Jedro

Revident je ves čas nasprotoval uvrstitvi blaga v tarifno oznako KNCT, določeno s strani carinskih organov, vendar nestrinjanje z uvrstitvijo v tarifno oznako KNCT ne pomeni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejansko stanje je torej ostalo nesporno in ker je dokaz z izvedencem namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo revidentove pravice do izjave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v novem postopku po sklepu vrhovnega sodišča, št. I Up 919/2002 z dne 2.4.2004, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 12.3.1999. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ po uradni dolžnosti odločil, da se blago (optični kabli s konektorji), uvoženo po carinski deklaraciji (ECL) z dne 27.10.1998, namesto v deklarirano tarifno oznako 8517 80 900 (s carinsko stopnjo "prosto"), uvrsti v tarifno oznako 8544 70 000 (s carinsko stopnjo 8%) Kombinirane nomenklature carinske tarife, (KNCT; Uredba o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo - prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 77/97 in 57/98) in tožeči stranki naknadno obračunal carinski dolg in stroške analize blaga v laboratoriju v skupnem znesku 325.943,00 SIT. Uvrstitve uvoženega blaga v drugačno tarifno oznako je prvostopenjski carinski organ utemeljil na podlagi strokovnega mnenja carinskega laboratorija z dne 12.1.1999, tožena stranka pa je takšno odločitev v obrazložitvi svoje odločbe dodatno utemeljila s sklicevanjem na "Temeljna pravila" iz KNCT in "komentatorska pojasnila harmoniziranega opisa" iz Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pravna podlaga za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije v 2. točki 1. odstavka 52. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Na ugotovitve iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija tožeča stranka ni podala pripomb, kljub temu, da je do izdaje drugostopenjske odločbe to možnost imela, zato ni bila kršena določba 3. odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986; Uradni list SFRJ št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 83/89, Uradni list RS, št. 17/91, 4/92 in 55/92). Uvrstitev uvoženega blaga v tarifno oznako 8544 70 000 KNCT je bila pravilna, kljub temu, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na komentatorska pojasnila iz Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo, ki je bilo sprejeto šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Tožbeni ugovor, da je glavni del spornega blaga konektor in da ima kabel le pomožno funkcijo, ni utemeljen, saj je treba blago gledati kot celoto, v obravnavanem primeru pa je kabel dolg 50 m, konektor pa je priključen samo na enem koncu kabla. O zgolj pomožni funkciji kabla zato ni mogoče govoriti. Takšno zatrjevanje tožeče stranke gre celo njej v škodo, saj se konektorji (priključki) za optična steklena vlakna uvrščajo v drugo tarifno oznako (7326 908 00) KNCT, ki določa višjo, 15% carinsko stopnjo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje delavcev nekaterih carinskih uslužbencev in direktorja Carinske uprave RS, saj tožeča stranka ni pojasnila, ali so podani kakšni dejanski dvomi glede obstoja pooblastil navedenih oseb. Opredelilo se je tudi do navedb v pripravljalni vlogi, ki jo je odvetnik tožeče stranke vložil na glavni obravnavi (kjer je pojasnil, da v njej navaja običajna stališča, ki jih sicer navaja v carinskih zadevah) in jih zavrnilo kot pavšalne in zavajajoče. V pritožbi (sedaj reviziji) tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo (kar naj bi izhajalo iz zapisa v njenem uvodu) izreklo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo, iz zapisnika o glavni obravnavi je tudi razvidno, da je bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec, moral pa bi jo predsednik senata. Sodišče prve stopnje je pavšalno zavrnilo njegove dokazne predloge, niti se ni izreklo o predlogu za pritegnitev izvedenca, s čimer je kršilo pravico do poštene obravnave. Poleg tega je tožena stranka uporabila dokaz z izvedencem (carinskim laboratorijem), ne da bi izvedla ustno obravnavo, ki je obvezna, ko je treba opraviti zaslišanje izvedenca. Ker ji ni bilo omogočeno zaslišanje izvedenca na ustni obravnavi, je prišlo do bistvene kršitve določb upravnega postopka. Zatrjuje, da je carinski laboratorij pristranski, kar naj bi se izražalo v njegovi preveliki dovzetnosti za argumente carinskega urada in nedojemljivosti za argumente tožeče stranke. Navaja tudi, da v prvostopenjski odločbi ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka prijavila kakšen netočen in nepopoln podatek v zvezi s spornim blagom, zato je izrek te odločbe nepopoln.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v 2. odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Uvrstitev blaga v določeno tarifno oznako KNCT (uporaba materialnega prava) je odvisna od ugotovljenih lastnosti blaga (dejanskega stanja). Dejanskega stanja v reviziji ni več mogoče izpodbijati, neutemeljeno pa je tudi revidentovo zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker mu je onemogočilo vpliv na ugotovitev pravno pomembnega dejanskega stanja. Ugotovitvam o lastnostih blaga (da gre za optični kabel dolžine 50 m, ki je na enem koncu opremljen s konektorjem) namreč revident med postopkom ni oporekal. Iz upravnih spisov izhaja, da je revident carinskim organom sam predložil prospekte oziroma tehnično dokumentacijo z opisom lastnosti uvoženega blaga. Strokovno mnenje carinskega laboratorija temelji prav na teh podatkih, v reviziji pa celo sam revident navaja, da organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka v zvezi z blagom, kar pomeni, da je izhajal iz istega dejanskega stanja kot ga je navedel revident. Res je revident ves čas nasprotoval uvrstitvi blaga v tarifno oznako KNCT, določeno s strani carinskih organov, vendar nestrinjanje z uvrstitvijo v tarifno oznako KNCT ne pomeni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejansko stanje je torej ostalo nesporno in ker je dokaz z izvedencem namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo revidentove pravice do izjave. Poleg tega revident niti ni pojasnil, kakšno dejstvo bi se s tem dokazom lahko razjasnilo. Iz istih razlogov tudi ni prišlo do kršitve načela zaslišanja v upravnem postopku, ko revidentu ni bila dana možnost soočenja z odgovorno osebo carinskega laboratorija. V zvezi s tem revizijsko sodišče še poudarja, da strokovno mnenje carinskega laboratorija ni izvid in mnenje izvedenca v smislu 189. člena ZUP (1986), zato tudi ni prišlo do "izvedenstva v lastnih zadevah". Carinski laboratorij je zgolj organizacijska enota Generalnega carinskega urada, ki uradnim osebam zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v carinskih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 183. člena ZUP (1986) postavitev izvedenca niti ni potrebna. Glede same uvrstitve v tarifno oznako KNCT se revizijsko sodišče strinja z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje. Osnovna tarifna oznaka 8544 KNCT določa, da vanjo spadajo tudi "kabli iz optičnih vlaken, izdelani iz posamično oplaščenih vlaken, kombinirani z električnimi vodniki ali ne, s konektorjem ali brez njega", tarifna oznaka 8544 70 000 KNCT pa še posebej določa, da se vanjo uvrščajo "kabli iz optičnih vlaken". Glede na to, da je uvoženo blago kabel velike dolžine (50 m), da je konektor nanj priključen le z ene strani ter da je za navedeno tarifno oznako izrecno navedeno, da vanjo spadajo tudi kabli s konektorjem, tudi za revizijsko sodišče ni sporno, da je bila uvrstitev pravilna.

