Jedro

Tožnik, ki je med sodnim postopkom umrl, ne more biti pravdna stranka oziroma ne more biti (več) tožnik v upravnem sporu. Na okoliščino, ali je tisti, ki (je) nastopa(l) kot stranka, lahko pravdna stranka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (8o. člen ZPP).

Izrek

I.V upravnem sporu, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS pod opravilno številko I U 443/2021, se vložena zahtevka obravnavata in se o njima odloči v ločenih postopkih, in sicer se:

-tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na tožnika še naprej vodi pod opravilno številko I U 443/2021,

-tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na tožnico, vodi pod opravilno številko I U 1523/2025.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na tožnika, zavrže.

Obrazložitev

1.Z odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 20. 3. 2020 je bilo tožniku, pokojnemu A. A., dovoljeno zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020, iz razloga, ker nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države (Črne Gore), katere državljan je (2. alineja drugega odstavka tedaj veljavne določbe 73. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11, 57/11, 26/14, 90/14, 19/15, 47/15 - ZZSDT, 5/17, 59/17, 9/18, 62/19 - odl. US, v nadaljevanju ZTuj-2), in ker je potrebno zagotoviti njegovo nujno udeležbo v postopku pred državnim organom (5. alineja drugega odstavka ZTuj-2). Ta odločba je postala pravnomočna.

2.Prvotni tožnik je dne 2. 6. 2020 vložil prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja. To je prvostopenjski organ zavrnil z izpodbijano odločbo z dne 30. 11. 2020, ker je ugotovil, da bi si tujec na veleposlaništvu Črne Gore lahko pridobil potno listino za vrnitev, v Črni Gori pa bi si lahko izdelal novo potno listino, in ker njegova prisotnost v upravnem sporu, ki ga je sprožil zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2, ni (več) nujna.

3.Zoper to odločbo se je prvotni tožnik pritožil. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2021 odpravil prvostopenjsko odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 30. 11. 2020 in prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja zavrgel z obrazložitvijo, da je bila vložena prezgodaj (3. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ se je pri tem skliceval na tretji odstavek 73. člena ZTuj-2, ki je določal, da policija uvede postopek za dovolitev zadrževanja na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev oziroma odločba, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, ali sodba, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Ker je bila prvotnemu tožniku dne 29. 11. 2019 izdana odločba o vrnitvi s sedemdnevnim rokom za prostovoljno izpolnitev, odločba o vrnitvi brez roka ali odločba, s katero bi bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, pa še ne, je drugostopenjski organ presodil, da pogoj iz tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni izpolnjen. Navedel je, da pogoji za odstranitev iz države še niso izpolnjeni. Pri tem se je organ skliceval tudi na Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2008/115), ki naj bi po mnenju tožene stranke prav tako opredeljevala stopnjevanje ukrepov v postopku vračanja, tako, da se tujcu najprej določi rok za prostovoljni odhod.

4.V tožbi je prvotni tožnik primarno izpodbijal drugostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2021 in je navajal, da je drugostopenjski organ odločil o nečem, kar sploh ni bilo predmet postopka, o pritožbi pa sploh ni odločil. Razlog, zakaj je odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 30. 11. 2020, bi lahko drugostopenjski organ uporabil kvečjemu glede prve odločbe z dne 20. 3. 2020. Pa tudi slednja po njegovem mnenju ni bila nezakonita, saj je organ v njej izrecno napisal, da odločba o vrnitvi z izrekom prepovedi vstopa (torej odločba o deportaciji) ni smiselna, ker se tujec v svojo izvorno državo nima kam vrniti. Ker mora vlogo za podaljšanje že pravnomočne odobrene dovolitve zadrževanja stranka vložiti pred iztekom te odobrene dovolitve zadrževanja, je tudi materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da je prošnjo vložil prezgodaj. Prvostopenjsko odločbo je prvotni tožnik izpodbijal podrejeno, če bi sodišče presojalo tudi njeno zakonitost, in sicer je navajal, da ne zdravstveno ne finančno ni sposoben potovanja v Črno Goro, Frankfurt ali New York, kjer bi si edino lahko uredil novo potno listino. Poleg tega je navedel, tudi če sodišče ne šteje, da je njegova prisotnost na ozemlju Slovenije nujno potrebna v upravnem sporu zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, je to nujno potrebno zaradi spoštovanja pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (prvotnega tožnika) v času čakanja na odločitev o dovoljenju za prebivanje. Pri tem se je skliceval na odločitev Upravnega sodišča v zadevah II U 503/2016 ter I U 531/2017. Uveljavljal je, da bi sodno priznanje pravice do nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji po tem, ko bi bil tujec že deportiran, pomenilo hudo in nepopravljivo kršitev pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki bi zelo verjetno zaradi med tem nastalih posledic postala neuresničljiva tudi za čas od takrat naprej. Prvotni tožnik je predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije.

