico uporabe, najprej Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Ur. list SFRJ 5/68 in 20/69, 5. in 10. člen). To stvarno pravico je prejšnji lastnik na svoje potomce ves čas lahko prenašal. Glede na tako zemljiškoknjižno stanje pa pri parcelah s št. 185 in 186 k.o. Š. ni bilo mogoče z denacionalizacijsko odločbo vzpostaviti lastninske pravice v tožničino korist, saj bi se s tem poseglo v stvarno pravico obeh imetnic pravice uporabe. Ne samo, da take odločbe pravno ni mogoče izvršiti, tudi sicer odločitev o tem ni stvar, o kateri bi bilo mogoče odločiti v denacionalizacijskem postopku in ne v kakem drugem upravnem postopku. Po 31. členu ZDen, na katerem je temeljila I.5. točka izreka denacionalizacijske odločbe z dne 11.11.1997, se namreč vzpostavi lastninska pravica le na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec (t.j. prejšnji lastnik) pravico uporabe. Ni pa mogoče z upravno odločbo na podlagi 31. člena ZDen vzpostaviti lastninske pravice v korist prejšnjega lastnika (upravičenca), ki pravice uporabe na nacionaliziranem zemljišču več nima. Ne v ZDen in ne v kakem drugem zakonu namreč ni podlage, da bi bilo mogoče z upravno odločbo vrniti prejšnjemu lastniku v last in posest zemljišče, če ima na njem pravico uporabe druga fizična oseba, kar pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Zato glede I.5. točke denacionalizacijske odločbe ne obstaja le ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena takrat veljavnega ZUP, ampak tudi ničnostni razlog iz 1. točke istega člena, ker je bilo v navedenem delu odločbe o denacionalizaciji odločeno o stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Glede na zemljiškoknjižno stanje, ki niti ni sporno, pa ni pomembno, če tožnica meni, kot izhaja iz tožbe, da z darilno pogodbo, sklenjeno leta 1967 svojima hčerkama ni podarila vrta na parc. št. 185 in 186 k.o. Š. Do morebitnih spornih stvarnopravnih razmerij pred vpisom pravice uporabe na navedenih zemljiščih se upravno sodišče niti ni bilo pristojno opredeljevati, enako ne do značaja odločbe občinskega organa z dne 22.11.1984. Zato ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, če na tožbene ugovore s tem v zvezi ni posebej odgovorilo in razlagalo uporabe določb zakonov, ki z obstojem ničnostnega razloga nimata neposredne zveze. Dovolj je, da je navedlo, da odločba z dne 22.11.1984 ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati, če se je tožnica proti sklepu Okrajnega sodišča v L. z dne 16.11.1998, pritožila, saj je navedeni sklep pomemben predvsem zaradi tega, ker opozarja na zemljiškoknjižno stanje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.