Tudi niso utemeljeni revizijski ugovori v zvezi z izrekom prvostopenjske carinske odločbe. V 1. točki izreka je carinski organ navedel, v katero tarifno oznako KNCT se blago uvršča. Ta del izreka je ugotovitvene narave, podlaga zanj pa je bila v 3. odstavku 52. člena CZ, ki je veljal v času odločanja, naknadno pa je bil črtan z novelo CZ-B (Uradni list RS, št. 32/99), ki se je začela uporabljati 1.7.1999. Navedeni izrek je tudi povsem določen, z vsemi elementi iz 208. člena ZUP (1986) in jasno določa, kdo je carinski zavezanec, višino obveznosti in rok plačila. V skladu z 209. členom ZUP (1986) se ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je le-to oprto, navedejo v obrazložitvi odločbe.

Glede v reviziji zatrjevanih kršitev določb postopka v upravnem sporu, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da te niso določene kot bistvene kršitve (3. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1), njihovega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1) pa revident ni niti zatrjeval niti izkazal. Zato na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati dejstvo, da je na glavni obravnavi vsebino zadeve na kratko povzela sodnica poročevalka (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi) namesto predsednice senata (kot zahteva določba 2. odstavka 55. člena ZUS-1). Navedba, da je sodišče sodbo razglasilo na nejavni seji, pa niti ne pomeni kršitve določb postopka, saj določba 2. odstavka 70. člena ZUS-1 omogoča sodišču, da v zapletenih primerih odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava, sodba pa se v takšnem primeru ne razglasi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče to možnost izkoristilo.

Predlog tožeče stranke, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitev materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.