Jedro

Zapustnik mora ob podpisu pisne oporoke pred pričami biti sposoben razumeti pomen in vsebino oporoke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženim strankam povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.008,25 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 93/2022 z dne 23. 6. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi, da se oporoka pokojne A. A. , rojene ..., umrle ..., nazadnje stan. ..., datirana z dne 9. 5. 2016, razveljavi. Zavrnilo je predlog tožeče stranke, da se ji povrnejo njeni pravdni stroški, nastali na prvi stopnji. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške v višini 7.454,61 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze pravdnih strank, zavrnilo pa je dokazni predlog tožeče stranke za angažiranje novega izvedenca psihiatrične stroke, zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. in zavrnilo je dokazni predlog za pridobitev zdravstvene dokumentacije pri dr. J. J. Sodišče je zaradi trditev tožeče stranke najprej presojalo sposobnost zapustnice A. A. za razsojanje v času zapisa oporoke z dne 9. 5. 2016. Pri tem je uporabilo določbo 59. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil 15 let starosti. Oporočna sposobnost se domneva. Oporočitelj mora biti oporočno sposoben v času, ko izjavi poslednjo voljo. Tisti, ki trdi, da zapustnik ni bil razsoden glede izjave poslednje volje, mora svojo trditev dokazati. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je ohranitev zapustnikove volje, treba pa je tudi upoštevati, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost. Sodišče prve stopnje je zato v tej zvezi zaslišalo številne priče, zaradi objektivizacije psihofizičnega stanja pokojne v času zapisa oporoke z dne 9. 5. 2016, pa je sodišče angažiralo tudi izvedenca psihiatrične stroke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila pokojni A. A. 9. 5. 2006 postavljena diagnoza sumatomorfna avtonomna disfuncija, ki pa ni bila natančno opredeljena, zabeležena sta bila le nemir in slabo spanje. Ker pa iz medicinske dokumentacije ne izhaja noben podatek, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila volja pokojne ovirana bodisi zaradi motenj čustvovanja in razpoloženja, bodisi zaradi zmanjšanih kognitivnih sposobnosti, je bila po mnenju izvedenca v času sestave oporoke pokojna sposobna izraziti svojo voljo. Bila je tudi sposobna razumeti vsebino in pomen oporoke, v kolikor je njen rokopis z dne 9. 10. 2016 potrditev, da se strinja s svojim mnenjem izpred petih mesecev. Izvedenec je tudi ugotovil, da iz zdravstvene dokumentacije ni mogoče razbrati, da je bila pokojna A. A. sugestibilna ali je utemeljeno spremenila mišljenje v roku teh pet let, ko je prišlo do novih, drugačnih izkušenj glede svoje odločitve za dediščino. Njen kognitivni upad ni bil tolikšen, da bi sugestibilnost pomembneje posegla v njeno psihično integriteto in presojo. Glede na ugotovitve izvedenca, da v medicinski dokumentaciji ni bilo zabeleženo, da bi bila pokojna dementna, je sodišče ugotovilo, da pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja ob pisanju oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje, vrednost svojega premoženja. Bila pa je tudi sposobna razumeti vsebino in pomen oporoke, kar potrjuje tudi njen rokopis z dne 9. 10. 2016, da se strinja s svojim mnenjem izpred petih mesecev in za katerega je prvotoženka povedala, da je prvi del napisala ona, drugi del pa pokojna, ker je tudi na tak način želela, da jo zaščiti. Sodišče je ugotavljalo tudi ali oporoka iz leta 2016 izraža pravo voljo pokojne in ali je bila pravilno sestavljena, prebrana in zapisana, kar se zahteva po 64. členu ZD. Sodišče je ugotovilo, da je bila oporoka napisana na pobudo pokojne A. A. dva meseca po tem, ko ji je pokojna rekla, da tožnica sedaj, ko bi rabila pomoč, nima nobene pomoči. Oporoko je zapisal drugi toženec pred prihodom oporočnih prič. Sodišče je nato zaključilo na podlagi izpovedi prič, da je oporoko pred zapustnico in obema pričama prebrala toženka. Sodišče je ugotavljalo ali zapis v oporoki izraža pravo voljo zapustnice. Toženka je povedala, da je bila zapisana oporoka zapustnici podrobno prebrana in da