Jedro

V obravnavani zadevi je predmet odškodninski zahtevek tožeče stranke (delodajalca) zaradi kršitve konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožečo stranko, ki z novim delodajalcem zavarovalnico ni v nikakršni zvezi. Samo dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri navedeni zavarovalnici, ne pomeni, da ima novi delodajalec pravni interes za izid predmetne zadeve. Zato ni podan pravni interes za dovolitev intervencije zavarovalnice v tem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog A. zavarovalnice, podružnice v Sloveniji, B. ulica 4, v C. za stransko intervencijo na strani tožene stranke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani sklep naslovnega sodišča razveljavi ter dopusti stransko intervencijo na strani tožene stranke. V pritožbi navaja, da je tožena stranka bila pri tožeči stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2008 na delovnem mestu „zavarovalni zastopnik.“ V pogodbi je bila dogovorjena konkurenčna klavzula, s katero sta se tožena in tožeča stranka dogovorili, da tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, po svoji volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja tožeče stranke sklepati poslov, pri katerih bi lahko izkoriščala poslovna znanja ali poslovne zveze, ki jih je pridobila v zvezi z delom pri tožeči stranki. Tožena stranka je z dopisom z dne 6. 4. 2012 tožečo stranko pozvala k plačilu denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in jo izrecno opozorila, da bo v nasprotnem primeru primorana sprejeti zaposlitev, ki ji bo omogočila zaslužek, ki bo primerljiv z zaslužkom pri tožeči stranki. Tožeča stranka je zahtevo po izplačilu tožene stranke zavrnila s pojasnilom, da je tožena stranka dolžna predložit dokazila, da ji spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobivanje zaslužka, primerljivega tistemu, ki ga je prejemala pri tožeči stranki ter dokazila, da konkurenčno klavzulo spoštuje. Tožena stranka se je nato zaposlila pri A. zavarovalnici, podružnici v D., kjer tudi sedaj opravlja delo zavarovalnega zastopnika. Zakon o pravdnem postopku v 199. členu določa, da kdor ima interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. Intervient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku. Izjavo o vstopu v pravdo lahko da intervient na naroku ali s pisno vlogo. Zavarovalnica A., podružnica v Sloveniji izkazuje pravni interes za vstop v pravdo s tem, da je tožena stranka zaposlena v njeni podružnici in da je torej zavarovalnica A. njen delodajalec. Zavarovalnica A. ima interes za izid predmetne pravde, saj v njej kot tožena stranka nastopa zaposleni v njeni podružnici in vsak resni delodajalec bi se v situaciji, kjer je podlaga za plačilo odškodnine prav zaposlitev v njegovi družbi, želel vključiti v spor. V kolikor bo tožeča stranka v sporu zmagala, bo morala tožena stranka plačati visoko odškodnino, to pa zanjo pomeni veliko obremenitev, pri čemer pa tudi ni izključeno, da bo tožena stranka povračilo izplačanega zneska terjala od novega delodajalca. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da pritožnik zgolj zatrjuje neko abstraktno možnost, ne pa konkretno dejstvo. Tudi če bi bile navedbe bolj določne pa iz sodne prakse izhaja, da za intervencijo v civilnem sporu ne zadostuje ekonomski interes, temveč mora biti izkazan pravni interes intervienta na sami vtoževani terjatvi tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da stranski intervient ni dokazal, da obstaja kakršnakoli pravna podlaga, na podlagi katere bi bil posredno ali neposredno povezan oziroma zavezan k plačilu vtoževanega zneska in da zato ni izkazan pravni interes za vstop v postopek A. zavarovalnice, podružnice v Sloveniji ter da zgolj dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri A. zavarovalnici ne dopušča zaključka, da je izkazan pravni interes stranskega intevienta.

Predpostavka stranske intervencije je poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Intervencijski interes bi A. zavarovalnica imela le v primeru, če bi trdila in z verjetnostjo dokazala, da med toženo stranko in njo obstaja določeno materialnopravno razmerje, na katerega bi vplivala odločitev v konkretni zadevi.

V obravnavani zadevi je predmet odškodninski zahtevek tožeče stranke zaradi kršitve konkurenčne klavzule dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med toženo stranko in tožečo stranko, ki z novim delodajalcem A. zavarovalnico ni v nikakršni zvezi in samo dejstvo, da je tožena stranka sedaj zaposlena pri navedeni zavarovalnici ne pomeni, da ima novi delodajalec pravni interes za izid predmetne zadeve, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pravni interes za dovolitev intervencije in je v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZPP pravilo zavrnilo priglašeno intervencijo.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni podana nobena izmed kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 265. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).