Jedro

Sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi zaradi enotnih konstrukcijskih elementov za en sam objekt, ki zato ni zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma njegove mere bistveno presegajo mere objekta, kakršnega bi bilo dovoljeno zgraditi na podlagi tega dovoljenja. Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre glede na dimenzije objekta in njegovo namembnost za nezahteven objekt, gradbenega dovoljenja za gradnjo takega objekta pa ni mogoče spremeniti (četrti odstavek 74.č člena ZGO-1), zaradi česar obravnavani objekt ne more biti zgolj neskladna gradnja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam podrobneje opisanega pomožnega objekta z garažo na zemljišču s parc. št. 612/49 k.o. ..., ker je zgrajen brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) in ta objekt v roku štirih mesecev od vročitve odločbe na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega so bile za navedeni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da morebitna pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je na predmetnem zemljišču postavljen en sam objekt, saj slemenska in kapna lega nista prekinjeni, odstranjeni so le strešniki v širini 12 cm in sredinska letev opaža v enaki širini, pri tem pa nosilni deli strehe, torej lege, ostajajo povezani. Tudi betonski temelji niso postavljeni za vsak objekt posebej, temveč gre za enovit objekt, postavljen na betonsko talno ploščo, streha tega objekta pa ima neprekinjen žleb. Napušč strehe je od sosednjega zemljišča označen 1,65 m. Inšpektorica je v postopku po uradni dolžnosti pridobila gradbeno dovoljenje, s katero je bila tožnici na navedenem zemljišču dovoljena gradnja garaže v tlorisnem gabaritu 6,40 m x 5,30 m, z odmikom skrajnega roba od sosednje parcele 3,1 m. Poleg tega je bil tožnici izdan še sklep, da se zavrže njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže na istem zemljišču, saj je šlo glede na tlorisni gabarit 4,80 x 3,80 m za enostaven objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

3. Inšpektorica tako na podlagi ogleda ugotavlja, da je na navedeni parceli postavljen enovit objekt, tlorisnega gabarita 5,50 x 12,50 m, ob upoštevanju strehe pa 7,00 m x 12,50 m, največje višine 4,00 m, odmik od sosednje parcele je ob upoštevanju kapi strehe 1,65 m, ob upoštevanju zidu objekta pa 2,15 m. Gre za enovit objekt in ne za dva različna objekta, saj ta objekt ni dilitiran na dva dela, enovita je tudi streha. Za ta objekt tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja, zato je objekt nelegalen.

4. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da se v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Glede tožničinega nestrinjanja z ugotovljenimi merami objekta navaja, da te mere izhajajo iz zapisnikov o ogledu, ki so sestavljeni v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Posebej poudarja, da gradbeno dovoljenje podeljuje pravico do gradnje točno določenega objekta, na točno določenem mestu, tožnica pa je nedvomno zgradila drugačen objekt. Ker gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni mogoče spremeniti, je treba takšen objekt šteti za nelegalno gradnjo. Lokacijska informacija ni odločba, s katero bi bila predlagana gradnja že dovoljena, iz razlogov, ki jih je navedel že prvostopenjski organ, pa ni mogoče slediti niti tožničinim navedbam, da gre za dva ločena objekta.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bil objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, za gradbeno dovoljenje pa je zaprosila tudi zaradi gradnje drvarnice, vendar je dobila odgovor, da za to gradnjo gradbeno dovoljenje ni potrebno. Oba objekta sta zgrajena na mestu, kjer je že prej stala stavba, ki jo želeli sanirati. Do tega ni prišlo, ker „ji je sosed z inšpektorjem dal stavbo v rušenje“. Za objekt je bila pridobljena vsa dokumentacija, sedanja stavba pa je mnogo manjša, zadnji odmik od meje je večji, prednji pa je na istem temelju. Mere, ki jih navaja inšpektorica, niso mere obravnavanega objekta, oba objekta pa sta „deljena z 2,60 m, med njima pa je beton, ker je že prej tu stala stavba“. Res je, da sta bili poprej strehi strnjeni, kar pa so potem mojstri popravili, kakor jim je naročil A.A. iz UE ... Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pripominja, da v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi zaradi enotnih konstrukcijskih elementov za en sam objekt, ki zato ni zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma njegove mere bistveno presegajo mere objekta, kakršnega bi bilo dovoljeno zgraditi na podlagi tega dovoljenja. Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre glede na dimenzije objekta in njegovo namembnost za nezahteven objekt, gradbenega dovoljenja za gradnjo takega objekta pa ni mogoče spremeniti (četrti odstavek 74.č člena Zakona o graditvi objektov; v nadaljevanju ZGO-1), zaradi česar obravnavani objekt ne more biti zgolj neskladna gradnja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Sodišče zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem pogledu ne navaja oziroma ne ponavlja razlogov za odločitev.

9. S temi razlogi je toženka po presoji sodišča v celoti in ustrezno odgovorila na tožničine pritožbene navedbe, ki so po vsebini identične tožbenim navedbam. Kljub temu sodišče glede na te navedbe dodaja še, da tožnica pri trditvah o dimenzijah obravnavanega objekta očitno izhaja iz stališča, da ne gre za enega, temveč za dva objekta. Kot že rečeno, je toženka ustrezno obrazložila, zakaj je to stališče napačno in se pri tem oprla na konkretne ugotovitve o enotnih konstrukcijskih elementih, ki jih je tudi povsem določno navedla. V nasprotju s tem tožnica ostaja pri povsem splošnih trditvah, da naj bi izvajalci ostrešji obeh objektov ločili, čeprav ji je prej povzeta, podrobna in konkretna obrazložitev izpodbijane odločbe omogočala, da bi to tožbeno navedbo konkretizirala tako, da bi navedla, v čem in zakaj tožničine ugotovitve ne držijo oziroma kateri konstrukcijski elementi, na katere se sklicuje toženka, so bili ločeni in kako. Podobno velja tudi za ostale tožničine navedbe o dimenzijah obravnavanega objekta, ki brez podrobnejše utemeljitve – za kar je imela tožnica ustrezno podlago tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot v obsežnem gradivu v upravnem spisu, na katerega se odločbi sklicujeta – ostajajo zgolj na ravni trditve.

10. Tega v ničemer ne spreminjajo niti tožničine navedbe o tem, da naj bi betonska plošča pod objektom bila ostanek objekta, ki je na tem mestu stal v preteklosti. To namreč v ničemer ne spreminja okoliščine, da gre za enotno temeljno ploščo in s tem enoten konstrukcijski element, na kar je toženka – kot že rečeno – skupaj z ostalimi ugotovitvami ustrezno oprla svoje sklepanje, da gre za en sam oziroma enoten objekt. Da bi bil ta objekt, ki obsega oba dela, ki ju tožnica šteje za posamezna objekta, zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, tožnica niti ne zatrjuje.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica se v tožbi sklicuje na obe upravni odločbi ter listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, njene nadaljnje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem pa so povsem neobrazložene oziroma nekonkretizirane, kot izhaja iz zgornje obrazložitve. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.