Jedro

Tožnik v obdobju, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodb sklenjenih za določen čas, ni nikoli napredoval in tudi nikoli od toženke napredovanja ni zahteval. Tožena stranka mu je tako ob prevedbi neupravičeno priznala 22. plačni razred, kar pa je s 1. 1. 2009 odpravila in tožniku priznala 20. plačni razred, kot je tožniku dejansko pripadal glede na delovno mesto, za katerega je imel pred prevedbo na nov plačni sistem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji 3. členu - določitev plačnih razredov skupine G med drugim določa, da se delovno mesto muzejskega vodnika (d. m. G025023) brez napredovanj uvrsti v plačni razred 20, z napredovanji pa do plačnega razreda 30. Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred, zato tožnik zaradi nepriznanja napredovanj pri plačilu ni bil glede na določbe ZSPJS tudi v vtoževanem obdobju prikrajšan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plačah od maja 2009 do aprila 2013 po mesečnih zneskih kot izhajajo iz prvega odstavka točke I izreka in zahtevek za odvod in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov prikrajšanja pri plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, do plačila, vse v 8 dneh (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 911,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka), svoje stroške pa krije sam (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno z obsežno pritožbo pritožuje tožnik. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom, 286. in 362. členom ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi kršitve po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sploh ni opredelilo do tožnikovih navedb o zakonitosti prevedbe in pravilnosti uvrstitve v plačilni razred oziroma o upoštevanju števila napredovanj pri prevedbi, čeprav mu je to naložilo vrhovno sodišče. Zmotno zamenjuje osnovni količnik delovnega mesta z osnovnim količnikov javnega uslužbenca in ne razume zakonitega postopka prevedbe. Zaradi tega je sodba v točki 13 neustavna, nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s prevedbo v nov plačni sistem, sodišče pa protispisno navaja in zamenjuje količnike ter plačni razred tožnika v aneksu z dne 5. 8. 2008. Pavšalna omemba 49. člena ZSPJS v ničemer ne določi zakonite višine odbitkov za odpravo nesorazmerja pri tožnikovi plači. Sodišče je zmotno prepričano, da za zakonito prevedbo tožnika v nov plačni sistem tožena stranka ne potrebuje pisnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2008, saj nikjer ne pojasni, s katerim dokumentom je v obravnavani zadevi izpolnjeno zakonski določilo iz 48.a člena ZSPJS, ki določa obvezno vsebino zakonitega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tožnik navaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen vse od leta 1999 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dne 4. 6. 2019 na več delovnih mestih podobne zahtevnosti, vseskozi pa je opravljal tudi dela muzejskega vodnika. Na nobenem delovnem mestu ni bil pred prevedbo zakonito ocenjen. Tožena stranka mu je junija 2008 najprej ustno, kasneje pa še pisno priznala dve napredovanji in z njim sklenila 30. 6. 2008 pogodbo o zaposlitvi, dne 5. 8. 2008 še aneks k pogodbi o zaposlitvi ter mu ob dveh priznanih napredovanjih priznala prevedbo v 22 plačni razred. S tem navidezno priznanim aneksom je toženi stranki uspelo zavesti sodišče. Nato mu je toženka s 1. 1. 2009 ta plačni razred odvzela in začela plačevati plačo po 20 plačanem razredu. Tožnik je ravno zaradi te razveljavitve dveh že priznanih napredovanj spremenil svoj pravni pogled v zadevi in je zahteval dosledno upoštevanje tudi ostale zakonodaje in tudi obvezno uporabo 49.č člena ZSPJS v povezavi z 49. členom KPJS ter posledično priznanje treh napredovanj pri prevedbi. Kljub jasni zakonodaji sodišče tožniku ni sledilo in ni pojasnilo, zakaj pri svoji presoji ni upoštevalo 49.č člena ZSPJS, v povezavi z 49. členom KPJS. V nadaljevanju tožnik obrazlaga kršitve sodišča prve stopnje po posameznih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe: - V točkah 6 in 7 je zmotno uporabilo materialno pravo 1. odstavka 34. člena ZDSS-1, ko je pojasnilo, da je prekludirane dokaze tožene stranke in njene trditve izvedlo po uradni dolžnosti. Ker pa ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov (dodatno zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca finančne stroke), pa je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo izvesti vsaj dodatno zaslišanje tožnika.

