Jedro

Ugotovljeno je bilo, da je bil poseg pri tožnici opravljen po pravilih stroke in skladno z medicinsko doktrino. Ni prišlo do strokovne napake, ampak do hudega, nepojasnjenega zapleta, katerega verjetnost je minimalna. Pojasnilna dolžnost ni bila pomanjkljivo izvedena, saj splošne nevrološke posledice pri takšnih posegih niso običajne. Zato toženčeva odškodninska odgovornost ni podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 117.460 EUR z zamudnimi obrestmi in stroške postopka (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožnica dolžna tožencu in stranski intervenientki povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Tožnica sodbo izpodbija v celoti iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Najprej obširno povzame izvedenske ugotovitve ter navaja, da nasprotujejo zaključku sodišča, da ni prišlo do strokovne napake in kršitve pojasnilne dolžnosti s strani zdravstvenega osebja, zaposlenega pri tožencu. Glede strokovne napake navaja, da je izvedenec ugotovil, da je do poškodbe tkiva prišlo zaradi kombinacije razpoka parnega mehurčka (tim. steam pop) in dodatnega neposrednega pritiska katetra v tkivo na mestu razpoke. Do poškodb osrčnika in nadaljnjih posledic je torej prišlo v posledici premočnega pritiska konice katetra v steno prekata. Po izvedenskih ugotovitvah operater ni upošteval, da je razpok parnega mehurčka opozorilo, da je treba nekaj spremeniti, bodisi lego katetra, bodisi pritisk katetra na steno, bodisi jakost in temperaturo abliranja. Zato je operaterju moč očitati nestrokovnost oziroma delovanje v nasprotju z doktrino in medicinskimi standardi na tem področju. V zvezi s tem je tožnica v pritožbi izpostavila pomanjkljivo zdravstveno dokumentacijo, saj iz nje ne izhaja, s kakšno jakostjo in temperaturo se je abliralo. Ker toženec ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi ga navedenega očitka razbremenila, ni zadostil razbremenilnemu dokaznemu bremenu, da je operater ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Že iz tega razloga je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Prav tako je iz izvedenega dokaznega postopka mogoče ugotoviti, da ni bila pravilno opravljena pojasnilna dolžnost. Tožnici je bilo zgolj pojasnjeno, da gre za nenevaren oziroma nezahteven operativni poseg in da bo v treh dneh lahko šla domov. Na privolitvenem obrazcu je podpis zdravnice A. A., ki je bila v tistem času specializantka, ni pa podpisa zdravnika, ki je poseg dejansko opravil. Zdravnica se tožnice ni spomnila, niti se ni spomnila nobene konkretne okoliščine v zvezi z njo. Zato je še toliko bolj neverjetno in neutemeljeno, da je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica poučena o morebitnih zapletih. V okviru pojasnilne dolžnosti ne gre zgolj za branje in podpisovanje obrazca, ampak mora med zdravnikom in pacientom potekati ustrezen pogovor. Pojasnila morajo biti dana pacientu na njemu razumljiv način. Tožnica je bila v času posega stara 70 let, ter je glede na to, da so ji zatrjevali, da gre za rutinski in enostaven poseg, ter da bo v treh dneh lahko šla domov, dobila lažen občutek varnosti in zaupanja. Privolitveni obrazec ni sestavljen skladno z določili Pravilnika o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta. Tožnica ni bila opozorjena, da lahko pride do zastoja srca in nevroloških težav. Končno je zmotna tudi ugotovitev sodišča, da sta s tožnico razgovor opravila tako zdravnik kot zdravnica, saj se tožnica ob zaslišanju tega ni spomnila in tako ni izpovedala. Tudi v tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da pritožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3.Toženec in stranska intervenientka na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bila tožnica 6. 2. 2014 preko internistične prve pomoči (IPP) sprejeta na zdravljenje na klinični oddelek za kardiologijo (KOK) zaradi ventrikularnih motenj srčnega ritma. Težava je bila v tem, da je bil vsak drugi ali tretji utrip srca napačen, neučinkovit, zaradi česar je tožnica zelo oslabela. Kot iz izpovedb zdravnikov, je preko dneva večkrat izgubila zavest. Tožničin operater je njeno stanje štel za urgentno, izvedenec pa "samo" za nujno, kar je pojasnil s tem, da bi urgentno stanje terjalo takojšen poseg, kar pri tožnici ni bilo opravljeno, saj so ji predhodno motnje srčnega ritma poskusili zdraviti ambulantno z zdravili. Oba pa sta ugotovila, da je bilo pri tožnici poseg treba opraviti. Motnje srčnega ritma so najprej poskušali odpraviti z različnimi antiaritmičnimi zdravili, vendar takšno zdravljenje ni bilo uspešno. Zato so pri tožnici 11. 3. 2014 opravili intenziven poseg s katetersko ablacijo žarišča aritmije. S katetrom, ki so ga uvedli v srce, so poskušali najti žarišče izvora nepravilnih utripov, tkivo, v katerem je bil izvor, pa so termično uničili. Pri ablacijskem posegu so uporabljali radiofrekvenčno energijo. Pri segrevanju s katetrom lahko pride do razpoka parnega mehurčka, to je do prekomernega segrevanja tkiva, saj (še danes) ni načina, s katerim bi bilo mogoče spremljati temperaturo tkiva. Če temperatura naraste nad 100 stopinj celzija, pride do uparitve vode v tkivu, to je do manjše eksplozije (tim. steam pop). Do tega neželjenega učinka je prišlo tudi pri tožnici, kar je operater takoj zaznal. V redkih primerih lahko steam pop povzroči raztrganino v srcu, ki vodi do izliva krvi v osrčnik. Praviloma pride do raztrganine takoj ob posegu ali neposredno po njem, v še redkejših primerih pa kasneje, kar se je zgodilo pri tožnici, saj je pri njej prišlo do predrtja stene levega prekata ter izliva krvi v osrčnik več ur po zaključenem posegu. Posledično je pri tožnici prišlo do popolnega zastoja srca in je bilo potrebno izvajati srčno oživljanje. Ni sporno, da je bil poseg s katetersko ablacijo uspešen, saj so motnje ritma oziroma prekatne ekstrasistole po posegu izzvenele, vendar pa je tožnica utrpela paraparezo spodnjih okončin.

