Jedro

V skladu z drugim odstavkom 186. člena OZ je odgovornost napeljevalcev in pomagačev k nastali škodi solidarna, kar pomeni, da slednji odgovarjajo skupaj z odgovornimi osebami, tožbeni zahtevek pa je mogoče za celotno škodo naperiti tudi zoper njih. Sodišče je sicer odločilo, da sta bila toženca v konkretnem primeru zgolj kontaktni osebi, preko katerih sta tožnika dostopala do A. A. oziroma B. B. in da zato njuno ravnanje ni protipravno. Menilo je, da tožnikoma drugačne vloge tožencev pri poslovanju podjetja ni uspelo dokazati. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je po oceni sodišča druge stopnje preuranjena, saj sodišče neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik od prvega toženca zahteval plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi drugi tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik od obeh tožencev zahteval nerazdelno plačilo 8.293,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnikoma naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 1.803,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obsežni pritožbi v bistvenem uveljavljata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z očitkom, da sodišče ni v zadostni meri raziskalo trditev o tem, da sta bila prav toženca tista, ki sta tožnika prepričala v vlaganje denarnih sredstev v družbo X. Navedeno dejstvo sta tožnika želela dokazovati tudi z zaslišanjem petih prič, česar sodišče ni izvedlo. Gre za zavrnitev ključnih dokazov, za kar uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave). Menita, da jima je sodišče na ta način onemogočalo dokazovanje odškodninske odgovornosti tožencev. Kljub pravočasno podanemu dokaznemu predlogu, sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis pod opr. št. X Kpr 21969/2012. Do zavrnitve dokaznega predloga se v sodbi tudi ni opredelilo. Menita, da bi se prav z vpogledom v navedeni spis lahko ugotovilo, da sta toženca sodelovala pri delovanju družbe X, kjer so posamezniki pod vodstvom A. A. goljufali ljudi in denar vlagateljev porabljali za lastni luksuz. Iz spisa (zlasti iz sklepa o preiskavi) naj bi bilo tudi razvidno, da sta toženca imela neposredno korist na račun družbe X. Menita, da tudi drugi dokazi dokazujejo, da sta bila prva toženca tista (in ne A. A.), ki sta pri tožnikih vzpodbudila odločitev, da sta vložila denar v posle, za katere se je kasneje izkazalo, da predstavljajo poslovno goljufijo. Da je bil prav prvi toženec tisti, ki je prvega tožnika prepričal k vložitvi denarja, je prvi tožnik dokazoval z lastnim zaslišanjem in izpovedbo priče V. U., izhajalo pa naj bi tudi iz tabele o izračunanih donosih (priloga 1), ki je bila izdelana pred srečanjem z A. A. V tem delu uveljavlja kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarjata, da četudi je bil A. A. vodilni član družbe X, to ne pomeni, da za nastalo škodo ne odgovarja tudi prvi toženec kot njegov pomočnik. S sklicevanjem na določbo 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Prvi tožnik nadalje zanika dejstvo, da bi v času izročitve denarja vedel za nezakonito poslovanje družbe X in v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Drugi tožnik trdi, da se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, in sicer da so se s tožencema poznali in si večkrat medsebojno pomagali. Da je drugi tožnik prvemu tožencu že posojal denar, je pravnomočno ugotovilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, finančno pa jima je pomagala tudi soproga ... Vztraja na stališču, da sta toženca ravnala protipravno in drugega tožnika zavedla, da je vložil denar, čeprav sta vedela, da le ta tožniku nikoli ne bo vrnjen. Ravno zaradi njune prepričljivosti se je zato odpravil v Stuttgart na srečanje z A. A. Toženca sta bila tudi najbolj seznanjena s poslovanjem družbe X, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, premajhno skrbnost pa neutemeljeno naprtilo zgolj tožnikoma. Tudi sicer toženca nista dokazala, da bi karkoli vložila v navedeno družbo, kupnino za prodane avte pa sta zamenjala za luksuzne avtomobile, kar predstavlja najmanj ekvivalentno dajatev vloženemu vložku. Protispisne so zato ugotovitve sodišča, da sta brez svojih vložkov ostala tudi toženca. V pritožbi tožnika predložita tudi pisno izjavo priče C. C., ki je ni bilo mogoče predložiti prej, saj je slednja imela status privilegirane priče. Ker je bil postopek zoper njenega moža ustavljen, je priča dne 20. 11. 2015 (tj. po izdaji sodbe sodišča v tem postopku) podala pisno izjavo, ki je za predmetni postopek odločilnega pomena. Menita, da so z njo dokazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožencev, zato predlagata, da sodišče vpogleda v dano pisno izjavo, pričo zasliši in se opredeli še do drugih naknadno predloženih dokazov.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnika od tožencev zahtevata vrnitev denarja, za katerega trdita, da je bil na prigovarjanje tožencev izročen družbi X. Trdita, da brez aktivnega ravnanja tožencev in njunih obljub o velikih denarnih donosih, denarja nikoli ne bi vložila. Toženca se nasprotno branita, da sta se tožnika za investicijska vlaganja denarnih sredstev odločila sama in povsem prostovoljno nakazala večje vsote, ki jih je prevzel ustanovitelj podjetja X, A. A. (oziroma zanj njegova partnerka B. B.), pri čemer sta naivno verjela, da bosta za to v kratkem roku prejela izredno visoke donose. Dodajata, da od tovrstnih poslov nista imela nikakršne koristi, temveč sta bila oškodovana tudi sama.