- V točki 12 je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je navedlo da je bistvo tega spora tudi, ali je tožnik upravičen do dodatnih dodatkov poleg tistih, ki mu jih je toženec pri obračunu plač obračunal in izplačeval in sicer ali je upravičen do dodatka za težje delovne pogoje, dodatka za delo v težjih delovnih pogojih, dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in dodatka za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki, kar pa je tožnik zahteval le pri zakoniti izvedbi prevedbe, ne pa tudi pri izplačilih plač, po že končani prevedbi.

- V točki 13 je sodišče večkrat zamenjalo osnovni količnik za delovno mesto muzejski vodnik, ki je dejansko bil 2,10 in ne 2,30. Po pritožbenem stališču sodišče zmotno zamenjuje osnovni količnik delovnega mesta z osnovnim količnikom javnega uslužbenca in niti ne ve, kje in kdaj se pri prevedbi uporabljajo dodatki in kolektivne pogodbe. Na ta način je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo (3., 3.a, 48., 48.a, 49.a, 49.b, 49.c, in 49.č, člena ZSPJS in KP) ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je v tej točki nerazumljiva, sanj nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tožnikovo prevedbo v nov plačni sistem, sodišče pa protispisno navaja in zamenjuje količnike ter plačni razred tožnika v aneksu z dne 5. 8. 2008. - V točki 14 nadaljuje svojo nerazumljivo presojo o uvrstitvi tožnika v 22. plačni razred in izplačevanju plače po 20. plačnem razredu.

- V točki 16 je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer je zmotno pojasnjevalo prisilno naravo določil 3. člena ZSPJS, saj ni upoštevalo, da je sodišče strankama na naroku dne 29. 5. 2020 ponudilo možnost sodne poravnave, kar je v nasprotju s pojasnili teh določil o prisilni naravi.

- V točki 17 je navedlo, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju pravilno upoštevala 20. plačni razred, vendar ni pojasnilo za katere mesece, ne omenja temelja ali višine plačnih nesorazmerij pri izplačanih plačah, ne pojasni, katere dodatke je toženka upoštevala, 49. člen ZSPJS omeni le pavšalno in tudi ne pojasni, s katerim dokumentom je izpolnjeno zakonsko določilo iz 48.a člena ZSPJS, ki določa obvezno vsebino zakonitega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, saj arbitrarni aneks z dne 5. 8. 2008 zakonsko ni uporaben. Tako je sodišče tudi v tem delu storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

- V točki 18 je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je navedlo neobstoječe navedbe tožnika.

