Jedro

Dejstvo, da ima kršitelj status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1 še ne pomeni, da ga je treba vselej obravnavati kot odgovorno osebo tudi po zakonu, ki določa dejanski stan posameznega prekrška in sankcijo zanj.

Odgovorna oseba v ožjem pomenu (tj. oseba, ki je dolžna izvajati nadzorstvo) l ahko o dgovornost za izvajanje dolžnega nadzorstva s pravnim aktom prenese na drugo osebo ali organ (tretji odstavek 15. člena ZP-1) . Pristojnosti za izvajanje nadzora (in posledično odgovornost zaradi opustitve dolžnega nadzorstva) pa ni mogoče prenesti na potencialne neposredne storilce prekrškov (npr. voznika).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom v odločbi o pravnih opredelitvah in določenih globah za prekrške pod 2., 3. in 4. točko plačilnega naloga ter v odločbi o enotni globi spremeni tako, da se: - prekršek pod 2. točko plačilnega naloga opredeli po sedmem odstavku 30. člena ZCes-1 in se zanj določi globa 400 €; - prekršek pod 3. točko plačilnega naloga opredeli po 2. alineja tretjega odstavka 31. člena ZCes-1 in se zanj določi globa 300 €; - prekršek pod 4. točko plačilnega naloga pa se opredeli po sedmem odstavku 31. člena ZCes-1 in se zanj določi globa 400 €, nakar se storilcu, ob upoštevanju že določene in nespremenjene globe 500 € za prekršek pod 1. točko plačilnega naloga, izreče enotna globa 1.600 €.

II. Izpodbijana sodba se v odločbi o dolžnosti plačila sodne takse za zavrnitev zahteve za sodno varstvo razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Generalna policijska uprava, uprava uniformirane policije, sektor prometne policije, specializirana enota za nadzor prometa je zoper storilca G. B. dne 1. 2. 2012 izdal plačilni nalog št. 101941811 zaradi prekrškov po petem odstavku 30. člena, devetem odstavku 30. člena, petem odstavku 31. člena in devetem odstavku 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Za vsak prekršek mu je določil globo 500 €, nato pa izrekel enotno globo 2000 €. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Vrhniki s sodbo 118/2012 z dne 4. 7. 2013 zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da ZCes-1 za obravnavane prekrške predvideva odgovornost voznika in odgovornost odgovorne osebe pravne osebe. Kljub noveliranemu 15. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je pojem odgovorne osebe razširil, saj njenega statusa ne veže več na opravljanje poslov, ampak na opravljanje dela, bi moral storilec v obravnavanem primeru odgovarjati po določbah zakona, ki veljajo za voznika. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 113/2013 z dne 21. 11. 2013. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prekrške opredeli po sedmem odstavku 30. člena in sedmem odstavku 31. člena ZCes-1 ter storilcu na podlagi teh določb določi globo in nato izreče enotno globo.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz izpodbijanega plačilnega naloga izhaja, da je storilec vozil v javnem prometu tovorno vozilo, ki je bilo obremenjeno s tovorom nad največjo dovoljeno osno obremenitvijo in skupno maso, ki je predpisana za to vrsto vozila, ter nad največjo dovoljeno osno obremenitvijo in skupno maso po določilih proizvajalca. Plačilni nalog je bil storilcu vročen na kraju ustavitve s strani policistov, po tehtanju vozila.

5. V postopku z zahtevo za sodno varstvo je sodišče ugotovilo, da je storilec zaposlen kot voznik pri družbi M. d.o.o., ter da je navedenega dne v funkciji zaposlenega s tovornim vozilom, ki je last navedene družbe, prevažal tovor. Sodišče je zavrnilo storilčev ugovor, ki ga je podal v zahtevi za sodno varstvo, da bi ga prekrškovni organ moral obravnavati in sankcionirati po določbah, ki veljajo za voznika, in ne po določbah, ki veljajo za odgovorno osebo. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je odgovornost storilca nastopila s tem, da je pravna oseba s pravnim aktom (Pravilnikom o notranji kontroli) odgovornost naložila le posameznim članom, voznikom, skladno z določili četrtega odstavka 15. člena ZP-1. Sodišče ugotavlja, da je bil voznik neposredno prisoten ob natovarjanju vozila in bi lahko s svojim ravnanjem zagotovil, da bi bilo vozilo obremenjeno v skladu s predpisi. Nadalje je sodišče navedlo, da je po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 odgovorna oseba vsakdo, ki ima v opisu del in nalog ter z morebitnimi akti delodajalca izrecno ali smiselno določeno, da delo opravlja z določenimi sredstvi, torej tudi voznik, ki ima pooblastilo za razpolaganje z motornim vozilom. Navedeno po stališču sodišča pomeni, da je prekrškovni organ storilca pravilno obravnaval kot odgovorno osebo pravne osebe.