5.V odgovoru na tožbo je tožena stranka ponovila stališče iz izpodbijane odločbe in zavrnila ugovor prvotnega tožnika, da bi lahko posegla kvečjemu v prvotno odločbo z dne 20. 3. 2020, saj je njena veljavnost potekla, njena pravnomočnost pa ne vpliva na kasnejše odločanje o podaljšanju dovolitve zadrževanja. Direktiva o vračanju 2008/115 v 6. členu določa, da v primeru, da je državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, vključen v še nedokončan postopek za izdajo njegovega dovoljenja za prebivanje, država preuči možnost, da odločbe o vrnitvi ne izda, dokler se postopek ne zaključi. Poleg tega je navajala, da tožnik ne trdi niti ne dokaže, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2. Tožena stranka je navajala argument, da je dovolitev zadrževanja institut, namenjen tujcem, ki jih je potrebno odstraniti iz Slovenije, tožnik pa po eni strani vlaga prošnje za dovolitev zadrževanja, po drugi strani pa nasprotuje svoji odstranitvi iz države. Če tožnik res ne sme biti odstranjen iz Slovenije, je njegova prošnja za dovolitev zadrževanja v nasprotju z njegovim ravnanjem in z navedbami, da se ga iz Slovenije ne sme odstraniti. Tožena stranka je nasprotovala odločanju v sporu polne jurisdikcije, ker pogoji za to niso izpolnjeni in je predlagala zavrnitev tožbe.

6.Na poziv sodišča, da naj se prvotni tožnik opredeli do sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 69/2021 z dne 26. 1. 2022 in da naj glede na tožbeno zahtevo za odločanje v sporu polne jurisdikcije postavi tožbeni zahtevek, je prvotni tožnik nasprotoval stališčem Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, češ da ureditev ni smiselna niti skladna z načeli pravne države. Menil je, da bi bilo treba ugotoviti, ali je tujca sploh dovoljeno in/ali možno odstraniti iz države, ne pa mu najprej odrediti prisilno odstranitev, šele kasneje pa ugotavljati, ali je ta sploh možna. To tudi krši pravico do človeškega dostojanstva. Pri presoji procesnih predpostavk za podaljšanje dovolitve zadrževanja bi bilo treba upoštevati tudi razlog, zaradi katerega je bilo tujcu dovoljenje izdano. Prvotni tožnik je v tej vlogi "odstopil" od svoje tožbene trditve, da pritožbeni organ sploh ni odločil o tem, ali je tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo utemeljena ali ne, in da o vloženi pritožbi sploh ni odločil, odločil pa je o nečem, kar sploh ni bilo predmet tega postopka. Prvotni tožnik je zahteval, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odpravi obe izpodbijani odločbi in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja, in sicer od poteka prejšnje dovolitve, tj. od vključno 13. 6. 2020 dalje, do odločitve Upravnega sodišča o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje v upravnem sporu I U 868/2020. Opozoril je, da je na enak način Upravno sodišče odločilo tudi v zadevi I U 531/2017, kar je sodišču tudi olajšalo reševanje upravnega spora v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, saj bi (prvotni) tožnik po pridobitvi dovoljenja za zadrževanje za dve leti namreč izpolnil že zakonske pogoje za dovoljenje po drugem in ne le prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Relevantna dejstva in dokazi v zvezi z varstvom pravice iz 8. člena EKČP so po mnenju prvotnega tožnika razvidni iz tožbe in upravnega spisa, nekaj dodatnih dejstev pa še iz nadzorstvene pritožbe, ki je bila vložena v zadevi I U 868/2020, ki jo je prvotni tožnik priložil.

