Jedro

Samo dejstvo razžalitve, kakršnega sicer neko družbeno okolje sprejema kot razžalitev, "prizadetega" pa to ne moti tako močno, da bi duševno trpel, ne more utemeljevati denarne odškodnine.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 3.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in ji povrne pravdne stroške. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške. Ocenilo je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je zaradi žaljivih trditev tožene stranke trpela duševne bolečine v takšnem trajanju in intenzivnosti, da bi bila podana podlaga za priznanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, saj so okoliščine primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje, narekovale drugačno odločitev. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji predložila psihološki izvid, iz katerega je razvidno, da je v času po objavi članka utrpela in še vedno trpi duševne bolečine. Objava preklica izjav tožene stranke in njenega opravičila nista več mogoča, saj časopis ... ne izhaja več. Od objave člankov je poteklo šest let, zato toženkino opravičilo, četudi bi bilo možno, ne bi moglo pomeniti konca tožnikovih težav, ki so mu jih članki povzročili. Denarna odškodnina je med drugim ukrep, s katerim naj se storilca odvrača od nadaljnjih posegov v oškodovančevo osebno sfero. Sodišče prve stopnje je bilo pri vodenju postopka in samem odločanju neobjektivno, saj se je ukvarjalo le s trditvami, ki jih je v člankih zapisal tožnik. Ni prav, da v obrazložitvi govori o nečem oziroma se sklicuje na nekaj, kar naj bi se sicer dogajalo pred sodnim senatom, ne izhaja pa iz zapisnika. Sklicevanje na poravnalno ponudbo je v nasprotju s tretjim odstavkom 305. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 1.000.000 SIT) ni dovoljena, revizija glede nepremoženjske škode (v reviziji sporno 2.000.000 SIT) pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 1.000.000 SIT, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Povrnitev nepremoženjske škode v denarju pojmovno ni mogoča, zato pravična denarna odškodnina za oškodovanca ni reparacija, pač pa naj mu zbudi občutek določenega moralnega zadoščenja (satisfakcije), ki naj omili njegove težave, to je škodo. Takšno pojmovanje funkcije pravične denarne odškodnine izključuje idejo o pravični denarni odškodnini kot povračilu ali celo kaznovanju povzročitelja škode, ki jo v reviziji s sklicevanjem na mnenje pravne teorije, ki je že bilo preseženo, zagovarja tožeča stranka.

Duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti so ena izmed pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), na podlagi katere lahko upravičenec pod določenimi pogoji uveljavlja pravično denarno odškodnino. Sama kršitev, poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev (žaljive trditve) morajo povzročiti škodno posledico (sekundarno škodo) - duševne bolečine. Prav tako zakon v prvem odstavku 200. člena ZOR predpisuje, da pravična odškodnina oškodovancu pripada le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem besedilom je opredeljena spodnja meja "poslabšanja stanja", ki jo pravo še sankcionira s pravično denarno odškodnino.

Prav za primer, ko ni bila dosežena spodnja meja "poslabšanja stanja", natančneje duševne bolečine določenega trajanja in intenzivnosti, gre v obravnavani zadevi. Samo dejstvo razžalitve, kakršnega sicer neko družbeno okolje sprejema kot razžalitev, "prizadetega" pa to ne moti tako močno, da bi duševno trpel, ne more utemeljevati denarne odškodnine.(1) Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče, so 1. da je tožeča stranka tožbo vložila šele dve leti po objavi spornih člankov; 2. da je tožeča stranka sama sprožila polemiko med pravdnima strankama; 3. da psihološko poročilo ne potrjuje obstoja duševnih bolečin, ki bi bile v vzročni zvezi z zapisoma z dne 7.5. in 21.5.1995; 4. da ni dokazano, da je tožeča stranka zaradi spornih zapisov izgubila prijatelje. Upoštevajoč razumno spodnjo mejo intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, se ob takšnem dejanskem stanju pokaže kot pravilen materialnopravni sklep sodišč prve in druge stopnje, da ni izkazan eden izmed elementov, ki je potreben za prisojo odškodnine. Revidentu je mogoče pritrditi le v tem, da je civilnopravno varstvo časti in dobrega imena lahko različnih vrst, izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu. Vendar pa utemeljenost tega očitka, naslovljenega na sodišče prve stopnje, ki je menilo, da bi moral tožnik primarno zahtevati preklic spornih izjav, ne pa uveljavljati denarne odškodnine, sama po sebi ne more vplivati na oceno, ali je bil v konkretnem primeru izpolnjen pravni standard spodnje meje trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin tožeče stranke.

Tožeča stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje vidi v tem, da sodišče druge stopnje ni sankcioniralo ravnanja sodišča prve stopnje, ki se je pri svoji odločitvi med drugim oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka zavrnila poravnalno ponudbo tožene stranke, ki jo je dala v pravdi. Tretji odstavek 305. a člena ZPP določa le, da je javnost na poravnalnem naroku izključena. ZPP pa nima pravila o zaupnosti poravnavanja, ki bi sodišču prepovedovalo uporabiti dokaz, na primer listino, v katerem pravdna stranka ponuja sklenitev poravnave, zavrača poravnalni predlog ali izraža (ne)pripravljenost na popuščanje. Revizijskemu sodišču se v obravnavani zadevi ni bilo treba opredeliti o ustavni sprejemljivosti ravnanja sodišča, ki bi razkrilo, kako so potekala pogajanja pravdnih strank v fazi poravnavanja oziroma bi določena dejanja v tem stadiju celo štelo v škodo posamezne pravdne stranke. Odločilno je namreč, kot je zapisalo že sodišče druge stopnje, da sodišče prve stopnje tožnikove nepripravljenosti na poravnavo ni štelo v njegovo škodo, ampak je to okoliščino navedlo le v kontekstu obrazložitve, da ima tožnik v primeru kršitve osebnostnih pravic na razpolago več sankcij. Ker torej tožnikovega ravnanja sodišče prve stopnje ni ovrednotilo kot indikatorno okoliščino, še manj pa kot neposreden dokaz, na podlagi katerega bi sklepalo o (ne)obstoju duševnih bolečin, je nedvoumno, da povzetek ravnanja tožeče stranke na poravnalnem naroku v sodbi sodišča prve stopnje ni v ničemer vplival na pravilnost in zakonitost (prvi odstavek 339. člena ZPP) te odločbe in posledično sodbe sodišča druge stopnje.

Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 566/97.