Jedro

Tožnica na dan odpoved ni imela naziva, zaradi česar ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Iz tega razloga ji je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009, ki jo je podala tožena stranka tožnici nezakonita in se razveljavi (točka 1/1 izreka), da se ugotovi, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009 ni prenehalo in še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in priznati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in jo prijaviti v zavarovanje (točka 1/2 izreka), da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot je to določeno v pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče prispevke in davke ter tožeči stranki izplačati znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka 1/3 izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (točka 1/4 izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini petih povprečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, zavrglo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009 odločba o zavrnitvi zahteve tožnice za izvolitev v naziv še ni bila dokončna, saj je bila odločba prvostopenjskega organa tožene stranke z odločbo pritožbenega organa tožene stranke z dne 19. 5. 2009 razveljavljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v nov postopek. Iz tega razloga je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi najmanj preuranjena, ker je odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za izvolitev v naziv postala dokončna šele z vročitvijo odločbe tožene stranke z dne 15. 12. 2009 tožnici. Argumentacija sodišča prve stopnje, da statut tožene stranke ne vsebuje določb o položaju visokošolskega učitelja, ki mu je že potekel naziv, še vedno pa teče postopek za njegovo izvolitev v naziv, zaradi česar je odločilno dejstvo, da tožnica v času odpovedi ni imela habilitacije in zato ni izpolnjevala pogojev za visokošolskega učitelja, je materialno pravno nepravilna, obenem pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da statut tožene stranke predpisuje roke za obravnavanje predloga, imenovanje komisije, poročilo in druga dejanja v okviru habilitacijskega postopka, vendar pa je napačno zaključilo, da ti roki niso pomembni, ko je v obrazložitvi pavšalno navedlo, da se postopek lahko zavleče in traja tudi po obdobju veljavne habilitacije za visokošolskega učitelja. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je odločilo, da roki določeni v statutu tožene stranke, katerih namen je doseči, da bo habilitacijski postopek izveden pravočasno do izteka naziva, tožene stranke v konkretnem primeru niso obvezovali. Napačno je zaključilo, da je v primerih, ko se postopek habilitacije zavleče, pomembno, ali tudi po poteku obdobja izvolitve v naziv obstajajo pogoji za opravljanje pedagoškega dela in tako zamenjalo vzrok in posledico glede odločitve v tem sporu. Ker iz določb Zakona o visokem šolstvu izhaja (členi od 55 – 58), da je izvolitev v naziv obvezna za opravljanje dela visokošolskega učitelja, je jasno, da so roki iz statuta tožene stranke predpisani kot varovalo za to, da se postopki habilitacije izvedejo pravočasno, torej pred potekom predhodne izvolitve v naziv. Tožnica je svoje obveznosti izpolnila pravočasno, saj je zahtevo podala v v statutu določenem roku, zato do neizpolnjevanja pogojev tožnice za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ni prišlo zaradi razlogov na njeni strani, ampak iz razlogov na strani tožene stranke in tako v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsekakor ni obstajal razlog nesposobnosti po 2. alieni 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Poleg tega pa opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko določb ZPP o reševanju predhodnega vprašanja sploh ni uporabilo, saj o predhodnem vprašanju ni odločalo, na podlagi navedenega pa je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zapisalo, da je habilitacijski postopek popolnoma ločen od postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se ni opredeljevalo do navedb tožnice v zvezi z nezakonitostjo habilitacijskega postopka oziroma do izdane odločbe o neizvolitvi v naziv, saj je to predstavljalo predhodno vprašanje v tem sporu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero se v celoti strinja. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti dne 12. 6. 2009, saj ji je dne 11. 5. 2009 potekel naziv docentke za področje uporabnega jezikoslovja in ni bila ponovno izvoljena v ta naziv, zato ne izpolnjuje več pogojev za zasedbo delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi in sicer delovnega mesta visokošolski učitelj UNI za področje tuje strokovne terminologije. Skladno z določbo 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je namreč razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti delavca tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče popolnoma strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke, ki jih je podala tekom postopka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti. Dejstvo, da se ni opredeljevalo do ostalih tožničinih navedb, ki za odločitev v tem sporu niso relevantne, tako nikakor ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistveno pravno vprašanje za rešitev tega individualnega delovnega spora je, ali je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, glede na to, da postopek habilitacije tožnice pri toženi stranki še ni bil zaključen.

Tožnici je tožena stranka dne 12. 6. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ji je dne 11. 5. 2009 potekel naziv docentke za področje uporabnega jezikoslovja in iz tega razloga tožnica ni izpolnjevala več pogojev za zasedbo delovnega mesta visokošolskega učitelja za področje tuje strokovne terminologije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica na dan odpovedi pogojev za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjevala, saj ni imela naziva. Nadalje je pravilno ugotovilo, da statut tožene stranke nima posebnih določb o položaju visokošolskega učitelja, ki mu je že potekel naziv, še vedno pa teče postopek za njegovo ponovno izvolitev v naziv. Zato je ravnanje tožene stranke, ki je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala šele po tem, ko je skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR in določbo 203. člena statuta tožene stranke, preverila, ali jo je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati, pa te možnosti ni bilo, zakonito. Tako tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je njegova odločitev materialno pravno napačna. Dejstvo je, da tožnica na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi naziva ni imela in zaradi tega ni bila sposobna opravljati dela, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da razlog nesposobnosti ni obstajal. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zaključilo, da roki, ki jih statut tožene stranke predpisuje za obravnavanje predloga, imenovanje komisije, poročilo in druga dejanja v okviru habilitacijskega postopka, niso pomembni. O pomembnosti ali nepomembnosti teh rokov, se sodišče prve stopnje ni izjasnjevalo, saj niso predmet tega individualnega delovnega spora. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je postopek habilitacije upravni postopek, ki je popolnoma ločen od postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katerega je, kot je že bilo poudarjeno, pomembno le dejstvo, ali je imela tožnica v času odpovedi veljavno izvolitev v naziv ali ne. Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato jih krije sama.