7.V pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2022 se je tožena stranka strinjala, da sodišče odloči v sporu na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Sodišču je ponovno predlagala zavrnitev tožbe, ker (prvotni) tožnik odločbe o vrnitvi v prostovoljnem roku ni izpolnil. Pred vsako odstranitvijo oziroma dovolitvijo zadrževanja sta tujcu izdani dve odločbi (odločba o vrnitvi in odločba o odstranitvi), tako da ima tujec dovolj možnosti, da v postopku uveljavi morebitno prepoved odstranitve oziroma načelo nevračanja in druge pravno relevantne okoliščine glede vrnitve oziroma odstranitve. Po oceni tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za sojenje v sporu polne jurisdikcije. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila še do nastanitve v socialnovarstvenem zavodu na podlagi 76. člena ZTuj-2 in ponovno potrdila, da (prvotnemu) tožniku ni bila izdana odstranitvena odločba in da ni v postopku odstranitve. Glede upravnega spora v zvezi z izdajo dovoljenja za prebivanje, tožena stranka meni, da bi moralo sodišče odločiti v obeh upravnih sporih hkrati oziroma, ker (prvotni) tožnik trdi, da se ga iz Slovenije ne sme odstraniti, najprej o dovoljenju za prebivanje, ker je institut dovolitve zadrževanja namenjen tujcem, ki jih je treba iz Slovenije odstraniti, ne pa tujcem, ki zatrjujejo, da se jih iz Slovenije ne sme odstraniti in da se jim mora dovoliti prebivanje v Sloveniji. Zakonito prebivanje urejajo drugi instituti tujskega prava in ne institut dovolitve zadrževanja.

8.Za dne 16. 12. 2022 je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo.

9.Na naroku dne 16. 12. 2022, na katerem na strani tožeče stranke ni bilo nikogar, je sodišče ugotovilo, da je pooblaščenec tožnika iz upravnega postopka mag. B. B. dne 15. 12. 2022 po e-pošti sodišče obvestil, da je tožnik preminil pred nekaj dnevi. Hkrati je navedel, da bo tožnikova zunajzakonska partnerka C. C. (v nadaljevanju tožnica) predložila izjavo o svojem pravnem interesu za nadaljevanje postopka. Pooblaščenec tožene stranke je po seznanitvi z dejstvom, da je (prvotni) tožnik umrl, predlagal zavrženje tožbe. Sodišče je dne 16. 12. 2022 sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1.

10.V skladu z določbo drugega odstavka 19. člena ZUS-1 dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

11.Sodišče je glede na to, da je tožnica najavila svojo izjavo o pravnem interesu za nadaljevanje sodnega postopka, pooblaščenko prvotnega tožnika pozvalo, da glede na postavljeni tožbeni zahtevek utemelji morebitni pravni interes za nadaljevanje postopka, upoštevajoč sodno prakso in dejstvo, da je v predmetni zadevi relevantna pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115. Sodišče je v naslednjem pozivu z dne 16. 1. 2023 tožečo stranko seznanilo tudi z nekaterimi pogoji za morebitno nadaljevanje sodnega postopka v kontekstu EKČP in relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