6. Sodišče prve stopnje je konkretne trditve in ugovore presojalo na več pravnih podlagah. Med drugim sta tožnika zatrjevala tudi odškodninsko odgovornost tožencev. Njuno protipravno ravnanje naj bi bilo v tem, da sta z lažnim predstavljanjem družbe X prepričevala ljudi (med njimi tudi tožnika), da so svoje prihranke vložili v navedeno podjetje. Ob tem naj bi toženca vedela za goljufivo poslovanje družbe in dejstvo, da tožnika svojega denarja in obljubljenih donosov nikoli ne bosta dobila (prva pripravljalna vloga tožnikov z dne 16. 10. 2014). Čeprav tožnika materialnopravno podlago za takšne trditve (186. člen Obligacijskega zakonika) podata šele v pritožbi, pa bi se moralo sodišče glede na zgoraj navedene trditve (ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo v izpodbijani sodbi) ukvarjati z odškodninsko odgovornostjo tožencev tudi na tej podlagi. V skladu z drugim odstavkom 186. člena OZ je namreč odgovornost napeljevalcev in pomagačev k nastali škodi solidarna, kar pomeni, da slednji odgovarjajo skupaj z odgovornimi osebami, tožbeni zahtevek pa je mogoče za celotno škodo naperiti tudi zoper njih. Sodišče je sicer odločilo, da sta bila toženca v konkretnem primeru zgolj osebi, preko katerih sta tožnika kontaktirala z A. A. oziroma B. B. in da zato njuno ravnanje ni protipravno. Menilo je, da tožnikoma drugačne vloge tožencev pri poslovanju podjetja X ni uspelo dokazati.

7. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča preuranjena. Pritrditi velja namreč pritožbenim navedbam, da sta tožnika način delovanja tožencev in njun goljufiv namen želela dokazovati prav s pričami, kar je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo kot nepotrebno. Trditve, na kakšen način je bilo tožnikoma predstavljeno poslovanje družbe in da sta prav toženca pomagala odgovorni osebi k nastali škodi, so pravno relevantne pri presoji njune vloge po drugem odstavku 186. člena OZ. Tožnika sta navedeno želela dokazovati z zaslišanjem prič J. D. in S. O. (dokazni predlog pod točko 2 prve pripravljalne vloge – list št. 41 do 45), kar je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo kot nepotrebno. Da sta tožnikoma obljubljala dodaten dobiček, drugega tožnika pa preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti podjetja izpolnjene, če vloži še dodaten denar, čeprav sta vedela, da je vodstvo X sprejelo sklep o zamrznitvi izplačil, sta nadalje želela dokazati tudi z zaslišanjem prič I., J. in P. C. Ob tem ni bistveno, da navedene priče v času izročitve denarja oziroma dejanskih nakazil niso bile neposredno prisotne. Za presojo protipravnosti kot enega od elementov odškodninske odgovornosti je namreč bistveno, ali sta bila prav toženca tista, ki sta tožnika prepričala, da naj denarna sredstva vložita v družbo X ter sta hkrati vedela, da gre za goljufijo in da tožnika vloženih sredstev in obljubljenih donosov nikoli ne bosta dobila. Pri opredelitvi pojma pomagača se je tako potrebno opreti na določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1),(1) ki tudi za pomagača zahtevajo naklep (zavedanje, da je dejanje protipravno in hotenje prepovedane posledice – povzročitve škode).(2) Ker tožnikoma zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na ta način pa storjena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). Enak pritožbeni razlog je podan tudi v zvezi z dokaznim predlogom za vpogled v kazenski spis, ki se vodi pod opr. št. X Kpr 21969/2012. Pritožnika sta ga namreč podala pravočasno (primerjaj prvo pripravljalno vlogo, list. št. 41 do 45), sklepu sodišča prve stopnje o nastopu prekluzije (list. št. 86) pa tudi pravočasno nasprotovala (286.b člen ZPP), do česar se sodišče v sodbi ni opredelilo.

8. Kot dokaz, da sta bila pomočnika A. A. prav toženca, tožnika v pritožbi predlagata zaslišanje priče C. C., pri čemer v podkrepitev svojih navedb priložita tudi njeno pisno izjavo. Pritožnika navajata, da tovrstnega dokaza nista mogla navesti prej, saj sta se z navedeno pričo in njeno pripravljenostjo pričati (naključno) seznanila šele po zaključku glavne obravnave. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnikoma, da gre v konkretnem primeru za dovoljeno pritožbeno novoto, urejeno v 337. členu ZPP, ker je tožnikoma uspelo izkazati, da jima pred zaključkom glavne obravnave ni bilo znano, koliko navedena priča ve o konkretni zadevi. C. C. je imela v kazenskem postopku X Kpr 21969/2012 namreč status privilegirane priče in kot taka ni bila dolžna pričati. Drži sicer, da takšen status ne vpliva na civilni postopek, kjer je določena oseba načeloma dolžna priti na sodišče in pričati (lahko sicer odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge - 233. člen ZPP). Kljub temu pa je za presojo pravočasnosti dokaznega predloga po stališču pritožbenega sodišča bistveno, ali stranka ve za obstoj določene priče in ve, o čem bi takšna oseba lahko pričala. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnikoma v konkretnem primeru uspelo izkazati, da sta navedeno brez svoje krivde uspela ugotoviti šele po koncu glavne obravnave. Ker iz trditev pritožbe izhaja, da bi navedena priča lahko podala izjavo o odločilnih dejstvih (zlasti za presojo protipravnosti ravnanj tožencev), naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do podane pisne izjave oziroma pričo zasliši.(3)

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje izčrpati tožbeno podlago in presoditi obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti oziroma solidarne odgovornosti tožencev za škodo, ki naj bi jo tožnikoma povzročila (prvi odstavek 131. člena OZ v povezavi z določbo 186. člena OZ). Ob tem bo moralo izvesti predlagane dokaze ter hkrati upoštevati tudi ugovore, ki sta jih v svojo obrambo navedla toženca.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj 38. člen KZ-1. Op. št. (2): Primerjaj Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1070. Op. št. (3): Po šestem odstavku 236. člena ZPP je zaslišanje priče (pisni izjavi navkljub) treba izvesti, če tako zahteva ena od strank.