Jedro

Presoja višine denarne odškodnine in sicer za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT ter ji povrniti 209.818,24 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da si je tožnica v prometni nesreči zlomila drugo vratno vretence in se udarila v levo koleno. Kasneje je bil ugotovljen še skupek znakov v vratu in glavi (syndroma cervico - cephale et brachiale) kot stanje po zlomu drugega vratnega vretenca. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je določilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.700.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prisojeno odškodnino na 2.900.000,00 SIT, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo. Odškodnino za pretrpljene telesne bolečine je določilo v višini 1.200.000,00 SIT. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je potrdilo kot ustrezno.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da po pogojih zavarovanja AO plus ni odškodnine za strah. Odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti šteje za neutemeljeni.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnica prestala hude in dolgotrajne bolečine in da je poleg številnih drugih nevšečnosti med zdravljenjem morala tri mesece nositi mavec in nato še štiri mesece mehko opornico, kar je vsekakor huda neprijetnost. Nošnja mavca na zgornjem delu telesa v znatni meri otežuje vsakodnevna opravila in na sploh neugodno vpliva na počutje. V celoti vzeto je imela tožnica hude težave: bolečine od poškodbe in nato pri fizioterapiji, mavec, pregledi in drugo. Zato je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT, določena z izpodbijano sodbo, ustrezna. Upoštevana so merila po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), prav tako pa tudi sodna praksa v primerljivih primerih.

Tožničina življenjska aktivnost je zaradi posledic poškodbe znatno okrnjena. Redno delo zmore z večjimi napori, nekaterih domačih del sama ne more opraviti, prikrajšana je pri športnem udejstvovanju. Tožnica je bila ob nesreči stara šele 33 let, kar nedvomno vpliva na trajanje in tudi intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na to je odškodnina iz tega naslova, določena z zneskom 1.700.000,00 SIT, utemeljena.

Odškodnina za strah tožnici ni bila prisojena.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.