12.Na navedeno je partnerica umrlega tožnika C. C. (v nadaljevanju: tožnica) odgovorila z vlogo z dne 17. 2. 2023, da želi nadaljevati s postopkom in da je njen primarni pravni interes moralne pa tudi premoženjske narave. Pravi, da je njen moralni interes predvsem v tem, da bi bilo pokojnemu tožniku vsaj po smrti priznano to, kar mu je bilo zanikano za časa življenja. Tožnica pravi, da je tožnik zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije zaradi pravne, socialne, psihične in tudi finančne negotovosti, v katero je invalidnega tožnika spravljal način odločanja upravnih organov o njegovih temeljnih človekovih pravicah. Tožnica dodaja, da je prvotni tožnik med drugim v upravnem sporu uveljavljal nedopusten poseg v njegovo osebnost in dostojanstvo. Meni, da je v konkretnem primeru glede na sodno prakso ESČP podan tako moralni in splošni interes in da je podan tudi njen materialni interes, saj je prvotni tožnik v povezavi s priznanjem dovolitve zadrževanja zahteval tudi priznanje pravice do denarne pomoči po 75. členu ZTuj-2. Ta znaša 421,89 EUR mesečno, razlika med pokojnino prvotnega tožnika in zneskom denarne pomoči znaša 142,27 mesečno. Ker je do smrti prvotnega tožnika preteklo dve leti in pol, bi to skupaj zneslo 4.268,10 EUR. To prikrajšanje ni prizadelo samo prvotnega tožnika samega, pač pa tudi njegovo partnerico (tožnico), s katero sta živela v skupnem gospodinjstvu, saj je k preživljanju prispevala s svojo pokojnino 840,53 EUR in v celoti s svojim delom in skrbjo za nepokretnega partnerja. Ti napori so jo tako izčrpali, da je tudi sama ob partnerjevi smrti že psihično in fizično onemogla (tehtala je le še 39 kg), da ni bila sposobna organizirati niti pogreba prvotnega tožnika. Poudarja, da je treba razlikovati med primerom, ko prizadeti vse do svoje smrti določene pravice sploh ni uveljavljal, in primerom, ko je to storil, vendar umrl pred zaključkom postopka. Meni, da je treba upoštevati tudi položaj dediča, ali bi priznanje sporne pravice koristilo le prvotnemu tožniku ali pa ima tudi dedič utemeljen interes, kot v konkretnem primeru, kjer gre za izplačilo nujnih sredstev za preživljanje. Gre tudi za človeško dostojanstvo (da država vsaj po smrti prizna to, kar je za časa življenja nezakonito odrekla), ki najbrž tudi po smrti ne ugasne kar v celoti.

13.Tožena stranka je na navedeno odgovorila, da gre v konkretnem primeru za vprašanje zakonitosti odločitve o preuranjenem predlogu za odložitev izvršitve naložene obveznosti, v zvezi s katero še ni bil izdan ustrezen sklep. Pravi, da tožniku še ni bila izdana odločba o odstranitvi in posledično niti ne gre za vprašanje pravilnosti uporabe instituta dovolitve zadrževanja. ESČP v okviru 8. člena EKČP status tujcev obravnava zlasti z vidika dopustnosti njihove odstranitve, ne pa tudi z vidika morebitnih drugih pravic, ki bi jim pripadale, in se sklicuje na zadevo Khan proti Nemčiji. Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravico iz 8. člena EKČP, kar bi eventualno opravičevalo varstvo moralnega interesa. Tožena stranka se je ponovno sklicevala na to, da tožniku odstranitev ni grozila in da se mu zato ni neposredno posegalo v "status, v smislu navedenega". Ne obstaja niti splošni interes, saj obstoječa zakonodaja ustrezno ureja vprašanja povezana s prostovoljnim vračanjem in odstranjevanjem tujcev in upošteva varstvo človekovih pravic. Morebitni materialni interes pa sam po sebi tudi ne more predstavljati zadostnega interesa za nadaljevanje postopka. Tudi sicer so navedbe tožnikove partnerice za nadaljevanje postopka preveč pavšalne in ne dovolj argumentirane. Po mnenju tožene stranke je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Dodaja, da tožnik ni navajal, da je upoštevaje t.i. dolgotrajno tolerirano nezakonito bivanje v Sloveniji obstajala realna nevarnost, da bi prišlo do njegove odstranitve, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na sodbo Khan proti Nemčiji, oziroma je celo sam zaprosil za izdajo odločbe o vrnitvi, ker naj bi bil to pogoj za izdajo dovolitve zadrževanja. Tožnikove zahteve po izdaji tovrstne odločbe in zahteve, da se mu dovoli zadrževanje v Sloveniji po 73. členu ZTuj-2, so po mnenju tožene stranke, kot pravi, "v osnovi nerazumljive, res pa je, da je tožnik večkrat izpostavil motiv za tovrstno postopanje". Po mnenju tožene stranke bi glede na tožnikov položaj v konkretnem primeru "prej prišle v poštev" zakonske določbe o pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje, zaradi česar bi moralo sodišče najprej odločiti v upravnem sporu I U 868/2020. Poudarja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela zakonske podlage, da odloči drugače, kot da je tožnikovo prošnjo zavrgla, in da se "status tožnika ne more reševati s pomočjo instituta, ki ni primeren za urejanje tega statusa".