je pokojna A. A. potrdila zapis v oporoki. Sodišče je zato štelo, da je bila oporoka pred zapustnico in pričama prebrana in da je zapustnica po izpovedbi toženke izjavila, da je zapisano res, da je to njena volja (nenazadnje je to zapisano to v oporoki) in tožnik ni uspel dokazati, da ima podpisana oporoka pred pričami pomanjkljivosti. Tožnik je zgolj pavšalno navajal, da zapustnica oporoke ni bila sposobna prebrati zaradi svoje starosti 93 let, razloge zakaj ne bi mogla prebrati oporoke, pa ne navaja. Izvedba dokaza s pribavo medicinske dokumentacije pri dr. J. J. pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Samo dejstvo, da oporoka iz leta 2016 tožnika prikazuje v drugačni luči kot oporoka iz leta 2011, pa je po prepričanju sodišča prve stopnje odraz življenjskih razmer in odnosa med tožnikom in najbližnjimi sorodniki pokojne. Sodišče je zato tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj ni uspel dokazati, da pokojna A. A. ob zapisovanju oporoke z dne 9. 5. 2016, ko je izjavila svojo poslednjo voljo ni bila oporočno sposobna, niti da vsebina oporoke ne izraža njene volje. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi pa navaja, da je sodišče druge stopnje v sklepu z dne 5. 4. 2022 dalo prvostopnemu sodišču napotke in sicer, da mora sodišče prve stopnje dopolniti postopek z ugotovitvijo dejstev in izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je v tem sklepu odločilo, da mora sodišče prve stopnje dopolniti postopek z ugotovitvijo dejstev z izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Z izdajo nove sodbe, brez izvedbe glavne obravnave pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki ponovno odvzelo pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka, ker ni pribavilo zdravstvene dokumentacije pri dr. J. J. Tožeča stranka je namreč navedla, da zapustnica zaradi svojega zdravstvenega stanja in starostne onemoglosti v času zapisa oporoke, ko je bila stara 93 let, ni bila sposobna prebrati tako dolgega in kompleksnega teksta, zato je predlagala pridobitev zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje pa je zmotno, pod točko 9. obrazložitve zapisalo, da tožeča stranka ni navedla razloga, zakaj naj bi zapustnica ne bila sposobna prebrati oporoke. Zdravstveno stanje je bilo tisto, ki ga je tožeča stranka dokazovala s podatki o zdravljenju zapustnice v ... Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti predlagani dokaz. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po 64. členu ZD je pisna oporoka pred pričami veljavna, če jo oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše, ko hkrati pred pričama izjavi, da je to njegova oporoka. Zapis v oporoki, da gre za izjavo poslednje volje oporočitelja, izpolnjuje pogoj, ki ga za veljavnost pisne oporoke zahteva zakon, kadar oporočitelj sam prebere oporoko. Če je ne, pa mora izrecno potrditi, da je to njegova oporoka. Predhodno pripravljene oporoke zapustnica ni brala, to oporoko je brala toženka, ki je to zanikala. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da ni verjelo toženkini izpovedbi zaključilo, da je oporoko brala toženka, sodišče pa je verjelo njeni izpovedbi glede potrditve vsebine oporoke, ki naj bi jo dala zapustnica, medtem, ko to oporočni priči nista potrdili. Iz izpovedbe priče E. E. izhaja, da je bila zapustnica, potem, ko je bila prebrana oporoka tiho, pred oporoko pa je rekla, da se ne more več sama oskrbovati in da bo zanjo skrbela toženka. Toženka ima interes na izidu pravde, kar zahteva kritično presojo njene izpovedbe in dodatno obrazložitev takega selektivnega sprejemanja njene izpovedbe in zavrnitve verodostojnosti izpovedbe oporočne priče, iz katere izpovedbe izhaja, da zapustnica sploh ni vedela, da gre pri spornem aktu za oporoko, opisan potek, kot ga je dala oporočna priča, pa očitno zanika izjavo toženke, po kateri naj bi zapustnica potrdila, da je zapisano res in da je to njena volja. Sodišče tako ni pojasnilo, zakaj izpovedi ene in iste osebe o enotnem dogajanju branja in podpisovanja oporoke deloma verjame, deloma pa ne. Tudi izvedenec se ni izjasnil o tem, ali je bila pokojna sposobna slediti branju tako kompleksne oporoke in jo potrditi kot lastno poslednjo voljo. V ponovnem sojenju pa sodišče dokaznega postopka ni izvedlo in se o tem odločilnem dejstvu tudi ni izjavilo. Zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o zatrjevani funkcionalni nepismenosti zapustnice in teh navedb tožeče stranke sploh ni presojalo. Pogoj pismenosti pa je po določbi prvega odstavka 64. člena ZD, upoštevalo v dobesednem smislu. