Jedro

1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP določa, da se lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se dejansko stanje v celoti da ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V konkretnem primeru pa ne gre za postopek na zahtevo stranke, ampak za postopek po uradni dolžnosti, ki ga začne tožena stranka, ko prejme predlog lovske inšpekcije. Ravno tako v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o odločanju na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, saj je šlo za odločanje na podlagi navedb, ki jih je toženi stranki posredovala lovska inšpekcija in ne za odločanje na podlagi dejstev, ki bi bila toženi stranki že prej znana oziroma na podlagi splošno znanih dejstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 014-330/2009/9 z dne 12. 11. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnika razrešila opravljanja lovsko-čuvajske službe v lovišču ... in odredila, da mora v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe preko lovske družine A. (v nadaljevanju LD A.) Lovski zvezi Slovenije vrniti izkaznico lovskega čuvaja in službeni znak.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prejela predlog lovske inšpekcije, da se tožnika razreši opravljanja lovsko-čuvajske službe v lovišču ... Lovska inšpekcija je pri inšpekcijskem pregledu ugotovila, da tožnik za leto 2014 ni predložil na vpogled dnevnika lovskega čuvaja in prav tako tudi ne v letu 2013. V pogodbi o izvajanju lovsko-čuvajske službe, sklenjene med A. in tožnikom je bilo navedeno tudi, da je lovski čuvaj dolžan izvajati nadzor vsaj 10 ur mesečno. Lovski čuvaji so dolžni o izvršenem nadzoru pisno in ustno poročati vsak mesec 15-tega v mesecu za pretekli mesec, v nujnih primerih pa takoj oziroma najkasneje v 24-tih urah od ugotovljenega dogodka. Tožnik v letih 2013 in 2014 do dne 7.10. 2014 ni poročal upravljalcu lovišča o opravljenem delu v skladu z navedeno pogodbo niti ni vodil oziroma predložil dnevnika lovskega čuvaja lovski inšpekciji. Lovska inšpekcija tako ugotavlja, da tožnik ni izvrševal predpisanih in pogodbenih nalog lovsko-čuvajske službe v letu 2013 in 2014, kot to določa Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) in Pravilnik o organizaciji lovsko čuvajske službe o vsebini in pogojih za opravljanje izpita za lovskega čuvaja ter obliki izkaznice in službenega znaka (v nadaljevanju Pravilnik). V 2. alineji drugega odstavka 70. člena ZDLov-1 je določeno, da je med drugim temeljna naloga lovsko-čuvajske službe v lovišču tudi tekoče obveščanje koncesionarja, lovske inšpekcije in Zavoda za gozdove Slovenije o opažanjih v zvezi z divjadjo in dogajanjem v okolju divjadi. Tožnik ni izvajal lovsko-čuvajske službe v skladu s pogodbo, ker koncesionarja (A.) ni obveščal o opažanjih v zvezi z divjadjo in dogajanjem v okolju divjadi, hkrati pa je s tem upravljalcu onemogočal izvajanje rednega nadzora v lovišču in je bila zaradi tega A. v prekršku.

3. Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve odločbe ne izhajajo konkretne kršitve, ki se mu očitajo. Ni razvidno, katero določbo zakona, podzakonskega akta ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil naj bi sploh kršil. Bistvena kršitev določb postopka je bila tudi v tem, da mu v predmetnem postopku ni bilo omogočeno, da bi se kakorkoli izjasnil o očitanih kršitvah ter da bi v zvezi z navedenim predlagal izvedbo ustreznih dokazov, pri čemer se tožnik sklicuje na kršitev načela zaslišanja stranke. Odločba je bila namreč izdana, ne da bi bil tožnik sploh seznanjen s postopkom zoper njega in ne da bi mu bilo omogočeno, da se o zadevi kakorkoli izjavi. Razen tega niti materialno pravo niti pogodba med A. in tožnikom tožniku ni nalagala, da bi vodil kakršenkoli dnevnik lovskega čuvaja. Tožnik zatrjuje, da je pogodbo o izvajanju lovsko-čuvajske službe v celoti izvrševal, medtem ko je A. ni izvrševala, ni mu povrnila materialnih stroškov, ni ga nezgodno zavarovala, ni mu zagotovila opreme za izvajanje lovsko-čuvajske službe. Iz Pravilnika izhaja, da mora upravljalec poskrbeti za nadzor v lovišču in o tem voditi dnevnik o nadzoru (3. člen Pravilnika). Že na podlagi navedenega je očitno, da tožniku ni mogoče očitati, da ni vodil dnevnika o nadzoru, saj ga mora voditi upravljalec. Nikjer ni navedeno, da bi posamezni lovski čuvaj bil zavezan voditi dnevnik. Tožnik izpostavlja, da je upravljalcu A. poročal tudi pisno. Nadalje zatrjuje, da je opravljal lovsko-čuvajsko službo, izvajal je nadzor vsaj 10 ur mesečno in je o izvršenem nadzoru tudi poročal in to tako pisno s poročili kot tudi ustno na skupščinah A. Pri tem poudarja, da o izvršenem nadzoru ni bil dolžan poročati pisno in ustno temveč pisno ali ustno, kar izhaja iz 5. točke Pogodbe o izvajanju lovsko čuvajske službe, sklenjene med A. in njim. To, da je upravljalcu ustrezno poročal, izhaja tudi iz zapisnika 5. seje nadzornega odbora, kjer je upravljalec obravnaval poročanje tožnika. Vse navedeno lahko tožnik dokaže z izpovedbami prič, ki jih v tožbi predlaga. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obrazložitvi odločbe zapisano, da je tožnik kršil določilo 2. alineje drugega odstavka 70. člena ZDLov-1. Ni tekoče obveščal koncesionarja o opažanjih v zvezi z divjadjo in dogajanjem v okolju divjadi in s tem onemogočal koncesionarju izvajanje 3. člena Pravilnika. Tožena stranka je odločala v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke, ker je bilo dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil lovski inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega pregleda. Iz njegovega predloga je jasno razvidno, da le tožnik ni vodil dnevnika v pisni obliki in se pri inšpekcijskem pregledu ni izjasnil glede vodenja dnevnika. Zaradi tega zaslišanje tožnika sploh ni bilo potrebno. Oblika dnevnika o nadzoru ni predpisana, vendar se je koncesionar odločil, da bodo lovski čuvaji sami vodili svoje dnevnike, ki bodo sestavni del evidenc koncesionarja. V Sloveniji je ustaljena praksa, da vsak čuvaj vodi svoj dnevnik o nadzoru v pisni obliki, saj je v nasprotnem primeru težko opraviti kontrolo dela lovskega čuvaja. Vsakršno poročanje skupščini ali drugim organom za koncesionarja nima veljave dnevnika, saj je poročanje za daljše obdobje, medtem ko mora koncesionar voditi dnevnik o nadzoru, kjer pa so tekoči podatki. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Skladno s četrtim odstavkom 72. člena ZDLov-1 lovskega čuvaja pristojni upravni organ z odločbo razreši opravljanja lovsko-čuvajske službe, če je prekršil določila tega zakona ali na njegovi podlagi izdanih predpisov. Predlog za razrešitev lahko pri pristojnem upravnem organu vloži lovska inšpekcija. Skladno z 2. alinejo drugega odstavka 70. člena ZDLov-1 so med drugim temeljne naloge lovsko-čuvajske službe v lovišču s posebnim namenom oziroma lovišču tudi tekoče obveščanje koncesionarja, lovske inšpekcije in Zavoda za gozdove o opažanjih v zvezi z divjadjo in dogajanjem v okolju divjadi. Sodišče ugotavlja, da se izpodbijana odločba med drugim sklicuje tudi na obveznost obveščanja iz določila 2. alineje drugega odstavka 70. člena ZDLov-1, tako da toženi stranki ni mogoče očitati, da v odločbi ni navedla materialno pravne podlage za svojo odločitev.

7. Ne glede na zgoraj navedeno pa sodišče ugotavlja, da načelo zaslišanja stranke v postopku ni bilo upoštevano, saj tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala po skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Čeprav tožena stranka meni, da to ni bilo potrebno, ker je bilo dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil lovski inšpektor, pa sodišče meni, da bi bilo potrebno upoštevati načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da tožena stranka ne bi smela odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

8. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. ZUP sicer omogoča izjemo od načela zaslišanja stranke. V 144. členu ZUP so tako določeni razlogi, ko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, vendar v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni podan nobeden izmed teh razlogov. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo smiselno sklicuje na razlog iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ko navaja, da je bilo dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil lovski inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega pregleda. 1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP namreč določa, da se lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se dejansko stanje v celoti da ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. V konkretnem primeru pa ne gre za postopek na zahtevo stranke, ampak za postopek po uradni dolžnosti, ki ga začne tožena stranka, ko prejme predlog lovske inšpekcije. Ravno tako v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o odločanju na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, saj je šlo za odločanje na podlagi navedb, ki jih je toženi stranki posredovala lovska inšpekcija in ne za odločanje na podlagi dejstev, ki bi bila toženi stranki že prej znana oziroma na podlagi splošno znanih dejstev. Torej v konkretnem primeru ni podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, prav tako pa niso podani drugi razlogi iz tega člena, da bi se lahko odločalo brez upoštevanja načela zaslišanja stranke. V konkretni zadevi sodišče meni, da bi bilo potrebno tožniku dati pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe še toliko bolj iz razloga, ker je točka V Pogodbe št. 4 o izvajanju lovsko čuvajske službe med A. in tožnikom res napisana tako, da bi lahko lovski čuvaj o izvršenem nadzoru poročal tudi ustno, saj ni izrecno zapisano, da lahko poroča le pisno. Tožnik pa se sklicuje ravno na to, da je poročal tudi ustno in da je nadzore redno opravljal. Vendar pa bi bilo to potrebno ugotavljati v upravnem postopku pred izdajo odločbe in ne šele v upravnem sporu.

9. Ker tožniku pred izdajo izpodbijanega akta ni bilo dano, da se da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, postopek ni potekal v skladu z 9. členom ZUP. V ponovljenem postopku bo morala dati tožena stranka tožniku možnost, da se o tem izjasni.

10. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do vseh navedb obeh strank v postopku ni opredeljevalo.

11. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.