6. Do vprašanja, po katerih določbah je potrebno obravnavati neposrednega storilca v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, predpisuje različne sankcije za neposrednega storilca in odgovorno osebo, se je Vrhovno sodišče opredelilo že v sodbi IV Ips 113/2013 z dne 21. 11. 2013, na katero se sklicuje vrhovna državna tožilka. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče uvodoma pojasnilo, da je z novelo ZP-1G, ki se je pričela uporabljati 13. 3. 2011, v 15. členu ZP-1 izrecno opredeljen in (glede na dosedanjo ureditev) razširjen pojem odgovorne osebe. Prvi odstavek 15. člena ZP-1 določa, da je odgovorna tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti (odgovorna oseba v širšem pomenu), po drugem odstavku 15. člena ZP-1 pa je odgovorna oseba tudi tista oseba, ki je pri navedenih subjektih pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo , s katerim se lahko prekršek prepreči (odgovorna oseba v ožjem pomenu). To pomeni, da odgovorne osebe niso več samo vodstveni in nadzorstveni organi oziroma osebe z nekim posebnim, nadrejenim položajem znotraj pravne osebe ali drugega subjekta, ampak se za odgovorno osebo pravne osebe ali drugega subjekta šteje vsakdo, ki opravlja kakršnokoli delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ali drugega subjekta. Tako je tudi oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravlja dela voznika pri pravni osebi, odgovorna oseba po prvem odstavku 15. člena ZP-1. 7. Dejstvo, da ima kršitelj status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. členu ZP-1 pa še ne pomeni, da ga je potrebno vselej obravnavati kot odgovorno osebo tudi po zakonu, ki določa dejanski stan posameznega prekrška in sankcijo zanj. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v citirani sodbi pojasnilo, da je potrebno neposrednega storilca prekrška, ki ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, obravnavati po določbah, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek, samo v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca. V primerih pa, ko predpis o prekršku določa tako odgovornost odgovorne osebe kot odgovornost neposrednega storilca prekrška, slednji za prekršek odgovarja po določbah, ki veljajo za neposrednega storilca. Po določbah za odgovorno osebo pa odgovarja odgovorna oseba v ožjem pomenu.

8. Določbe 30. in 31. člena ZCes-1 predpisujejo za iste prekrške različne sankcije za voznika in odgovorno osebo. Glede na predstavljeno stališče je zato potrebno pritrditi vrhovni državni tožilki, da sta prekrškovni organ in sodišče storilca nepravilno obravnavala po določbah, ki veljajo za odgovorno osebo (peti in deveti odstavek 30. člena ter peti in deveti odstavek 31. člena ZCes-1), namesto po določbah, ki veljajo za voznika (tretji in sedmi odstavku 30. člena ter tretji in sedmi odstavek 31. člena ZCes-1).