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kršilo določbo 254. člena ZPP in ni postavilo novega izvedenca. Izvedenec namreč izrecno o vprašanju ali je bila pokojna sposobna slediti branju oporoke od začetka do konca, jo dojeti in priznati kot izraz svoje volje, ni odgovoril. Iz njegovega odgovora, da je dovolj, da oporočitelj ve, kaj je imetje, ki ga zapušča, koliko je približna vrednost in da ve komu ga zapušča, pa to izhaja iz njegove osebnega in nestrokovnega odnosa do zadeve, kar predstavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče F. F. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji opozorila, da je zapustnica z oporoko leta 2016 popolnoma zanikala dejstva, na katerih je utemeljevala razloge za zapis oporoke z dne 23. 3. 2011. Po mnenju tožeče stranke je bila pokojna sugestibilna. V konkretnem primeru je zapustnica, ki je v času pisanje oporoke živela sama, zaradi somatomorfnih motenj bila odvisna od Lexaurina, bila je stara 93 let, z novo oporoko je zanikala dejstva, ki jih je navedla kot razlog za sestavo svoje oporoke leta 2011, novo oporoko pa je sestavila v korist oseb, ki so v tistem času prevzele njeno oskrbo in takšna sprememba povsem ustreza definiciji sugestibilnosti. Zapustnica ni imela prave – realne predstave o odnosih in bi se zato moral izvedenec in sodišče izjasniti o vplivu tega dejstva na njeno oporočno sposobnost. Sodišče tudi ni presojalo in se ni izreklo o navedbah tožeče stranke o izoliranosti zapustnice in o vplivu tožencev na njeno videnje tožnika, ki so jo vodili k temu, da se odvrne od tožnika, vse to je ostalo nerazjasnjeno, je pa za odločitev pomembno vprašanje. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugemu sodniku. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki so nanje odgovorile. Po prepričanju tožencev je pritožba v celoti neutemeljena. Dokazna ocena sodišča v izpodbijani sodbi je celovita, popolna in skrbna, tožeča stranka pa s selektivnimi pritožbenimi razlogi po prepričanju toženih strank, sodbe ne more izpodbiti. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je vsebina oporoke skladna z zapustničino voljo in da zapis oporoke izraža pravo voljo zapustnice in da izpolnjuje tudi vse zakonske pogoje, ki so določeni za veljavnost oporoke. Po mnenju toženih strank so bile vse ugotovljene procesne kršitve z izdano sodbo v celoti odpravljene in izvedba nove glavne obravnave ni bila potrebna. Tožeči stranki ni bila odvzeta pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zavrnitve samega dokaznega predloga v zvezi s pridobitvijo zdravstvene dokumentaciji pri dr. J. J. in postavitvijo novega izvedenca, je sodišče konkretno odgovorilo v točki 9. obrazložitve predmetne sodbe. Sodišče je opravilo obširen dokazni postopek in je opravilno strokovno dokazno oceno, ki v celoti potrjuje stališče toženih strank, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Zapustnica je zelo dobro vedela, da piše oporoko, z njeno vsebino je bila v celoti seznanjena. Oporoka je bila pisana po njenem nareku in tako predstavlja pravo oporočno voljo. Trditve tožeče stranke o tem, da zapustnica sploh naj ne bi vedela, da gre za oporoko, so neutemeljene in nedokazane. Po mnenju toženih strank je dokazni predlog z zaslišanjem priče F. F. prepozen. Sodišče je izvedlo vse relevantne dokaze, zaslišalo je priče ter angažiralo izvedenca psihiatrične stroke, ki je po izdelavi mnenja in obsežnih dopolnitvah z gotovostjo potrdil, da je bila zapustnica ob pisanju oporoke oporočno sposobna in je razumela oporoko in je oporoka takšna, kot je bila zapustničina poslednja volja. Izvedenec je pri delu pridobil medicinsko dokumentacijo, ki je bila na razpolago in jo je tudi uporabil pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Tožeča stranka tako neutemeljeno izpodbija