Jedro

Ne drži, da mora sodišče uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo policija pridobi po 6. odstavku 148. člena ZKP, izločiti iz spisa in da se na vsebino take izjave v postopku ne sme opreti nobena odločba. Ni pa izjava formalni dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega U.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 4.4.2005 zoper osumljenega U.R. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 2.4.2005 od 8.10 ure dalje, takrat je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom deloma ugodil pritožbi osumljenčeve zagovornice in sklep sodišča prve stopnje spremenil tako, da je pripor zoper osumljenca iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpravil, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve obdolženčeve pravice do pravičnega sojenja vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sodišče izpodbijane odločbe ne bi smelo opreti na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, pridobljeni na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, saj gre za izjavo, ki bi jo bilo na podlagi določil 18. člena in 1. odstavka 83. člena ZKP iz spisov izločiti. Če bi sodišče sprejelo drugačno razlago, bi po mnenju vložnice pritrdilo naziranju, da ima policija, ki sicer osumljenca lahko zasliši na podlagi 148.a člena ZKP, glede osumljenca, ki mu je odvzeta prostost, večje pravice, kot jih ima preiskovalni sodnik. Slednji ga lahko v skladu z določbami 203. člena ZKP zasliši le v navzočnosti zagovornika. Če bi obveljalo stališče, sprejeto v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, bodo policisti zbirali le še uradne zaznamke o izjavah osumljencev, njihovo zasliševanje na policiji in pred preiskovalnim sodnikom v navzočnosti zagovornika pa ne bo potrebno, saj bo sodišče razpolagalo z osumljenčevo izjavo kot "dokazom v spoznavnem smislu". Navaja, da na prvi strani uradnega zaznamka ni izrečno zabeleženo, da bi si osumljenec "zaželel" zagovornika, prav tako pa, da ni bil "pozvan", da bi podpisal v uradni zaznamek stiskan pravni pouk. Zato po mnenju vložnice ni mogoče ugotoviti, ali je bil pravni pouk osumljencu, ki mu je bila odvzeta prostost, sploh dan. Zahteva tudi izpostavlja, da je protispisna navedba v odločbi sodišča druge stopnje, da je osumljenec ponovitveno nevaren, ker da je kaznivo dejanje ropa storil z uporabo pištole, saj take trditve ne vsebuje niti tožilčev opis dejanja v zahtevi za uvedbo preiskave.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku, hkrati pa odredi izpustitev obdolženca na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 4. odstavku 148. člena ZKP mora policija osumljencu, preden od njega začne zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja; če se bo zagovarjal, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju lahko uporabilo zoper njega.

Če si osumljenec po danem pouku vzame zagovornika, ga lahko policija po 148.a členu ZKP formalno zasliši, če tega ne stori ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila, policija v skladu s pogoji iz 6. odstavka 148. člena ZKP sestavi uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi. V uradni zaznamek vnese dani pravni pouk in izjavo osumljenca, ki je ta določba pobliže ne opredeli, je pa očitno, da gre za izjavo v zvezi z danim pravnim poukom, da si ne bo vzel zagovornika in da se ne bo poslužil pravice do molka. Če se osumljenec nadalje želi izjaviti o kaznivem dejanju, se zapiše tudi bistvena vsebina njegove izjave ter pripombe na zapisano vsebino.

Vsebina uradnega zaznamka se osumljencu prebere in se mu vroči prepis uradnega zaznamka, kar osumljenec potrdi s svojim podpisom.

Osumljenčeva izjava se lahko, o čemer mora biti osumljenec predhodno obveščen, posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.

