Jedro

Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ v pritožbenem postopku nadomestil prvotno izdani sklep z dne 4. 11. 2021 z izpodbijanim sklepom (4. tč. izreka), in sicer se je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 11. 7. 2016, delno ustavil za skupaj 94,85 EUR (1. tč. izreka), davčna izvršba pa se je nadaljevala za preostali dolg v skupnem znesku 497,39 EUR s pripadki, in sicer na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v preglednici v izreku (2. tč. izreka). V zvezi z ustavljenim delom je v postopku davčne izvršbe opravljena dejanja razveljavil (3. tč. izreka), zahtevek tožnice za vračilo stroškov postopka je zavrnil (5. točka izreka), davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da se je postopek davčne izvršbe zoper tožnico uvedel s sklepom z dne 11. 7. 2016, ki je bil večkrat nadomeščen, delno ustavljen itd., nazadnje s sklepom z dne 4. 11. 2021. Zoper slednjega se je tožnica pritožila in prvostopenjski organ je izdal izpodbijani sklep kot nadomestni sklep po 242. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Delna ustavitev je bila potrebna zaradi delnega zastaranja obveznosti po sklepu z dne 11. 7. 2016, prav tako pa so v preglednici v izreku sedaj navedeni pravilni izvršilni naslovi za neporavnane obveznosti po stanju na dan 15. 12. 2021.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Uvodoma popisuje tek dosedanjega izvršilnega postopka zoper tožnico, nato pa zaključi, da je prvostopenjski organ pravilno izdal sporni nadomestni sklep. Pri tem izpodbijani sklep vsebuje oba dela, ki ju skladno z zakonom mora vsebovati, tožničini pritožbeni ugovori pa so splošni in nekonkretizirani. Delni ustavitvi postopka pravzaprav sploh ne oporeka, v preostalem pa niti ne zatrjuje, da bi obveznosti po sklepu o davčni izvršbi denimo že poravnala, ali da obveznosti, za katere se davčna izvršba nadaljuje, ne bi bila dolžna poravnati.

4.Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da ni ničesar dolžna, saj glavnice, obresti in stroškov ni. Toženka bi morala dokazati, kaj naj bi tožnica dolgovala, ne pa da si dolg izmisli in tožnico terja kljub njenim številnim ugovorom. Zahteva, da jo prenehajo terjati in da se ji povrne vse, kar ji je davčni organ neupravičeno trgal, vključno z obrestmi, bančnimi stroški ter njenimi stroški, ki znašajo že 500 EUR.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve svojih aktov ter ponovno pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj izpodbijani sklep, zato se tožnica ne more sklicevati na svoje druge ugovore. Izpostavlja še, da tožničin davčni dolg izkazujejo podatki iz knjigovodske evidence, ki jih vodi prvostopenjski organ skladno z določili Zakona o finančni upravi. S temi evidencami se zagotavljajo podatki o stanju in gibanju terjatev in obveznosti do davčnih zavezancev. Tožnica pa ima po 82. členu Zakona o splošnem upravnem postopku tudi možnost pregleda teh dokumentov. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Sodišče ne more upoštevati zgolj pavšalno navržene tožbene trditve, da dolg, ki se terja z izpodbijanim sklepom, ne obstaja. Obveznosti, ki ostajajo predmet davčne izvršbe, so konkretno navedene in opredeljene v preglednici v 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je popis izvršilnih naslovov, ki izhajajo iz knjigovodske evidence davčnega organa na dan pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

8.Drugih za ta postopek relevantnih ugovorov tožnica ne navaja. Zato je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožbo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno in ga tožnica konkretizirano ne prereka, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

9.Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica sama nositi svoje stroške, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 242, 242/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.