Jedro

Obvezna sestavina predloga za izvršbo zoper dolžnikovega delodajalca iz naslova odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov je tudi navedba dolžnikove obveznosti, zato sodišče v primeru, ko v predlogu za izvršbo upnik ne opredeli svoje denarne terjatve, s takšno vlogo ravna kot z nepopolno vlogo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo upničin predlog za nadaljevanje (pravilno: dovolitev) izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila upnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V obrazložitvi pritožbe je navedla, da je v izvršilnem predlogu opredelila znesek plače z navedbo, da ji mora dolžnikov dolžnik nakazati „razpoložljive zneske dolžničine plače za točno navedene mesece“. Zneska plače sicer res ni označila v številkah, vendar je kot predmet izvršbe določila razpoložljivo plačo, ki se da natančno določiti upoštevaje določbe ZIZ, ki govorijo o omejitvi izvršbe. Sodišču prve stopnje je očitala, da navedenih dejstev ni upoštevalo. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasila pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena.

Izvršbo zoper dolžnikovega dolžnika - delodajalca ZIZ ureja v 134. členu, ki v I. odstavku določa, da lahko upnik predlaga, da sodišče v izvršilnem postopku s sklepom (ki ima učinek sklepa o izvršbi – III. odstavek 134. člena ZIZ) naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi.

Navedeno pomeni, da gre za specialno ureditev dovolitve izvršbe zoper novega dolžnika – delodajalca prvotnega dolžnika po 134. členu ZIZ, saj ima sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu ugodi, učinek (naravo) sklepa o izvršbi (III. odstavek 134. člena ZIZ), zoper katerega ima dolžnikov dolžnik, sedaj sam kot dolžnik, pravico do ugovora. Zato pa mora predlog za dovolitev izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca kot dolžnika vsebovati vse tisto, kar mora vsebovati predlog za izvršbo, kot to določa I. odstavek 40. člena ZIZ, z izjemo navedbe izvršilnega naslova ali verodostojne listine (ki bi glasila na dolžnikovega delodajalca), saj upnik z njima ne razpolaga. Tako morajo biti upoštevaje I. odstavek 40. člena ZIZ v predlogu za dovolitev izvršbe navedeni: upnik in dolžnik, dolžnikove identifikacijske številke, če upnik z njimi razpolaga, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Ker gre pri izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca za izterjavo denarne terjatve, mora biti ta opredeljena v znesku, saj jo je le tako mogoče izvršiti (prim. 3. člen ZIZ in I. odstavek 105. člena ZIZ). Glede na navedeno so neutemeljene upničine pritožbene navedbe, da njena navedba v predlogu, da je dolžnikov delodajalec dolžan upnici plačati „razpoložljive zneske dolžničine plače za točno navedene mesece“, zadošča za opredelitev denarne terjatve, ki jo upnica želi izterjati od dolžnikovega delodajalca. Ob tako nedoločni opredelitvi denarne terjatve namreč izvrševalec (v obravnavanem primeru organizacija za plačilni promet, kot je to predlagala upnica) takšnega sklepa o izvršbi ne bi mogel izvršiti, ker mu ne bi bila znana višina denarnih sredstev po sklepu o izvršbi, ki bi jih naj blokiral in po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe nakazal upnici. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da zadošča opredelitev denarne terjatve po višini, ki pa ne presega višine obveznosti prvotnega dolžnika, v zvezi z neodtegnitvijo katere je bila predlagana izvršba zoper dolžnikovega dolžnika. Zato ni potrebno, da upnik v predlogu za izvršbo zoper dolžnikovega delodajalca izrecno navede višino posameznih zneskov, ki bi jih delodajalec moral odtegniti in izplačati po sklepu o izvršbi zoper prvotnega dolžnika, saj so dejstva v zvezi s tem predmet morebitnega ugovornega postopka. Upniku pa v primeru neodzivanja dolžnikovega dolžnika v izvršbi zoper prvotnega dolžnika tako niso znani.

Ker upničin predlog za dovolitev izvršbe zoper dolžnikovega delodajalca ni vseboval dolžnikove obveznosti, torej zneska denarne terjatve, ki naj se izterja od dolžnikovega delodajalca, je sodišče prve stopnje (na podlagi I. odstavka 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) upnico s sklepom z dne 3. 4. 2009 pravilno pozvalo na dopolnitev predloga za izvršbo ter jo hkrati opozorilo, da bo v nasprotnem primeru njen predlog za izvršbo zavrglo (VII. in V. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo, da upnica v postavljenem roku 8 dni ni dopolnila svojega predloga za izvršbo na podlagi 134. člena ZIZ s podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi, kot je bila pozvana s sklepom z dne 3. 4. 2009, temu dejstvu pa upnica v pritožbi niti ne nasprotuje. Ob takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo V. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in upničin predlog za izvršbo po 134. členu ZIZ zavrglo.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bila uspešna, zato ti v obravnavanem primeru niso bili potrebni za izvršbo (V. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s

I. odstavkom 165. člena ZPP, I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).