Pravni pouk iz 4. odstavka 148. člena ZKP izhaja iz privilegija zoper samoobtožbo (nemo contra se prodere tenetur). Bistvena vsebina tega privilegija je, da osumljenec ne sme biti prisiljen izpovedati zoper samega sebe. Če pa se osumljenec temu privilegiju prostovoljno odpove, ne more biti sporno, da taka njegova izjava ostane v spisu. Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Po stališču pravne doktrine morata biti za veljavno soglasje podani hkrati obe prvini: v‚denje (kognitivni element) in volja (volitivni element). Osumljenec tudi mora biti v takšnem psihičnem stanju, da je sposoben razumeti pomen svojih pravic in kako jih lahko v tej fazi predkazenskega postopka udejanja ter se biti sposoben braniti. Ali je bilo tem pogojem zadoščeno, je treba sklepati na podlagi okoliščin vsakega konkretnega primera. Te so lahko različne, grožnje ali preslepitev osumljenca, zasliševanje ali jemanje izjave, ko je ta v abstinenčni krizi, podaljševanje pridržanja, četudi v okviru zakonskega roka, z namenom vplivati predvsem na osumljenčevo voljo, izvajanje pritiska nanj, ko se je po pouku ali med zaslišanjem ali dajanjem izjave odločil, da se bo poslužil pravice do molka in podobno.

Uradni zaznamek o izjavi, podani po 6. odstavku 148. člena ZKP, omogoča učinkovitejšo naknadno sodno presojo zakonitosti policijskega delovanja. K tej bi gotovo prispevalo, če bi bila izjava zapisana tako, da bi bili iz nje določno razvidni osumljenčevi odgovori na postavljena vprašanja, vendar take oblike zakon ne predpisuje.

Pogoje, na podlagi katerih je mogoče sklepati o prostovoljnosti zaslišanja ali izjave, mora izkazati država, za obrambo pa zadošča, da na ravni najnižje stopnje verjetnosti izkaže, da so podane okoliščine, ki vzbujajo sum, da tem pogojem ni bilo zadoščeno. Vendar pa zahteva s tega vidika uradnega zaznamka o izjavi osumljenca ne izpodbija.

Zagovornici obdolženega U.R. ni mogoče pritrditi, da mora sodišče uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo policija pridobi po 6. odstavku 148. člena ZKP, na podlagi določb 18. člena in 1. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisov in da se na vsebino take izjave nobena odločba v postopku ne sme opreti. Za razlago, ki jo ponuja vložnica, v navedenih procesnih določbah ni podlage. Ne gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne dokaz, pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se nanje sodna odločba ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Glede tega ali uradni zaznamek o izjavi osumljenca, dani po pouku, ostane v spisu, ZKP nima posebne določbe. Do pritrdilnega odgovora je mogoče priti z razlago določb, s katerimi zakon ureja status zapisnika o policijskem zaslišanju in o ravnanju z obvestili, ki jih policija pridobi od osumljenca, še preden je bil nanj osredotočen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje. V 2. odstavku 148.a člena ZKP je izrečno predpisano, da se zapisnik o zaslišanju osumljenca pred policijo v navzočnosti zagovornika lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku. Po 1. odstavku 83. člena ZKP mora državni tožilec, preden pošlje spise sodišču, izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 4. odstavku 148. člena ZKP. Če tega ne stori državni tožilec, mora taka obvestila iz 2. odstavka 148. člena ZKP po 2. odstavku 83. člena istega zakona izločiti iz spisov preiskovalni sodnik. Koncept ZKP je glede nezakonitih dokazov tak, da določa, na katere dokaze se sodna odločba ne sme opreti in jih je zato treba iz spisov izločiti. Glede uradnega zaznamka o osumljenčevi izjavi pa zakonodajalec take formulacije ni uporabil, zato je mogoče sklepati, da je bil njegov namen, da tak zaznamek ostane v spisu in se z njim lahko seznani tudi sodeči sodnik.