6.Tožnica zaposlenim pri tožencu očita nestrokovno zdravljenje, to je predolgo zdravljenje njene osnovne bolezni (srčne aritmije) z zdravili, kar izvedenec ni potrdil in pritožbeno ni več sporno. Nadalje jim očita nestrokovno izvedbo ablacijskega posega, pri katerem je prišlo do perikardialnega izliva s tamponado zaradi perforacije stene levega prekata ter jo je bilo treba dolgotrajno oživljati, v posledici dolgotrajnega srčnega zastoja pa je utrpela paraparezo spodnjih okončin. Poleg tega zdravstvenemu osebju očita, da niso v celoti in popolno opravili pojasnilne dolžnosti, saj je niso opozorili na vsa tveganja ablacijskega posega. Toženec in stranska intervenientka navedenim očitkom v postopku nasprotujeta ter navajata, da je tožničino zdravljenje potekalo v skladu s pravili stroke. Ablacijski poseg je bil opravljen skladno z medicinsko doktrino in smernicami, pri tožnici pa je več ur po posegu prišlo do zdravstvenega zapleta. Zatrjujeta tudi, da je bila pojasnilna dolžnost pred posegom v celoti in pravilno izpolnjena.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih ugotovitev zaključilo, da konvencionalno zdravljenje ni trajalo predolgo. V času zdravljenja tožnice je v naši državi (v obeh Univerzitetnih kliničnih centrih v Ljubljani in Mariboru) zgoraj opisani ablacijski poseg že veljal za rutinskega. Zaplet z razpokom parnega mehurčka (steam pop) predstavlja običajni zaplet pri tovrstnih posegih in do njega pride v 5 %. Takšnemu zapletu se ni mogoče izogniti, tudi če poseg opravi izkušen operater. Kljub temu, da so ob samem posegu ustrezno in pravočasno prepoznali razpok parnega mehurčka, predrtje stene levega srčnega prekata ni bilo takoj vidno, ampak se je pri tožnici pokazalo šele v večernih urah (šest ur po posegu, odpustno pismo, A4), kar je zelo redko. Vzrok za predrtje je bilo pregrevanje s katetrom. Takšno predrtje prekata ob ablaciji je izjemno redko, glede na razpoložljivo literaturo pride do njega v manj kot 1 %. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, da do predrtja stene srčnega prekata lahko pride kljub ustrezni profesionalnosti in skrbnosti. Zaplet s predrtjem prekata so pravočasno prepoznali, tudi ukrepanje je bilo ustrezno. Sklepno je zaključilo, da je bil poseg opravljen skladno z medicinsko doktrino in pravili stroke (lege artis) in da ni prišlo do strokovne napake, ampak do zapleta, ki pa ni bil neposredni vzrok za paraparezo spodnjih okončin, saj je izvedenec ugotovil, da vzrok za mehanizem parapareze ni povsem pojasnjen. Parapareza je predstavljala medicinski zaplet, ki se mu kljub potrebni skrbnosti ni bilo mogoče izogniti, še manj ga pričakovati, zato je ugotovilo, da odškodninska odgovornost toženca ni podana.

