Jedro

Tožnice ni mogoče uvrstiti med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki jih je Republika Slovenija sama izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992, saj je tožnica svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije odjavila bistveno prej, in sicer dne 2. 8. 1991, istega dne pa je prenehala tudi njena takratna zaposlitev. Tožnica je takrat dejansko zapustila območje Republike Slovenije in odšla v BIH, kjer še vedno prebiva in kjer je od 25. 2. 2002 tudi zaposlena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, to je Upravna enota Nova Gorica, je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je imela tožnica dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče, da pa je dne 2. 8. 1991 pri upravnem organu to stalno bivališče odjavila na naslov tujini, in sicer ... Iz njene delovne knjižice je razvidno, da je bila v Republiki Sloveniji zaposlena od 20. 5. 1977 do 2. 8. 1991, od 25. 2. 2002 dalje pa je zaposlena v BIH, in sicer pri A. Tožnica je v izjavi na zapisnik, ki je bil po zaprosilu za pravno pomoč sestavljen v Konzularni pisarni Veleposlaništva Republike Slovenije v ..., pojasnila, da je od leta 1980 dalje z možem in dvema otrokoma bivala v ... na naslovu ... Slovenijo je zapustila julija 1991, ko je zaradi varnosti odšla z otrokoma v BIH. Stanovali so namreč tik ob meji. V času od 1992 do 1995 so bile v BIH vojne razmere, tako da se ni mogla vrniti. V letu 1998 je skušala pridobiti vizum za vstop v Slovenijo, vendar je bila njena prošnja zavrnjena. Preko znancev se je večkrat zanimala o možnosti zaposlitve in ponovne vrnitve, vendar pa to ni bilo mogoče. Od leta 1991 dalje se torej v Slovenijo ni več vrnila. Na podlagi opisanih podatkov je prvostopenjski organ ocenil, da tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji in je njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 3. Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo, da je tožnica prostovoljno zapustila območje Republike Slovenije poleti leta 1991, saj se, kot je navajala v svoji izjavi, z družino ni več počutila varno. Tožnica torej ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, do katerega je prišlo dne 26. 2. 1992, pač pa je svoje stalno bivališče odjavila že pred tem, in sicer dne 2. 8. 1991. Ni torej res, da je Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa, pač pa prostovoljno. Tožnica se od takrat dalje v Slovenijo ni vrnila. Vse to kaže, da ni izkazala pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji niti ni predložila nobenega dokaza za trditev, da se ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer. Njenega odhoda iz Republike Slovenije v avgustu 1991 torej ni mogoče šteti kot upravičen razlog odsotnosti, pač pa kaže na namen trajne odselitve iz Republike Slovenije. To pa pomeni, da njene odsotnosti iz Republike Slovenije ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložila dne 24. 7. 2013 zato, ker pred tem niti ona niti njena družina ni vedela, da imajo pravice kot izbrisani. Že v svoji izjavi je pojasnila, da je Slovenijo zapustila zaradi nemogočih življenjskih razmer. Stanovala je le 30 m od meje, vsak dan pa je bilo vse več vojske in policije. Ker je imela dva otroka, se je bala za varnost svoje družine. Ko je skušala kasneje pridobiti vizum za vstop v Slovenijo, je bila njena prošnja zavrnjena. O zavrnitvi prošnje ji pri veleposlaništvu niso izdali nobenega potrdila, lahko pa to potrdijo njeni domači. V času od 1992 do 1995 se ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v BIH. Meni, da je izkazala, da pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji ni izpolnjevala zaradi upravičenih razlogov. Izpodbijano odločitev šteje za diskriminatorno in predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ponovila stališča iz izpodbijane odločbe. Ponovno je izpostavila, da je tožnica Slovenijo zapustila prostovoljno, in sicer več kot pol leta pred tem, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je s tem, ko je že pred izbrisom prostovoljno zapustila območje Republike Slovenije, izkazala trajni namen odselitve. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožničino tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami, s katerimi ponavlja pritožbene razloge, pa še dodaja:

8. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1. č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je torej oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni bila posledica enega od razlogov, ki jih določa navedena zakonska določba, s tem pa njena odsotnost tudi ni dopustna, oziroma upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

9. Tožnica v tožbi, enako kot tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, smiselno zatrjuje, da sodi med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki so bile na dan 26.2.1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi te ključne trditve v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

10. Sodišče takim tožbenim navedbam ne more slediti, saj jih izključujejo podatki iz uradnih evidenc in tožničine navedbe v izjavi, ki jo je podala v postopku. Tožnica je bila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa tudi seznanjena. Sodišče ponovno poudarja ugotovitev tožene stranke, da tožnice ni mogoče uvrstiti med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki jih je Republika Slovenija sama izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na dan 26.2.1992, saj je tožnica odjavila svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije bistveno prej, in sicer dne 2.8.1991, na naslov v ..., istega dne pa je prenehala tudi njena takratna zaposlitev. Tožnica, kot je pojasnila v svoji izjavi, je takrat dejansko zapustila območje Republike Slovenije in odšla v BIH, kjer še vedno prebiva in kjer je od 25.2.2002 tudi zaposlena. Iz podatkov, ki jih je dostavila tožnica, izhaja, da se od svojega odhoda v avgustu 1991 v Slovenijo ni več vračala. Tožnica sicer navaja, da je v letu 1998 neuspešno poskušala pridobiti vizum za vstop v Republiko Slovenijo, vendar pa tega ni z ničemer izkazala. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da se tožnica v Slovenijo po avgustu 1991 ni več vrnila zato, ker je bilo od takrat dalje središče njenih življenjskih interesov v BIH, kjer živi s svojo družino in je tam vse od leta 2002 dalje tudi zaposlena. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.