Vložnica tudi napačno enači prostovoljno osumljenčevo izjavo po danem pouku z njegovim zaslišanjem po 148.a členu ZKP. Slednje je kot način pridobivanja osumljenčeve izpovedbe, kot dokaza v kazenskem postopku, veliko bolj invazivno. Če se osumljenec po pouku iz 4. odstavka 148. člena ZKP odloči, da bo podal izjavo o kaznivem dejanju, njegovo izjavo policija zapiše zaradi razjasnitve relevantnih dejstev, lahko mu tudi postavlja posamezna vprašanja. Ta so lahko le pojasnilne narave, ne smejo pa biti taka, da bi se z njimi na nedovoljen način vplivalo ali celo poskušalo zlomiti voljo osumljenca ali ovreči njegovo izjavo. Ko pa policija osumljenca zaslišuje, stori to v skladu z določbami iz 227. do 233. člena ZKP, kar obsega tudi razjasnjevanje morebitnih nasprotij v njegovi izpovedbi, predočanje dokazov, ki so v nasprotju z osumljenčevimi navedbami ter druga podobna zasliševalčeva ravnanja. Zato mora biti pri takem zaslišanju navzoč osumljenčev zagovornik, ki zagotavlja enakost orožij v tej praviloma najbolj občutljivi fazi (pred)kazenskega postopka.

Zagovornik in osumljenec se lahko pred zaslišanjem tudi posvetujeta in pregledata obremenilno gradivo. Zato je razumljivo, da je zapisnik o osumljenčevem zaslišanju, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 148.a člena ZKP, dokaz, na katerega sodišče lahko opre tudi sodbo.

Zagovornica zatrjuje, da je v nasprotju s procesno ureditvijo ZKP, da bi imel pri dajanju izjave pred policijo pridržani osumljenec manj garancij, kot jih zakon predpisuje za zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom po 203. in 204.a členom ZKP. Tako stališče nepravilno enači izjave in zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, pri katerem je navzoč tudi državni tožilec, tako da ima to zaslišanje vse značilnosti navzkrižnega zaslišanja.

Uradni zaznamek o izjavi je dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajajo pred in med preiskavo (odredba o hišni preiskavi, sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave). Podatki, ki jih vsebuje izjava, so lahko tudi podlaga za vložitev neposredne obtožnice, če so izpolnjeni ostali pogoji iz 6. odstavka 170. člena ZKP. V nobenem od teh primerov sodišče ne sme osumljenčeve izjave uporabiti samostojno, ampak vedno v povezavi z že zbranimi dokazi in podatki. Kolikor vložnica zatrjuje nasprotno, ji zato ni mogoče pritrditi.

V konkretni kazenski zadevi je policija že v zgodnji fazi odkrivanja morebitnih storilcev kaznivega dejanja na podlagi posnetkov kamere v prostorih agencije, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa in sledov na kraju ugotovila, da naj bi bil eden od udeleženih pri storitvi kaznivega dejanja, osumljeni E.I. Na podlagi podatkov, pridobljenih od F.P., prodajalca osebnega vozila F., uporabljenega pri storitvi kaznivega dejanja, je prišla do številke mobilnega telefona kupca in nato s pomočjo analize opravljenih pogovorov s tega telefonskega aparata, izvedenih ukrepov po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP in sledenja osumljencu, zoper U.R. zbrala podatke, ki so utemeljevali sum, da je eden od udeležencev pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ter mu dne 2.4.2005 ob 8.10 uri odvzela prostost. Pri hišni preiskavi, ki je takoj sledila, pa je bila na osumljenčevem domu najdena tudi avtomatska puška, ki naj bi jo tretji, še neugotovljeni udeleženec uporabil pri storitvi kaznivega dejanja, policisti pa so našli tudi ročno bombo in topografsko karto, za katero je bilo na podlagi vrisov mogoče sklepati, da so si z njo storilci pomagali med načrtovanjem kaznivega dejanja ropa. S temi dokazi in podatki, ki so kazali na utemeljen sum, da je bil osumljenec udeležen pri storitvi kaznivega dejanja ropa, pri čemer njegova vloga še ni bila v celoti raziskana, in da je storil tudi kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja, je policija razpolagala v času, ko je podala pouk po 4. odstavku 148. člena ZKP in nato sprejela njegovo izjavo. Vložnica ne zatrjuje, da pogoji iz 6. odstavka niso bili izpolnjeni. Prav tako v zahtevi ne trdi, da je izjava podana, ker se osumljenec ni zavedal svojih pravic in da ni bila prostovoljna, ampak le na podlagi že navedene nepravilne razlage določb ZKP meni, da je treba uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi iz spisov izločiti. Takemu zagovorničinemu stališču, ki po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP glede na navedene razloge ni mogoče pritrditi.