sodbo, saj ta temelji na podrobno izvedenem dokaznem postopku in je sodišče zaslišalo številne priče, ki pa niso potrdile tožnikovih trditev, sploh pa je pomembno pričanje zapustničine osebne zdravnice in pa seveda izdelano izvedeniško mnenje. Sodišče drugačne odločitve kot jo je v po izvedenem dokaznem postopku, ni moglo sprejeti. Zato tožena stranka predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje iz sklepa VSC 111/2022 z dne 5. aprila 2022. Sodišče prve stopnje je pri ponovni izdelavi sodbe, v predmetni zadevi odločalo po vseh tožbenih trditvah in je pri tem tudi uporabilo pravilno pravno podlago po 62. členu ZD, ki določa pogoje za veljavnost oporoke. Po tej določbi je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa je razvidno, da je sodišče pri svoji odločitvi uporabilo tudi to materialno pravo in je ugotovilo, da je zapustnica napravila oporoko v obliki, kot se zahteva po 64. členu ZD, izpolnjeni pa so bili tudi pogoji za njeno veljavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna bila v času testiranja sposobna za razsojanje in je bila s tem oporočno sposobna. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do obličnosti oporoke in do tega, da je zapustnica bila sposobna razumeti pomen in vsebino listine, ki jo je podpisala, kar vse je tožeča stranka navajala kot razloge za neveljavnost oporoke z dne 9. 5. 2016. Sodišče ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi P 93/2022 z dne 23. 6. 2022 odločilo o celotni vsebini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tudi ni utemeljen predlog tožeče stranke, da se zadeva sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne v novo sojenje in da se za zadevo določi drug sodnik.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določbe ZPP po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da je sodišče prve stopnje pod točko 9. obrazložitve zapisalo, da tožeča stranka ni navedla razloga, zakaj naj bi zapustnica ne bila sposobna prebrati oporoke in da je zdravstveno stanje tisti zakaj, ki ga je tožeča stranka dokazovala s podatki o zdravljenju zapustnice v ... Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa ni v nasprotju z listinami v spisu in tožeča stranka ne pove, v nasprotju s katerimi listinami v spisu je takšna odločitev sodišča prve stopnje, ker bi le-to lahko predstavljalo bistveno kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče prve stopnje stori s tem, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. V točki 9. obrazložitve je sodišče prve stopnje le obrazložilo svoj dokazni sklep, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi zdravstvene dokumentacije pri dr. J. J. Sodišče prve stopnje je to obrazložilo s tem, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da zapustnica oporoke ni bila sposobna prebrati zaradi svoje starosti 93 let, razloga, zakaj ne bi mogla prebrati oporoke, pa ne navaja, tožnik pa ni zatrjeval, da zapustnica ni znala brati in pisati. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokazni predlog, ni bila storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje pa je v tej zvezi tudi pravilno obrazložena, saj tožeča stranka ni navedla, da zapustnica ni bila sposobna prebrati oporoke zaradi tega, ker oporoke zaradi slabega vida ni bila sposobna prebrati. Tega tožeča stranka ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s samo obličnostjo oporoke ugotovilo, da je bila oporoka pred obema pričama na glas prebrana, ob hkratni navzočnosti zapustnice. To vsebino oporoke pa je zapustnica kasneje tudi potrdila z izjavo z dne 5. 10. 2016, s katero je pokojna, to je zapustnica ponovno izjavila, komu zapušča vse svoje premoženje in zakaj. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do trditev o zdravstvenem stanju zapustnice, glede katerega je tožeča stranka menila, da je zaradi njega bila pokojna oporočno nesposobna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je mnenja izvedenca ugotovilo, da je bila zapustnica sposobna za razsojanje v času zapisa oporoke z dne 9. 5. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pokojna ni bila dementna in da pri njej niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na njeno sposobnost razumevanja ob podpisu oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje in vrednost svojega premoženja. Ker se je sodišče prve stopnje tudi izjavilo o dokaznem predlogu za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije pri dr. J. J. in je to tudi ustrezno obrazloženo, je pritožba v tem delu neutemeljena. Sodišče ta dokazni predlog tako ni zavrnilo kot nesubstanciran, temveč kot takšen, da z njim tožeča stranka niti ni dokazovala kako bi ta pridobitve zdravstvene dokumentacije vplivala na ugotavljanje sposobnosti pokojne, da izjavi svojo poslednjo voljo v izpodbijani oporoki.

7. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka in ga imenuje kot napačna uporaba materialnega prava, ker sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno uporabilo 64. člen ZD. Po mnenju tožeče stranke pisna oporoka pred pričami velja, če jo oporočitelj, ki zna brati in pisati v navzočnosti dveh prič, lastnoročno podpiše, ko hkrati pred pričami izjavi, da je to njegova oporoka. Zapis v oporoki, da gre za izjavo poslednje volje oporočitelja, izpolnjuje pogoj, ki ga za veljavnost tujeročne oporoke zahteva zakon, kadar oporočitelj sam prebere oporoko. Če je ne, pa mora izrecno potrditi, da je to njegova oporoka. V zvezi s tem vprašanjem pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je oporoko v navzočnosti zapustnice in obeh oporočnih prič prebrala G. G. To je potrdila oporočna priča H. H. in tudi E. E., ki sta oba izpovedala, da je oporoko prebrala G. G., pokojna se je pa na koncu, pred podpisom oporoke tudi zahvalila, zatem so podpisali oporoko, spili kavico in odšli. Oporoko so podpisovali eden za drugim. Priča E. E. je izjavila, da kakšnih nenavadnosti pri zapisovanju oporoke ni opazila. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da oporoka pred obema pričama in ob hkratni navzočnosti pokojne ni bila prebrana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe toženke ugotovilo, da je bila zapisana oporoka zapustnici podrobno prebrana in da je pokojna zapustnica potrdila zapis v oporoki. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved toženke in je pri tem ugotovilo, da se priči H. H. in E. E. nista spomnila niti ali je pokojna izjavila, da je to njena volja, niti da bi izjavila, da to ni njena volja oziroma, da bi prebranemu nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje štelo, da je bila oporoka pred zapustnico in pričama prebrana in da je zapustnica po izpovedbi toženke izjavila, da je zapisano res, da je to njena volja, na drugi strani pa tožnik, na katerem je bilo dokazno breme ni uspel dokazati, da ima pisna oporoka pred pričami pomanjkljivosti. Tožnik je namreč zgolj pavšalno navajal, da zapustnica oporoke ni bila sposobna prebrati zaradi svoje starosti 93 let, razloga zakaj ne bi mogla prebrati oporoke pa ne navaja in izvedba dokazov s pribavo medicinske dokumentacije ne more nadomestiti trditvene podlage. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da sta oporočni priči zanikali izjavo toženke, po kateri naj bi zapustnica potrdila, da je zapisano res in da je to njena volja. Prav tako so neresnične navedbe pritožnice, da sta oporočni priči izpovedali, da zapustnica sploh ni vedela, da gre pri spornem aktu za oporoko. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo zakaj verjame izpovedbi toženke o enotnem dogajanju branja in podpisovanja oporoke, to pa zato, ker vsebino oporoke in oporočno voljo zapustnice potrjuje tudi njena lastnoročna izjava z dne 5. 10. 2016, v kateri potrjuje, da prepušča vse svoje premoženje najbližjim sorodnikom, ker lepo skrbita zanjo, vse to pa je tudi zapisano v oporoki z dne 9. 5. 2016. Sodišče prve stopnje je podalo obrazložitev tudi o tem, ali je bila zapustnica sposobna slediti branju tako kompleksne oporoke in jo razumeti in potrditi to kot lastno voljo. To je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo na podlagi izpovedi toženke, da zapis v oporoki izraža pravo voljo zapustnice. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja o pisanju oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje in vrednost svojega premoženja. Bila pa je tudi sposobna razumeti vsebino in pomen oporoke, kar potrjuje tudi njen rokopis z dne 9. 