Jedro

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.Ž. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženca spozna za krivega in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi kazen dva meseca zapora, ki se pa ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, zato ga je v dvomu tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke, s katerimi si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe. Zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe, s katerimi soglaša in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

5. Ob dejstvu, da je oškodovanec svojo izpovedbo spreminjal, kot je to obširno opisano v točki 6 izpodbijane sodbe in ko je dvom v verodostojnost njegove izpovedbe sprožalo tudi njegovo ravnanje po dejanju, obširno opisano v točki 7 izpodbijane sodbe, kjer je podrobno razčlenjeno tudi, zakaj ni mogoče pokloniti vere oškodovančevi izpovedbi in ob ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, ob tem, ko ni bilo nobenih neposrednih očividcev dogodka, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je obdolženca v dvomu oprostilo obtožbe. Kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, namreč ni bilo moč z zadostno stopnjo gotovosti zaključiti, da je do obravnavanega dejanja prišlo na način, kot je to prikazoval oškodovanec.

6. Glede na to, da nobena od prič obdolženca in oškodovanca ni videla, kot to v pritožbi izpostavlja tudi okrožna državna tožilka, pri čemer glede na dolgotrajne spore med obdolžencem in oškodovancem ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da ni najti motiva, zakaj bi si oškodovanec dogajanje preprosto izmislil, in ker tudi izpovedba policista D.H., na katero se v pritožbi sklicuje pritožnica, ne potrjuje, da bi naj do dogodka prišlo tako, kot je to opisoval oškodovanec, in ker tudi pritožbena trditev, da je oškodovanec na glavni obravnavi le „zmrznil“, sicer pa je o odločilnih dejstvih ves čas postopka izpovedoval enako, nasprotuje dejanskemu stanju, kot je to obrazložilo tudi že prvostopno sodišče v točki 6 svoje sodbe in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja še, da se oprostilna sodba izreče ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, temveč tudi, kadar o tem obstaja dvom. In dvom v to, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na način, kot mu je to očitala obtožba, je v obravnavani zadevi vsekakor obstajal. 7. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.