Jedro

Psihiatrična bolnišnica lahko predčasno odpusti osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom, če ugotovi, da ni več razlogov za odrejeno zdravljenje, v tem pritožbenem postopku pa pritožbeno sodišče določb 69. člena ZDZdr ne sme uporabiti samo. O predčasnem odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom odloča na predlog ali po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje, psihiatrična bolnišnica pa lahko tudi sama predčasno odpusti zadržano osebo

Izrek

I. Dovoli se obnova postopka, pravnomočno končanega s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3226/2011 z dne 03. 10. 2011, in se ta sklep razveljavi.

II. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve v Psihiatrični kliniki Ljubljana še najdlje do 02. 11. 2011. 2. Zoper sklep je udeleženka vložila dve pritožbi, po svojem odvetniku in sama (kar je pritožbeno sodišče ugotovilo pozneje, šele po izdaji sklepa II Cp 3226/2011). Sodišče prve stopnje je najprej predložilo spis pritožbenemu sodišču 30. 09. 2011, le zaradi pritožbe udeleženkinega odvetnika. Višje sodišče je o tej pritožbi odločilo s sklepom II Cp 3226/2011 z dne 03. 10. 2011, s katerim je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter spis istega dne vrnilo sodišču prve stopnje. Prvo sodišče je nato spis ponovno predložilo pritožbenemu sodišču, in sicer 04. 10. 2011, tokrat zaradi pritožbe same udeleženke zoper sklep sodišča prve stopnje. Izkazalo se je, da je prvo sodišče storilo napako, ker pritožbenemu sodišču že ob prvi predložitvi spisa ni predložilo obeh pritožb udeleženke. Nastali položaj je podoben situaciji, ki jo ureja določba 2. točke 394. člena v zvezi s 401. členom ZPP (obnovitveni razlog se nanaša na pritožbeni postopek, pri čemer je ta razlog zakrivilo prvo sodišče). Pritožbeno sodišče je (tudi glede na naravo obravnavane zadeve) štelo, da je udeleženka s svojo pritožbo podala tudi predlog za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP. Ker je ta obnovitveni razlog podan, je pritožbeno sodišče dovolilo obnovo postopka, pravnomočno končanega z njegovim sklepom II Cp 3226/2011 z dne 03. 10. 2011, in razveljavilo ta sklep (401. člen ZPP).

3. Udeleženka v pritožbi po odvetniku uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se udeleženko odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrični kliniki Ljubljana. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Zmotna je ugotovitev, da udeleženka hudo ogroža svoje zdravje in si povzroča hudo premoženjsko škodo zaradi prisotne duševne motnje, v posledici katere ima hudo moteno presojo realnosti. Iz udeleženkine izpovedi izhaja, da je visoko izobražena in intelektualno razvita oseba. Zaradi pridržanja ne more odpotovati v Z., da bi uredila glede kraje njenih osebnih podatkov, zaradi česar ji nastaja škoda. Želi na urjenje in priprave v zvezi s svojim poklicem ter si urediti status samostojnega raziskovalca. Povedala je, da ni duševno bolna, zato ni potrebe, da se zdravi. Glede na prepričljivo izpoved udeleženke je potrebno ugotoviti, da so izpodbiti zaključki sodišča, ki temeljijo na mnenju izvedenca, izpovedbi sprejemnega zdravnika, podatkih medicinske dokumentacije in uradnem zaznamku o razgovoru z materjo udeleženke.

4. Udeleženka v svoji laični pritožbi opisuje svoje bivanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Navaja, da ji Psihiatrična klinika Ljubljana povzroča škodo, ker jo zadržuje na tem oddelku, pri čemer jo ovira tudi pri njenem delu. Zdravnik ji je predpisal preveliko količino zdravil in jo prisilil, da jih je zaužila, zaradi česar je padla na tla. Na dvorišču se je zaradi športnih aktivnosti spotila, vendar ji na oddelku niso dovolili tuširanja. Na oddelku pacienti neprestano kadijo, kar jo zelo moti. Na psihološkem testu doktor ni zapisal njenega prvega odgovora. Materina izjava sodnici je v nasprotju s posameznimi dejstvi. Zdravljenje pod posebnim nadzorom je zanjo nedopustno in škodljivo. Meni, da so izpolnjeni pogoji po 69. členu ZDZdr, da se jo odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

5. Pritožbi nista utemeljeni (v nadaljevanju pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnava kot enotno pritožbo).

6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje udeleženke zaradi zdravljenja pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo (določbe ZDZdr) je pravilno uporabilo, ob tem pa ni storilo nobene od uradoma upoštevnih kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno ugotovljena, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje.

7. V obravnavani zadevi gre za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu ZDZdr. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pojasnilo je svojo odločitev, da udeleženka ogroža svoje zdravje. Pritožba napada ta zaključek neargumentirano, zato ta del pritožbe ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo obstoj duševne motnje pri udeleženki, zaradi katere ima udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, posledica tega pa je ogrožanje njenega zdravja. Z neobrazloženim zanikanjem obstoja ugotovljene duševne motnje in potrebe po zdravljenju udeleženka ne more izpodbiti pravilnosti odločilnih dejanskih ugotovitev. Izpoved udeleženke je osamljena napram izvedenim dokazom, na podlagi katerih je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo obstoj pogojev iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ob tem pa je glede na mnenje sodnega izvedenca pravilno ugotovilo tudi to, da navedenih vzrokov in ogrožanja pri udeleženki ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

8. Izvedenec je ugotovil, da je za udeleženkino zdravljenje potrebno, da se jo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom šest tednov, zato je prvo sodišče pravilno odločilo, da se udeleženko zadrži do 02. 11. 2011 (prvi odstavek 48. člena ZDZdr).

9. Sodišče prve stopnje je odločalo o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Glede na ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih je prvo sodišče ugotovilo obstoj teh pogojev, tudi ni razlogov, da se udeleženki skrajša čas zadržanja. V zvezi s sklicevanjem udeleženke na 69. člen ZDZdr pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko psihiatrična bolnišnica predčasno odpusti osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom, če ugotovi, da ni več razlogov za odrejeno zdravljenje, v tem pritožbenem postopku pa pritožbeno sodišče določb 69. člena ZDZdr ne sme uporabiti samo. O predčasnem odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom odloča na predlog ali po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje, psihiatrična bolnišnica pa lahko tudi sama predčasno odpusti zadržano osebo (71. člen ZDZdr).

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).