10. 2016, da se strinja s svojim mnenjem izpred pet mesecev in za katerega je toženka povedala, da je prvi del napisala ona, drugi del pa pokojna, ker jo je tudi na tak način želela zaščititi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz medicinske dokumentacije ni mogoče sklepati na bistveno okvaro kognicije, niti na resne razpoloženjske motnje. Diagnoza demenca ni nikjer zabeležena, vse to pa so tiste okoliščine na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja oporoke. Sodišče prve stopnje se je tako v ponovnem sojenju na podlagi že izvedenih dokazov, katere je dokazno ocenilo, izjasnilo o vprašanju ali je bila pokojna sposobna razumeti pomen tako kompleksne oporoke in se je o tem izrazilo pozitivno. Sodba v tem delu je tako obrazložena in se jo da pritožbeno preizkusiti. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Glede sposobnosti branja in pisanja pa se je sodišče izreklo s tem, ko je sledilo tožbenim navedbam tožeče stranke in v teh tožbenih navedbah tožeča stranka, po zaključku sodišča prve stopnje ne zatrjuje, da pokojna v času sestave pogodbe ni bila sposobna brati in pisati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da zapustnica oporoke ni bila sposobna prebrati zaradi svoje starosti 93 let, razloga zakaj ne bi mogla prebrati oporoke pa ni navajal. Zato je sodišče prve stopnje to sposobnost presojalo tako, da tožnik niti ni zatrjeval, da zapustnica ni znala brati in pisati. Kot že obrazloženo, se je sodišče prve stopnje tudi izreklo do izpostavljenega vprašanja ali je bila zapustnica sposobna slediti branju oporoke od začetka do konca, jo dojeti in priznati kot odraz svoje volje. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenca iz mnenja, da v medicinski dokumentaciji ni bilo zabeleženo, da bi bila pokojna dementna, ugotovilo, da pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja ob pisanju oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje in vrednost svojega premoženja. Bila je tudi sposobna razumeti vsebino in pomen oporoke, kar potrjuje tudi njen rokopis z dne 9. 10. 2016, da se strinja s svojim mnenjem izpred petih mesecev in za katerega je prvotoženka povedala, da je prvi del napisala ona, drugi del pa pokojna, ker je tudi na tak način želela, da jo zaščiti. Izvedenec je ugotovil, da ni nobenih opisanih znakov in simptomov, ki bi govorili o tesnobi, depresiji ali resnih somatomorfnih motnjah. Zato tudi s strani osebne zdravnice zapustnica ni nikoli dobila antidepresivne terapije za dvig razpoloženja in izboljšanje kognicije. Prav tako ni bila pregledana pri nevrologu zaradi okvare možganov ali drugih nevroloških bolezni. Diagnoza demenca ni nikjer zabeležena, kar je ugotovil izvedenec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo nobenih opisanih znakov ali simptomov, ki bi govorili o bistveni okvari kognicije, niti na resne razpoloženjske motnje. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca psihiatrične stroke, ker je izvedenec, po mnenju sodišča prve stopnje izdelal izvedensko mnenje v skladu s pravili stroke in spisovno in zdravstveno dokumentacijo in sodišče v pravilnost podanega izvedenskega mnenja ni podvomilo. Nestrinjanje tožeče stranke z izvedeniškim mnenjem izvedenca in njegovimi zaključki pa po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni razlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje tako v tej zvezi ni storilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni imenovalo novega izvedenca in pri tem pravilno ni uporabilo določbe člena 254 ZPP, kot je to pojasnjeno v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F. F. ker se o tem, da je tožnik pokojni teti pomagal, kot tudi da je več let pred tem pred nastankom sporne oporoke govorila, da bo po njej dedoval tožnik, o tem že izreklo več zaslišanih prič in vse to je izvedenec upošteval v svojem mnenju in je to svoje mnenje, ko se je opredeljeval v zvezi z odnosi med pokojno in njenim nečakom ter tudi glede spremenjenih odnosov do njega in do spremenjenih odnosov do oporočnih dedičev, temeljil na teh izjavah. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in tožbene trditve tožeče stranke niso bile potrjene z dokazi in sodišče prve stopnje se je do teh trditev izreklo. Zato ima sodba v tem delu tudi razloge o odločilnih dejstvih.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevanja sugestibilnosti pokojne s strani tožeče stranke, kar v pritožbi ponovno izpostavlja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do zatrjevane sugestibilnosti oporočiteljice. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in dokumentacije razbralo, da ni mogoče ugotoviti, da je bila pokojna A. A. sugestibilna in ali je utemeljeno spremenila mišljenje v roku pet let, ko je prišla do novih, drugačnih izkušenj glede svoje odločitve za dediščino. Glede podatkov iz dokumentacije njen kognitivni upad ni bil tolikšen, da bi sugestibilnost pomembneje vplivala na njeno psihično integriteto in presojo. O spremembi odločitve glede tožnika s strani pokojne pa je izvedenec povedal, da je človek, dokler je živ, zmožen svoje odločitve glede oporoke spreminjati, sprememba mnenja pa je osebnostna izbira. Spreminjanje mnenja je nekaj, kar je dopustno, ker je človek svobodno bitje tudi, če je bolan in hudo bolan. Pokojna je vedela, kaj je imetje in koliko je vredno in komu ga želi dati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nobenih opisanih znakov in simptomov, ki bi govorili o tesnobi, depresiji ali resnih somatomorfnih motnjah in zato tudi njena izoliranost od ostalih ni vplivala na njeno sposobnost razumeti pomen svoje odločitve. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je pokojna spremenila svojo oporoko iz leta 2011. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da je pokojna več let pred smrtjo govorila, da bo po njej dedoval tožnik, vendar pa je očitno kasneje prišlo pri pokojni do spremembe njenega mišljenja, saj ji je pomoč nudila prvotoženka in tudi pokojni I. I., o čemer so izpovedali tako prvotoženka, kot tudi njena sinova. Iz izpovedi zaslišanih prič pa izhaja, da se je pokojna tožnica kasneje tožnika bala. O tem je izpovedala tudi toženka, ki je izpovedala, da se je pokojna zato, da tožnik ne bi mogel do nje, pred njim celo zaklepala. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo zakaj se je zapustnica odvrnila od tožnika. Razlog za to, da je spremenila svojo poslednjovoljno odločitev pa ni v njeni sugestibilnosti, ker le-ta pri pokojni ni bila izražena. Zakaj je spremenila oporoko je razvidno tudi iz izjave z dne 9. 10. 2016. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da pokojna A. A. ni ravnala po mišljenju najbližjih sorodnikov, svojega mišljenja o tožniku ni spremenila zaradi čustvenih pritiskov nanjo in zato je po prepričanju sodišča v oporoki iz leta 2016 zapisana prava volja pokojne A. A. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo zakaj se je zapustnica odvrnila od tožnika, od njega pa se ni odvrnila zaradi sugestibilnosti ali vpliva toženke ali pa pokojnega I. I. 9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in je na podlagi člena 353 ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kot jih očita v pritožbi tožeča stranka in na kar je odgovorilo sodišče druge stopnje v obrazložitvi te sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri svoji odločitvi in sicer določbi členov 62 in 59 ZD, ki govorita o oporočni sposobnosti zapustnika in o veljavnosti oporoke glede na njeno obliko. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo in je zato pravilno tudi tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo ne pomanjkljivosti glede obličnosti oporoke in tudi ne pomanjkljivosti pri oporočni sposobnosti pokojne. Sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženim strankam povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo. Tožene stranke so priglasile kot njihove pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo po št. 22/I v višini 1125 točk, pripada ji 20 % povišanje zaradi zastopanja dveh dodatnih strank, kar vse skupaj z 2 % materialnimi stroški in z 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke znaša 1.008,25 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženim na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po členu 154 v zvezi s členom 165 ZPP).