14.Iz pripravljalne vloge z dne 17. 2. 2023, ki jo je tožnica podala po pozivih sodišča z dne 16. 12. 2022 in z dne 16. 1. 2023, izhaja, da tožnica uveljavlja pravni interes za tožbo na ugotovitev, da sta izpodbijana akta nezakonita in da njuna nezakonitost pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom in da mora tožena stranka tožnici povrniti denarni znesek v višini 4.268,10 EUR, ki bi pripadal prvotnemu tožniku, za katerega je tožnica v celoti skrbela v relevantnem časovnem obdobju do njegove smrti, na podlagi denarne socialne pomoči, do katere naj bi bil prvotni tožnik upravičen, če bi bilo ugodeno njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja.

15.Upoštevajoč drugi odstavek 30. člena ZUS-1¹ in prvi odstavek 45. člena ZUS-1² je sodišče dne 1. 4. 2025 pozvalo pooblaščenko tožeče stranke, da pojasni, na kakšen način je prišla do izračuna zneska 4.268,10 EUR, ki naj bi bil povrnjen tožnici, do kdaj je bil prvotni tožnik hospitaliziran po tem, ko je bil sprejet v bolnico 14. 7. 2025, in če je tožnica državljanka Slovenije. V pozivu je sodišče med drugim omenilo tudi prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).³ Sodišče je ta poziv poslalo v vednost tudi toženi stranki.

16.Dne 22. 4. 2025 je sodišče prejelo odgovor tožnice, da je iz vloge z dne 17. 2. 2023 razvidno, da je tožnica do zahtevanega zneska 4.268,10 EUR prišla tako, da je zahtevani mesečni znesek 142,27 EUR pomnožila s 30 meseci, pri tem pa pomotoma ni upoštevala, da prvotni tožnik od dne 14. 7. 2022, ko je bil hospitaliziran, pa do svoje smrti pet mesecev kasneje (nekaj dni pred 15. 12. 2022) ni bil več upravičen do denarne pomoči. Zato zahtevek s predmetno vlogo zmanjšuje na znesek 3.556, 75 EUR (142,27 x 25 = 3.556,75 EUR). Tožnica je še pojasnila, da je in je bila ves čas državljanka Slovenije.