Navaja tudi, da tožnik pred prevedbo avgusta 2008 ni imel zakonite možnosti za napredovanje, saj tožena stranka ni imela akta, po katerem bi tožnik lahko napredoval, zato se tožnik tudi v tej smeri ni mogel pritožiti. Edini obstoječi aneks k pogodbi o zaposlitvi s priznanim napredovanjem za dva plačna razreda, torej 22. plačni razred, pa tožena stranka od 1. 1. 2009 ne upošteva več. Zaradi tega je tožnik glede na določbe 49. člena KPJS v povezavi z 49.č členom zatrjeval prikrajšanja pri izplačanih plačah v višini treh plačnih razredov, saj tožniku glede na devet let neprekinjene delovne dobe pri toženi stranki pripadajo tri napredovanja oziroma 23. plačni razred. V novem sojenju je tožnik modificiral svoj tožbeni zahtevek in ni več zahteval izplačil iz naslova opravljenih nadur. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegovih navedb o zakonitosti prevedbe in pravilnosti uvrstitve v plačni razred glede na upoštevanje napredovanj pri prevedbi ob uporabi določb 49.č člena ZSPJS v povezavi z 49. členom KPJS, čeprav mu je to VSRS v sklepu opr. št. VIII Ips 56/2019 z dne 3. 12. 2019 izrecno naložilo. S tem pa je bistveno kršilo določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 362. členom ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremni tako, da o zahtevku meritorno odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne v presojo sodišču prve stopnje, vendar drugemu sodniku, ki bo upošteval napotila instančnih sodišč.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih priglaša. 4. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 422/2018 z dne 4. 10. 2018 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 94/2014 z dne 10. 1. 2018 v izpodbijanem (zavrnilnem delu). Tožnik je vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 56/2019 z dne 3. 12. 2019 in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu točke III izreka (zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred) in odločitev v točki IV izreka (stroški postopka) ter sodbo sodišča prve stopnje v delu točke III izreka (zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred in odločitev v točki IV izreka (stroški postopka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po napotilu naj sodišče prve stopnje odpravi pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe (14. točka drugega odstavka 314. člena ZPP) in v obrazložitvi navede vsa odločilna dejstva, ki bodo nudila podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, opredeliti pa se bo moralo tudi do tožnikovih navedb o zakonitosti prevedbe in pravilnosti uvrstitve v plačni razred oziroma o upoštevanju napredovanj pri prevedbi (tudi glede na tožnikovo sklicevanje na 49.č člen ZSPJS oziroma 49. člen KPJS). Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča RS in odločilo z izpodbijano sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne nobene v pritožbi zatrjevane ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1999, najprej na podlagi več za določen čas sklenjenih pogodb o zaposlitvi na nesistemizirana delovna mesta vodič po razstavi (receptor) od 30. 6. 2008 pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. V tej pogodbi (4. člen) je bilo določeno, da je to delovno mesto uvrščeno v 20. plačni razred z možnostjo napredovanja do 30. plačnega razreda, količnik osnovne plače pa je bil določen v 7. členu pogodbe in sicer 2,20. Zaradi prevedbe v nov plačni razred je bil s tožnikom dne 5. 8. 2008 sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi z določenim količnikom 2,20 in 22. plačnim razredom.

8. Tožnik v obdobju, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodb sklenjenih za določen čas, ni nikoli napredoval in tudi nikoli od toženke napredovanja ni zahteval. Tožena stranka mu je tako ob prevedbi neupravičeno priznala 22. plačni razred, kar pa je s 1. 1. 2009 odpravila in tožniku priznala 20. plačni razred, kot je tožniku dejansko pripadal glede na delovno mesto, za katerega je imel pred prevedbo na nov plačni sistem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2008) 3. členu – določitev plačnih razredov skupine G med drugim določa, da se delovno mesto muzejskega vodnika (d. m. ...) brez napredovanj uvrsti v plačni razred 20, z napredovanji pa do plačnega razreda 30. Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred, zato tožnik zaradi nepriznanja napredovanj pri plačilu ni bil glede na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) tudi v vtoževanem obdobju od maja 2009 do aprila 2013 prikrajšan.