8.Nadalje je ugotovilo, da je tožnica podpisala privolitveni obrazec (B2) ter je bila med drugim opozorjena na možnost predrtja ali poškodovanja srčne ali žilne stene z izlivom krvi, da je pojasnilno dolžnost zdravnica A. A., ki je v tistem času opravljala specializacijo interne medicine, v celoti izpolnila, kar pa ni zadostovalo, saj mora skladno z 20. členom Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) pacientu potek zdravljenja oziroma posega pojasniti zdravnik, ki je usposobljen za takšen poseg, kar zdravnica A. A. takrat ni bila. Iz izpovedb zaslišanega operaterja B. B., zdravnika C. C. in tožničine izpovedbe je zaključilo, da je tožnici poseg ustrezno obrazložil njen operater ter jo opozoril na možne zaplete, zato je zaključilo tudi, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena. Zahtevek tožnice je ob ugotovljenem dejanskem stanju v celoti zavrnilo.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sodba vsebuje jasne in razumne razloge o odločilnih dejstvih, obrazložitev sodbe pa je skladna z napotilom iz 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča prve stopnje ni treba ničesar dodati. Prav tako ji ni očitati nobenih pomanjkljivosti. Kadar pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdi, razlogov sodišča prve stopnje ni potrebno v celoti ponavljati, zato se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

Strokovna napaka

10.Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je do predrtja stene levega srčnega prekata prišlo v posledici premočnega pritiska konice katetra v steno prekata, torej je šlo za nestrokovno izveden poseg s strani operaterja. Če bi sodišče ustrezno upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, bi moralo priti do takšnega zaključka. Nadalje navaja še, da je izvedenec ugotovil, da kadar pride do razpoka parnega mehurčka, je to opozorilo operaterju, da je potrebno nekaj spremeniti, bodisi lego ali pritisk katetra na steno, bodisi jakost ablacije na ablatorju, kar pa v konkretnem primeru operater ni storil ter je bil tudi iz tega razloga poseg izveden nestrokovno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, pa tudi protispisne. Izvedenec je v osnovnem mnenju (list. št. 124 in nasl.) obrazložil, da v času, ko je bila bolnica obravnavana, še ni bilo na voljo katetrov, ki bi kazali, s kakšno silo se kateter naslanja na steno srčnega prekata, kar je sedaj že na razpolago. Torej je potrdil, da v tožničinem primeru pritiska katetra na steno prekata ni bilo mogoče meriti. Zato so že iz tega razloga pritožbene trditve, da je do predrtja prišlo v posledici premočnega pritiska konice katetra v steno prekata, kar pomeni nestrokovno izveden poseg s strani operaterja, neutemeljene. Do predrtja je prišlo, kot je ugotovil izvedenec, v kombinaciji poškodbe tkiva zaradi razpoka parnega mehurčka in dodatnega neposrednega pritiska katetra v tkivo na mestu razpoka, vendar v tistem času še ni bilo na razpolago meritev. Iz izpovedbe operaterja B. B. izhaja, da je poseg opravil kot v drugih tovrstnih primerih, izvedenec pa je ugotovil, da je bil opravljen v skladu s takratno doktrino, ter da je prišlo do zapleta, ki je v redkih primerih možen, tudi če poseg opravlja izkušen operater. Da je operater pri pritisku konice katetra v steno srčnega prekata ravnal nestrokovno, s strani izvedenca ni bilo ugotovljeno, tako da mu sodišče tega pravilno ni moglo očitati. Izvedenec tudi ni ugotovil, da operater ni ustrezno upošteval razpoka parnega mehurčka, saj je ugotovljeno, da so pri tožnici ta zaplet takoj ugotovili in ustrezno odreagirali. Neutemeljene in v postopku neizkazane so zato pritožbene navedbe, da je operater očitno nadaljeval s pritiskom katetra v tkivo na mestu razpoka, saj izvedenec tudi tega ni potrdil.