17.V pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2025 je tožena stranka navedla, da domnevna tožnikova zunajzakonska partnerka C. C. nima pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega upravnega spora, ker se ni izkazala kot dedinja prvotnega tožnika. Ob omembi (v oklepaju) vprašanja o dovoljenosti naknadnega spreminjanja tožbenega zahtevka tožena stranka pravi, da ne v tožbi prvotnega tožnika niti v vlogi nove tožnice tožena stranka ni zasledila zahtevka za plačilo denarnega zneska, na katerega je sicer sodišče vezano. Iz vloge nove tožnice z dne 17. 2. 2023 sicer izhaja, da naj bi bil prvotni tožnik prikrajšan za denarno pomoč v višini 4.268,10 EUR, pri čemer pa so bile te navedbe podane v smislu utemeljevanja pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Šele v zadnji vlogi nova tožnica govori o denarnem zahtevku. Tovrstni spremembi tožbenega zahtevka tožena stranka zato nasprotuje.

18.Ne glede na navedeno pa tožena stranka iz previdnosti dodaja, kaj določa tretji odstavek 75. člena ZTuj-2 in da iz tega izhaja, da je za uveljavitev pravice do denarne socialne pomoči potrebno, da so izpolnjeni ustrezni pogoji, zahteva se predložitev ustreznih dokazil o socialnem in premoženjskem stanju, ki so podlaga za priznanje te pravice in tudi za določitev višine te pomoči. Navedbe tožeče stranke glede denarnega zahtevka so pretežno še vedno pavšalne; tožnica ni predložila vseh dokazil, ki bi omogočala ugotavljati upravičenje tožnika do denarne pomoči in njeno višino. Ne gre za vprašanje, ki bi ga bilo mogoče rešiti le z nesorazmernimi težavami, zato ni podlage za odločanje po prostem preudarku v smislu določbe prvega odstavka 216. člena ZPP niti za to ni podlage v ZUS-1, saj dejstva niso ustrezno ugotovljena in dovolj zanesljiva.

19.Sodišče je s to pripravljalno vlogo tožene stranke seznanilo tožečo stranko, ki je sodišču sporočila z vlogo z dne 26. 5. 2025, da je že prvotni tožnik sam v tožbi zahteval sojenje v sporu polne jurisdikcije, da bi mu bila zavarovana ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravi, da upravičencem denarna pomoč pripada avtomatično že po odločbi o dovolitvi zadrževanja na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki je določena s to isto odločbo in ne šele s posebno odločbo CSD, kot to velja na podlagi 51. člena ZTuj-2. V sporu polne jurisdikcije mora sodišče odločiti o vsebini odločbe o dovolitvi zadrževanja, o čemer v upravnem postopku ni bilo odločeno, torej tudi o višini pripadajoče denarne pomoči.

K I. točki izreka:

20.Po določbi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 sodišče odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. V predmetni zadevi sta vložena dva zahtevka dveh tožnikov, ki ju je treba zaradi bolj učinkovitega vodenja postopka, kar zajema tudi pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave obravnavati v dveh ločenih postopkih.

21.Prvotni zahtevek je vložil pokojni tožnik A. A., in sicer je s tožbo po manjšem preoblikovanju zahtevka izpodbijal prvostopenjski in drugostopenjski akt, češ da je pravna ureditev nesmiselna in v nasprotju z načeli pravne države, ker bi bilo treba najprej ugotoviti, ali je tujca sploh dovoljeno oziroma možno odstraniti iz države, ne pa mu najprej odrediti prisilno odstranitev, šele kasneje pa ugotavljati, ali je ta sploh možna; pri presoji procesnih predpostavk za podaljšanje dovolitve zadrževanja pa bi bilo treba upoštevati tudi razlog, zaradi katerega je bilo tujcu dovoljenje izdano. Predlagal je, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odpravi obe izpodbijani odločbi in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja, in sicer od poteka prejšnje dovolitve, tj. od vključno 13. 6. 2020 dalje do odločitve Upravnega sodišča o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje v upravnem sporu I U 868/2020, tako kot je to storilo v upravnem sporu I U 531/2017. Prepoved odstranitve oziroma obveznost njegove prisotnosti na ozemlju Slovenije je utemeljeval s sklicevanjem na pravici do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

22.Vendar je tožnik po razpisu naroka za glavno obravnavo in pred izvedbo naroka za glavno obravnavo umrl.