9. Tožnik pa v spornem obdobju tudi ni bil prikrajšan pri izplačilu dodatkov, ki so bili določeni v 7. členu Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 8. 2008. Določeno je bilo, da mu pripadajo dodatki v skladu z Aneksom h Kolektivni pogodbi kulturne dejavnosti v RS, ki je v spornem obdobju v 8. členu določal, da z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati določbe do tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994, 39/1996, 82/1999, 102/2000, 52/2001 in 64/2001) v V. poglavju določbe 61. člena, 62. člena, členov od 64 do vključno 78.d člena in Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, torej določbe 65.a, 69., 76.a, 78.c in 78.d člena. Tako tožnik iz tega razloga ne more biti upravičen do dodatkov, za izplačilo katerih ni bilo pravne podlage, iz plačilnih list tožnika v spisu pa izhaja, da je dodatke, do katerih je bil upravičen, prejel. 10. Sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Skladno z določbo 8. člena ZPP je odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zgolj zato, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo, ta kršitev še ni podana. Prav tako sodišče ni kršilo določbe 286. člena ZPP in ni napačno uporabilo določbe prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno opozorilo, da so bili dokazi v prilogah pod B5, B6 in B7 izvedeni kljub prekluziji zato, ker je sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so za odločitev pomembna. Prav tako pa tudi ni kršilo določbe 362. člena ZPP in sicer tretjega odstavka tega člena, ko ni dodatno zaslišalo tožnika, s tem pa naj bi storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni pojasnil, zakaj bi bilo njegovo dodatno zaslišanje potrebno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na njegovo že podano izpoved ni potrebno. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na vpogled v spis opr. št. Pd 92/2018 postavitev izvedenca ni potrebna.

11. Res je sicer, kar ugotavlja tožnik v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve večkrat zamenjalo osnovni količnik delovnega mesta z osnovnim količnikom javnega uslužbenca, vendar to na pravilnost odločitve nima vpliva. Očitno je prišlo do pomote, saj iz točke 10 obrazložitve izhaja, da je tožena stranka tožniku upoštevala količnik delovnega mesta muzejski vodnik (delovno mesto pred prevedbo) 2,20 in mu ob prevedbi določila 22. plačni razred. Kasneje je s 1. 1. 2009 to spremenila na pravilni plačni razred 20, saj tožniku ni mogoče upoštevati dveh napredovanj, ki jih na delovnem mestu pred prevedbo ni dosegel. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 49.č člena ZSPJS v povezavi z 49. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji). Tožnik s prevedbo ni bil uvrščen v višji plačni razred od prevedenega plačnega razreda njegovega delovnega mesta, zato se neutemeljeno sklicuje na ti dve določbi, prav tako pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutnih bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz točke 14 obrazložitve, za katero tožnik v pritožbi trdi, da je nerazumljiva, jasno izhajajo razlogi, zakaj tožnik ob prevedbi ni bil upravičen do upoštevanja napredovanj. V kolikor bi tožnik od toženca pravočasno zahteval odpravo kršitve (torej njegovo oceno in posledično napredovanje) in bi se mu v primeru, da bi spor nadaljeval na sodišču in v sporu uspel, napredovanje pred prevedbo ob prevedbi upoštevalo. Ker pa tožnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do napredovanj ni upravičen. Tožnik s tem v zvezi ni predložil nobenega dokazila in česa takega tudi ni trdil. 13. Zgolj zaradi tega, ker je sodišče strankama na naroku za glavno obravnavo dne 29. 5. 2020 predlagalo sklenitev sodne poravnave, ni v točki 16 zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno je pojasnilo, da so določbe 3. člena ZSPJS prisilne narave. Delodajalec jih mora upoštevati ter ne sme mimo teh delavcu določiti višje plače od plače, ki mu dejansko pripada. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je določilo iz pogodbe o zaposlitvi, ki bi javnemu uslužbencu določilo višjo plačo od plače določene z zakonom, podzakonskimi akti in kolektivnimi pogodbami, nično in nima pravnega učinka (86. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

14. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za obdobje, za katerega ga je tožnik vtoževal, torej za obdobje od maja 2009 do aprila 2013. Iz obrazložitve sodbe v točki 13 jasno izhaja, katere dodatke je tožena stranka tožniku v tem obdobju izplačevala, in jih zato upoštevala. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo kot temelj 20. plačni razred in dodatke, do katerih je bil tožnik upravičen, zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe s tem v zvezi.

15. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške krije sama, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).