11.V nadaljevanju tožnica izpostavlja pomanjkljivost zdravstvene dokumentacije in sicer, da je izvedenec ugotovil, da operater ni zavedel, s kakšno jakostjo in temperaturo se je abliralo. Izvedenec je navedel, da so na voljo priporočila dobre prakse, ki se jih interventni kardiolog priuči tekom usposabljanja, s kakšno jakostjo se ablira (običajno do 40 W pri hlajenih in do 60 W pri nehlajenih katetrih) ter koliko časa na določeni točki (običajno 60 sekund). V praksi se uporabljajo v vseh centrih podobne jakosti (list. št. 147). Ugotovil je tudi, da je glede na doktrino običajno, da se v zapisnik posega navede vrsta in jakost ablacije oziroma nastavitev ablatorja, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni spregledalo, saj je te ugotovitve izvedenca povzelo v 33. točki obrazložitve, vendar je pravilno ni razjasnjevalo.

12.Tožnica namreč trditvene podlage v zvezi s to okoliščino ni podala. Ko je izvedenec v osnovnem mnenju obrazložil, da lahko zdravnik sam določi jakost energije in temperaturo, s katero ablira, ter da v konkretnem primeru iz dokumentacije ti podatki niso razvidni, je tožnica v tretji pripravljalni vlogi (list. št. 138) podala pripombe, kjer je pod točko Ad4) izvedenca med drugim vprašala (i) ali je mogoče na podlagi medicinske dokumentacije ugotoviti, ali je bila jakost energije in temperature, s katero je bilo ablirano, ustrezna, (ii) ter ali morajo biti jakost in temperatura ter vrsta katetra za ablacijo skladno z doktrino zavedene v medicinski dokumentaciji

. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju odgovoril, kot je pritožbeno sodišče povzelo v 11. točki zgoraj. Jasno je, da tožnica pred takšnimi ugotovitvami izvedenca ustreznih trditev v tej smeri ni mogla podati, saj z njimi še ni bila seznanjena. Vendar pa tudi po odgovoru izvedenca v dopolnilnem mnenju v zvezi z jakostjo abliranja ni podala nobenih trditev. Njene pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkljivo zdravstveno dokumentacijo, zaradi katere ni mogoče ugotoviti, kakšne nastavitve ablacije in kakšen kateter je operater uporabil, so zato neupoštevna pritožbena novota. Pritožbena novota so posledično tudi njene trditve, da je lahko prišlo v posledici neustrezne prilagoditve jakosti in temperature albiranja do opisanih poškodb stene levega prekata in je tako operaterju mogoče očitati nestrokovnost oziroma delovanje v nasprotju z doktrino in medicinskimi standardi. Tožnica v pritožbi tudi ni navedla, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogla podati prej.