9. Ugotovitev sodišča, da je pravna oseba s pravnim aktom (Pravilnik o notranji kontroli) odgovornost za nadzor nad spoštovanjem obravnavanih določb ZCes-1 naložila le voznikom, na navedeno stališče ne vpliva, saj tak prenos odgovornosti na področju prekrškovnega prava ne more biti upošteven. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da je odgovorna oseba v ožjem pomenu (tj. oseba, ki je dolžna izvajati nadzorstvo, s katerim bi se lahko preprečil prekršek, ki ga je storila druga oseba, ki opravljajo delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ) primarno vodstveni organ (v konkretnem primeru je to poslovodja družbe M. d.o.o.), pri čemer l ahko o dgovornost za izvajanje dolžnega nadzorstva s pravnim aktom prenese na drugo osebo ali organ (tretji odstavek 15. člena ZP-1) . Osebe, na katere je odgovornost prenesena, s tem postanejo odgovorne osebe v ožjem pomenu. Pristojnost za izvajanje nadzora nad spoštovanjem določb posameznih zakonov (in posledično odgovornost zaradi opustitve dolžnega nadzorstva) se torej sme prenesti na druge osebe in je stvar notranje organizacije v pravni osebi. Ni pa mogoče odgovornosti za izvajanje dolžnega nadzorstva prenesti na potencialne neposredne storilce prekrškov (npr. voznika). Tak prenos odgovornosti bi namreč privedel do absurdne zahteve po izvajanju nadzorstva nad samim seboj oziroma, z drugimi besedami, do situacije, ko se nadzor sploh ne bi izvajal. 10. V obravnavanem primeru prav tako ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 15. člena ZP-1, na katerega se sklicuje sodišče. Ta določba ureja odgovornost članov vodstvenega oziroma nadzornega organa v primeru, ko ima slednji več članov. V obravnavani zadevi pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil storilec član takega organa, torej poslovodja ali član nadzornega sveta, temveč samo, da je opravljal delo voznika na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na ugotovljeno kršitev materialnih določb 30. in 31. člena ZCes-1 (4. točka 156. člena ZP-1) je moralo Vrhovno sodišče še presoditi, ali je v obravnavanem primeru kršitev storilcu v škodo ali v korist. Če je namreč zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca, Vrhovno sodišče v pravnomočno odločbo ne posega (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

12. Glede prekrška, ki se je očital storilcu pod točko 1. plačilnega naloga, je za odgovorno osebo predpisana globa 500 € (peti odstavek 30. člena ZCes-1), medtem ko je za voznika višina globe predpisana v odvisnosti od odstotka, za katerega je bila prekoračena največja dovoljena osna obremenitev (tretji odstavek 30. člena ZCes-1). Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki je priložen plačilnemu nalogu in je bil storilcu vročen, znaša v obravnavanem primeru ta odstotek 22,22, temu ustrezajoča globa pa 600 € (3. alineja tretjega odstavka 30. člena ZCes-1). Kršitev je bila torej glede tega prekrška storilcu v korist, zato Vrhovno sodišče v tem delu plačilnega naloga in sodbe ni spremenilo.

13. Glede prekrškov, ki se storilcu očitajo pod 2., 3. in 4. točko plačilnega naloga pa zakon za obravnavani primer predpisuje nižjo globo za voznika, kot za odgovorno osebo. Tako je za prekršek pod 2. točko plačilnega naloga za odgovorno osebo predpisana globa 500 € (deveti odstavek 30. člena ZCes-1), medtem ko je za voznika predpisana globa 400 € (sedmi odstavek 30. člena ZCes-1). Za prekršek pod 3. točko plačilnega naloga je za odgovorno osebo predpisana globa 500 € (peti odstavek 31. člena ZCes-1), za voznika pa, glede na odstotek prekoračene največje dovoljene skupne mase (ki je v obravnavanem primeru 14,52) 300 € (2. alineja tretjega odstavka 31. člena ZCes-1). Za prekršek pod 4. točko plačilnega naloga pa je za odgovorno osebo prav tako predpisana globa 500 € (deveti odstavek 31. člena ZCes-1), medtem ko je za voznika predpisana globa 400 € (sedmi odstavek 31. člena ZCes-1). Glede navedenih prekrškov je bila torej kršitev zakona storilcu v škodo.

C.

14. Glede na ugotovljene kršitve materialnega prava je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo tako, da je prekršek pod 2. točko plačilnega naloga pravno opredelilo po sedmem odstavku

30. člena ZCes-1 in zanj določilo globo 400 €, prekršek pod 3. točko plačilnega naloga je opredelilo po 2. alineja tretjega odstavka 31. člena ZCes-1 in zanj določilo globo 300 €, prekršek pod 4. točko plačilnega naloga pa je pravno opredelilo po sedmem odstavku

31. člena ZCes-1 in zanj določilo globo 400 €, nakar je, ob upoštevanju že določene in nespremenjene globe 500 € za prekršek pod 1. točko plačilnega naloga, storilcu izreklo enotno globo 1.600 €.

15. Posledično je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo o dolžnosti plačila sodne takse za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Če bi namreč sodišče ravnalo pravilno, bi moralo storilčevi zahtevi za sodno varstvo ugoditi. V takem primeru pa se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).