Glede navedb v zahtevi, da na prvi strani uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (list. št. 33) ni izrecno zabeleženo, da bi si osumljenec "zaželel" zagovornika, je treba povedati, da je v zadnjem odstavku navedeno, da je po pravnem pouku osumljenec izjavil, da si, kar je zapisano s poudarjenim tiskom, ne bo vzel zagovornika in da se je zato zbiranje obvestil od osumljenca opravilo brez navzočnosti zagovornika, pri čemer je slednje zapisano s poudarjenim tiskom. Iz uradnega zaznamka je razvidno, da je bil osumljenec pred začetkom pridobivanja izjave vprašan, ali je pravni pouk razumel in da je na to vprašanje odgovoril pritrdilno, da je bil obveščen, da zbiranje obvestil ne bo zvočno ali slikovno snemano, nato pa da je podal svojo izjavo. Osumljenec je lastnoročno podpisal izjavo na vsaki od list. št. 3 do 6 (na 35. do 38. list. št. spisa), ne pa tudi prvi dve strani, kjer so zabeleženi pravni pouk in osumljenčevi osebni podatki. V 6. odstavku 148. člena ZKP ni predpisana obličnost uradnega zaznamka, da bi moral osumljenec vsako stran uradnega zaznamka posebej, pač pa le-to, da se mu uradni zaznamek prebere in vroči prepis uradnega zaznamka, kar osumljenec potrdi s svojim podpisom. V konkretni zadevi je bilo to storjeno. Določba 2. odstavka 82. člena ZKP se nanaša le na zaslišanje in določa, da v primeru, če obsega zapisnik več strani, podpiše zaslišanec vsako stran posebej. Kolikor vložnica v zahtevi navaja, da ni mogoče ugotoviti, ali je bil pravni pouk obdolžencu sploh dan, je treba povedati, da iz vsebine samega uradnega zaznamka kaj takega samo po sebi ne izhaja, pač pa je to lahko predmet razjasnjevanja v nadaljnjem kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da je trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, mogoče v tej fazi postopka upoštevati le v tistih primerih, ko je že na prvi pogled jasno, da gre za nedovoljene dokaze, ne pa tudi takrat, ko je to odvisno od presoje relevantnih dejstev, ki jih je v postopku treba šele raziskati.

Strinjati se je treba z zahtevo, da je zunajobravnavni senat v obrazložitvi odločbe zapisal, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost tudi zato, ker da je kaznivo dejanje ropa storil z uporabo pištole, čeprav je iz opisa kaznivega dejanja in ostalega dela obrazložitve razvidno, da naj bi pri storitvi ropa pištolo uporabil osumljeni E.I. Obe sodišči sta v sklepu o priporu določno utemeljili, na podlagi česa sta sprejeli sklep, da je pri osumljenem U.R. podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje ropa na način, opisan pod točko I prvostopenjskega sklepa. Prav tako je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podrobno obrazložilo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri osumljenem U.R. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (na 8. in 9. strani prvostopenjskega in na 5. strani drugostopenjskega sklepa). Netočna navedba v drugostopenjski odločbi, ki jo v zahtevi izpostavlja vložnica, takega sklepanja ne more omajati. Zato ta pomanjkljivost ni take narave, da bi vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica osumljenega U.R., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.