13.Ali še drugače, če bi tožnica po odgovoru izvedenca v dopolnilnem mnenju to okoliščino izpostavila kot sporno, bi jo sodišče prve stopnje moralo razčistiti. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti. O teh tožničinih očitkih, ki jih sedaj prvič postavlja v pritožbi, bi se imela toženec in stranska intervenientka pravico izreči. Dejstvo je, da je izvedenec ugotovil, kar je v sodbi povzelo tudi sodišče, da je v tem delu zdravstvena dokumentacija pomanjkljiva. Pravila pravdnega postopka ne poznajo zaprtega sistema dokaznih predlogov. Iz izpovedb operaterja B. B. izhaja, da je poseg pri tožnici trajal več ur. Toženka je tako imela na razpolago dokazne predloge npr. s ponovnim zaslišanjem operaterjev in zdravstvenega osebja, ki so bili pri posegu prisotni, ter bi na podlagi njihovih izpovedb bilo mogoče sklepati, s kakšno jakostjo in s kakšnim katetrom se je abliralo. Torej bi bilo mogoče do teh podatkov priti v dokaznem postopku tudi po drugi poti. Ker ta okoliščina ni bila sporna in ker je tudi izvedenec ugotovil, da je iz dokumentacije razvidno, da so bili v konkretnem primeru povzeti vsi standardni ukrepi, ter da se v praksi uporabljajo v vseh centrih podobne, to je običajne jakosti, je sodišče na njegovo ugotovitev pravilno oprlo svojo odločitev. Pritrditi gre pritožbi, da je dokazno breme, da je bil operativni poseg izveden strokovno ustrezno in skladno z doktrino, na tožencu. Ni pa res, da ker ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi ga navedenega učinka razbremenila, ni zadostil razbremenilnemu dokaznemu bremenu. Kot pojasnjeno, ta okoliščina v postopku ni bila sporna, ker je tožničina trditvena podlaga v tem delu povsem umanjkala.

14.Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napačno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja ter je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bil poseg pri tožnici opravljen po pravilih stroke in skladno z medicinsko doktrino (lege artis). Pravilno je zaključilo, da do strokovne napake ni prišlo, ampak da je prišlo do zdravniškega zapleta, najprej zaradi razpoka parnega mehurčka (steam pop), ki se zgodi v 5 % tovrstnih posegov, nato do predrtja stene levega prekata, ki se zgodi v manj kot 1 %, da se predrtje pokaže naknadno (več ur po posegu) pa je še manjša verjetnost. Drži, da je v posledici tega zapleta pri tožnici prišlo do parapareze spodnjih okončin, vzrokov za to pa izvedenec ni uspel ugotoviti. Nagibal se je k temu, da je do tega lahko prišlo zaradi dolgotrajnega oživljanja tožnice ali pa zaradi morebitnega strdka, ki je blokiral živčne poti v hrbtenjači, pa ga (še) ni bilo mogoče videti ob slikanju. Verjetnost za takšen, za tožnico nedvomno zelo neugoden zaplet, je bila po ugotovitvah izvedenca minimalna, saj ni omenjena niti v teoriji niti v praksi. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženčeva odškodninska odgovornost ni podana.

Pojasnilna dolžnost

15.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre za v pritožbi navedena dejstva, da je bilo tožnici obrazloženo, da bo opravljen nezahteven, nenevaren oziroma enostaven poseg, za neupoštevne pritožbene novote. Pritožbeno sodišče je preučilo tožničino tožbo in pripravljalne vloge, v katerih je navajala, da ji je bilo obrazloženo, da bo opravljen rutinski poseg. Rutinski poseg sam po sebi ne pomeni, da gre za nezahteven, nenevaren oziroma enostaven poseg, nenazadnje je nasprotno izpovedal tožničin operater ob zaslišanju, to je, da je šlo za zahteven poseg, ki je pri tožnici trajal več ur.

