Jedro

Oglaševanje izdelkov z dvojnim označevanjem cen, pri katerem je pred višjo ceno navedena beseda „namesto“, pod njo pa nova, nižja cena, pri tem pa se predmetni izdelki po višjih cenah, označenih z besedo „namesto“, niso nikoli prodajali, je zavajajoče oglaševanje v smislu določb 12. b člena ZVPot. Takšno oglaševanje zbuja vtis navidezne razprodaje, kar pa lahko vpliva na odločitev potrošnika o nakupu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 1. 2006. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo tržne inšpektorice Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana z dne 4. 11. 2005. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo začasno prepovedal oglaševanje navidezne razprodaje v katalogih tožeče stranke, v katerih je objavljeno znižanje cen športne opreme tako, da je pred višjo ceno navedeno „namesto“, pod njo pa je navedena nova, nižja cena, pri čemer se blago po višjih cenah označenih z „namesto“ ni nikoli prodajalo, saj so višje cene priporočljive neobvezujoče maloprodajne cene dobavitelja oziroma proizvajalca, ker je takšno označevanje cen blaga zavajajoče za potrošnika, kateremu je oglaševanje namenjeno (1. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1., 12., 12. b in 70. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot - UPB2 (Ur. l. RS, št. 98/2004) in ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka se je oprla na dejansko stanje, kot je bilo skladno s podatki in listinami predloženega upravnega spisa ugotovljeno že v postopku, ki ga je vodil prvostopenjski upravni organ tržne inšpekcije pred izdajo prvostopenjske upravne odločbe, in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon (ZVPot). Zato sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za odločitev (drugi odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor neobrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. V celoti ponavlja tožbene navedbe, da se način oglaševanja z dvema cenama, od katerih je ena izrecno označena kot priporočljiva maloprodajna cena dobavitelja oziroma proizvajalca, ne more šteti za zavajanje, ampak zgolj seznanjanje kupcev o ugodnih cenah določenih artiklov. S tem se kupcu z ničemer ne sugerira, da gre za razprodajo ali zniževanje cen, saj ne gre za način oglaševanja, kot se uporablja pri zniževanjih cen. Sodišče ob tem ni ugotovilo, da bi revidentka kupcu predstavljala neresnične podatke. Predmetni katalogi ali reklamni letaki ne zavajajo z oglaševanjem, ki bi (lahko) izkoriščalo neizkušenost in neznanje kupcev v dobičkonosne namene, ker potrošnik z njimi dobi zgolj informacijo, da lahko določeno blago kupi ceneje kot običajno in to lahko tudi preveri na trgu, ob tem pa je izrecno opozorjen, kaj pomeni nižja in kaj višja cena. Revidentka zato ni kršila pravil oglaševalskega kodeksa in zakona, ki si ga sodišče napačno razlaga. Sodišče prve stopnje ni odpravilo kršitve pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke, hkrati pa je izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki bi jo glede na predlagane dokaze in revidentkino izrecno zahtevo moralo izvesti po določbi drugega odstavka 50. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, na revizijo nista odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi, pri kateri se presoja zakonitost ukrepa tržnega inšpektorja, izrečenega na podlagi 73. člena ZVPot, je ali revidentkino oglaševanje v njenih katalogih (št. 21/2005, 22/2005 in 23/2005) predstavlja zavajajoče oglaševanje, kot ga določa ZVPot. 9. Po 73. členu ZVPot tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje oglašuje blago ali storitve na način, ki je v nasprotju z 12. b členom tega zakona, z odločbo začasno prepove takšno oglaševanje blaga ali storitev. Po 12. b členu ZVPot zavajajoče oglaševanje pomeni vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže, in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika, ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom (prvi odstavek). Zavajajoče oglaševanje pa je po določbi drugega odstavka 12. b člena ZVPot zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnike zavajajo ali bi ga lahko zavajale.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revidentka v predmetne izdelke (športno opremo) v svojem reklamnem gradivu (katalogih št. 21/2005, 22/2005 in 23/2005) oglaševala tako, da je bila pred višjo ceno navedena beseda “namesto“ pod njo pa nova, nižja cena. Pri tem med strankama ni bilo sporno, da se predmetni izdelki po višjih cenah, označenih z besedo „namesto“, niso nikoli prodajali.

11. Pri takšnem oglaševanju predmetnih izdelkov z dvojno ceno, pri čemer je pri višji ceni navedena beseda „namesto“, blago pa se po tej (višji) ceni nikoli ni prodajalo, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za navidezno znižanje cen, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je revidentka s tem izvajala zavajajoče oglaševanje v smislu določb 12. b člena ZVPot. Takšno oglaševanje bi zaradi svoje zavajajoče narave lahko vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika, ki se za nakup odloča tudi na podlagi navedb trgovca v prodajnem katalogu. Revidentkino oglaševanje z dvojnim označevanjem namreč zbuja vtis navidezne razprodaje, kar pa lahko vpliva na odločitev potrošnika o nakupu. Ker ne gre za znižanje cen, bi takšno zavajajoče oglaševanje lahko izkoristilo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene in nenazadnje iz teh razlogov tudi škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom, saj privablja več kupcev kot oglaševanje, ki ni izvedeno na tak način. Glede na navedeno, na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je bila na spodnjem robu strani predmetnih katalogov navedena opomba, da je cena „namesto“ priporočljiva neobvezujoča maloprodajna cena dobavitelja oziroma proizvajalca. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da gre zgolj za informacijo potrošnikom o ugodnem nakupu izdelka.

12. Glede na navedeno je bil v obravnavani zadevi utemeljeno izdan inšpekcijski ukrep tržnega inšpektorja po 73. členu ZVPot. 13. Sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 67. člena ZUS, enako tudi drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato revidentka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Revidentka je v tožbi predlagala zaslišanje dveh prič, vendar ni pojasnila, katera dejstva, pomembna za odločitev, želi s tem dokazom dokazovati, torej presoja, ali bi njuno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev, niti ni bila mogoča. 15. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je ne glede na svoje stališče (X Ips 440/2007, X Ips 762/2008), da prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila prenesti na drugo osebo (npr. odvetnika), v obravnavani zadevi revizijo obravnavalo po vsebini, saj je sodišče prve stopnje takšno pooblastilo prokuristke štelo za veljavno, revidentki pa glede na to, da je njena vloga, ki je bila vložena kot pritožba, postala revizija po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1, kar je posebej obrazloženo v 6. točki te obrazložitve, ni bilo treba priložiti novega pooblastila za revizijo, prej pritožbo.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.