23.Na dan oziroma v isti vlogi, s katero je bilo sodišče seznanjeno z okoliščino, da je tožnik umrl, je pooblaščenec tožnika iz upravnega postopka napovedal, da bo tožnica, ki je tožnikova zunajzakonska partnerka, predložila izjavo o svojem pravnem interesu za nadaljevanje postopka.

24.Tožnica je z vlogama z dne 17. 2. 2023 in 22. 4. 2025 uveljavljala svoj zahtevek v zvezi z izpodbijanima aktoma, in sicer je utemeljevala svoj pravni interes za tožbo na ugotovitev, da sta izpodbijana akta nezakonita in da njuna nezakonitost pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom in da mora tožena stranka tožnici povrniti denarni znesek v višini 3.556,75 EUR, ki bi pripadal prvotnemu tožniku, za katerega je tožnica v celoti skrbela v relevantnem časovnem obdobju do njegove smrti, na podlagi denarne socialne pomoči, do katere naj bi bil prvotni tožnik upravičen, če bi bilo ugodeno njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja.

25.Gre torej za dva deloma drugačna zahtevka dveh različnih tožnikov, ki se sicer navezujeta na ista upravna akta, vendar je zaradi lažjega in bolj učinkovitega obravnavanja obeh zahtevkov, sodišče odločilo, da bo zahtevka obravnavalo v dveh ločenih postopkih, in sicer se bo tožba v delu, ki se nanaša na prvotnega tožnika in njegov zahtevek obravnavala v tem upravnem sporu pod opravilno številko I U 443/2021, tožba v delu, ki se nanaša na tožnico in njen zahtevek pa v upravnem sporu I U 1523/2025.

26.To odločitev je sprejel senat na podlagi določbe prvega odstavka 13. člena trenutno veljavnega ZUS-1, saj je bil v tej zadevi na podlagi tožbenega zahtevka tožnika že razpisan narok in sicer pred uveljavitvijo novele ZUS-1C (Ur. l. št. 49/2023 z dne 28. 4. 2023).⁴

K II. točki izreka:

Odločanje o tožbi ni dopustno.

27.Sodišče je moralo tožbo prvotnega tožnika, ki jo na podlagi prve točke izreka tega sklepa obravnava v tem upravnem sporu, zavreči. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je pravdna stranka lahko le fizična ali pravna oseba. Tožnik, ki je med sodnim postopkom umrl, ne more biti pravdna stranka oziroma ne more biti (več) tožnik v upravnem sporu. Na okoliščino, ali je tisti, ki (je) nastopa(l) kot stranka, lahko pravdna stranka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (8o. člen ZPP). Ker je tožnik umrl med sodnim postopkom in ker je sodišče ravnalo po določbi prvega odstavka 81. člena ZPP in je tožbo v delu, ki se nanaša na tožnico, tj. zunajzakonsko partnerico tožnika, izločilo in jo bo obravnavalo v drugem upravnem sporu, v zakonodaji pa ni določbe, ki bi v takem primeru predpisovala, da se postopek ustavi, je sodišče uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik "po tem zakonu ne more biti stranka." Pojmovna zveza, če "po tem zakonu ne more biti stranka" ni omejena samo na Poglavje 1 v drugem delu ZUS-1, ki vsebuje določbe o strankah, ampak zajema vse določbe ZUS-1, kar zajema tudi v tej sodbi citirane določbe ZPP. Zato je sodišče v drugi točki izreka sklepa tožbo, v delu, ki se nanaša na tožnika, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

28.To odločitev je sprejel senat na podlagi določbe prvega odstavka 13. člena trenutno veljavnega ZUS-1, saj je bil v zvezi s tožnikovim zahtevkom že enkrat razpisan narok in sicer pred uveljavitvijo novele ZUS-1C (Ur. l. št. 49/2023 z dne 28. 4. 2023).⁵

-------------------------------

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 76, 76/1, 80, 81 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.