16.Pritožba nadalje izpodbija dokazno oceno v zvezi z zaslišanjem zdravnice A. A. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ta priča je prepričljivo izpovedala, kako je v tistem času opravljala pojasnilno dolžnost, da je, kar je bilo napisano na privolitvenem obrazcu, še dodatno razložila in morda narisala, če je bilo treba. Pritožba izpostavlja, da se zdravnica tožnice ni spomnila, ter da je sodišče neutemeljeno upoštevalo zgolj njen običajni način postopanja v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, kot ga je opisala. Po oceni pritožbenega sodišča velja ravno nasprotno. Življenjsko nelogično bi bilo, če bi se zdravnica po toliko letih spomnila vsakega svojega pacienta, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbena navedba, da pri podpisu privolitvenega obrazca ne gre zgolj za branje, ampak mora med pacientom in zdravnikom potekati tudi ustrezen pogovor, sicer drži, a je sodišče pravilno ugotovilo, da sta s tožnico razgovor opravila dva zdravnika A. A. ter njen operater B. B., kot je razvidno iz njegove izpovedbe. Tožničina izpovedba, iz katere izhaja vztrajno zanikanje, da je dobila kakršnakoli pojasnila, nasprotno pa priznava, da je govorila z zdravnikom in zdravnico, tudi pritožbenega sodišča ne prepriča. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejanske okoliščine, da je bil poseg tožnici ustrezno pojasnjen s strani zdravnice A. A., kar pa ni zadostovalo, ker takrat ni bila usposobljena za tak poseg, zato je razgovor z njo opravil tudi njen operater, ki ji je potek posega ustrezno pojasnil. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe in dokazni postopek ni pokazal, da bi razgovor s tožnico s strani obeh zdravnikov pri njej vzbudil lažen občutek varnosti in zaupanja, zaradi katerega o posegu ni podrobneje spraševala. Kot zgoraj navedeno tožnici ni bilo rečeno, da gre za nezahteven ali nenevaren ali enostaven poseg, ampak ji je bilo pojasnjeno, da gre za rutinski poseg, in če ne bi prišlo do zapletov, do katerih je pri tožnici žal prišlo, bi dejansko lahko šla v treh dneh domov, tako kot so ji pojasnili. Tožnica je imela možnost tudi podrobneje vprašati oba zdravnika o morebitnih nevarnostih oziroma zapletih. Pritožbene novote so tudi vse navedbe glede neustreznosti pisne izjave o privolitvi (B 2), a gre pojasniti, da so tudi neutemeljene. Pravilnik o obrazcih o pisnih izjavah volje pacienta1 v 2. členu določa neobvezno obliko in prilagoditev takšne izjave posameznemu zdravstvenemu zavodu. Zato pisna izjava, ki jo je tožnica podpisala, ni neveljavna, obvezne uporabe izjave v prilogi 1 tega pravilnika pa ne predpisuje niti ZPacP.

17.Nadalje ne drži, da že iz privolitvenega obrazca izhaja, da tožnica ni bila ustrezno poučena o tveganjih. Poučena je bila, da je v zelo redkih primerih možno tudi predrtje ali poškodba srčne ali žilne stene z izlivom krvi, torej je bila opozorjena na točno takšen zaplet, do katerega je pri njej prišlo. Da tožnica ni bila opozorjena, da lahko pride do zastoja srca, kar lahko povzroči nadaljnje nevrološke težave, je neupoštevna pritožbena novota, ki pa je tudi neutemeljena. Tožnica je bila na možnost zastoja srca opozorjena z opozorilom, da lahko pride do predrtja ali poškodbe srčne ali žilne stene z izlivom krvi. Kar se nevroloških težav tiče, je izvedenec izrecno navedel, da tožnice na možnost parapareze ne bi mogli opozoriti, ker je to tako redek zaplet, da dejansko ni podatkov o čem takem v literaturi oziroma praksi (list. št. 147). Da bi morala biti tožnica opozorjena na možnost splošnih nevroloških težav, pa izvedenec prav tako potrdil, saj je le dopustil možnost, da bi na to lahko bila opozorjena. Zaradi tega, ker ni bila opozorjena na morebitne splošne nevrološke posledice, pojasnilna dolžnost v tem konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila pomanjkljivo izvedena, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da so splošne nevrološke posledice običajne pri posegih, kakršnega je imela tožnica. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje ustrezno razjasnilo vsa sporna dejstva v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, ki je bila tožnici v konkretnem primeru dana. Pravilno je zaključilo, da tudi v tem delu zdravnikom in zdravstvenemu osebju ni očitati nobenih pomanjkljivosti ter da pogodbena odškodninska odgovornost toženca ni podana. Zahtevek je bil tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

18.Ker tožničina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

19.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list 82/08, 84/08, s pričetkom uporabe z dnem 26. 8. 2008.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 20 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 337, 337/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o obrazcih o pisnih izjavah volje pacienta (2008) - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.