Jedro

V postopku zaradi ugotovitve močnejše pravice mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zahtevati ugotovitev lastninske pravice ali pravice uporabe na delu sosednjega zemljišča in izročitev tega dela njemu. Z ugotovitvijo lastninske pravice oz. pravice uporabe na delu tujega zemljišča in izročitvijo tega dela upravičenec doseže tudi prestavitev meje. Če sodišče zahtevku ugodi, se dotlej sporni del priključi zemljišču v lasti oz. uporabi tistega, ki je uveljavljal močnejšo pravico.

Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna, mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti (primerjaj Juhart, Pravdni postopek, Lj. 1974, str. 368).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji. V reviziji trdi, da je sodišče napačno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo iz formalnih razlogov. To bi smelo storiti le, če bi ugotovilo, da zahtevek materialnopravno ni utemeljen. Iz formalnih razlogov je namreč tožbo dopustno le zavreči. Pred tem pa je potrebno upoštevati 106. in 109. člen ZPP, česar sodišče prve stopnje ni storilo in tako navedeni določbi kršilo. Kršilo je tudi 10. člen ZPP, ker je zahtevek obravnavalo in pri tožeči stranki vzbudilo prepričanje, da s tožbenim zahtevkom ni nič narobe. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo nadalje kršeno določilo 4. odstavka 338. člena ZPP, saj v nobeni sodbi ni naveden predpis, na katerem sodišči temeljita svojo odločitev. Zaradi pomanjkanja obrazložitve in mešanja procesnih in materialnopravnih razlogov je bila nadalje storjena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeča stranka zaradi vsega tega predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka je bila napotena na pravdo zaradi uveljavljanja močnejše pravice. V postopku zaradi ugotovitve močnejše pravice mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zahtevati ugotovitev lastninske pravice ali pravice uporabe na delu sosednjega zemljišča in izročitev tega dela njemu. Z ugotovitvijo lastninske pravice oz. pravice uporabe na delu tujega zemljišča in izročitvijo tega dela upravičenec doseže tudi prestavitev meje. Če sodišče zahtevku ugodi, se dotlej sporni del priključi zemljišču v lasti oz. uporabi tistega, ki je uveljavljal močnejšo pravico.

Tožeča stranka tako ni ravnala. Vložila je le nekoliko spremenjen zahtevek (predlog) na določitev meje, o katerem je že bilo odločeno v nepravdnem postopku. Zahtevala je ugotovitev meje med parcelami v lasti oz. solasti, čeprav gre za parcele v družbeni lastnini in je to med strankama ves čas nesporno. Nadalje je zahtevala ugotovitev meje po stanju iz leta 1857, ki vsaj od leta 1972 ne obstaja več. V pravdi na podlagi močnejše pravice bi morala izhajati iz stanja, ki je nastalo s pravnomočno določitvijo meje v nepravdnem postopku. Pri tem je v tožbi trdila le to, da se z ugotovitvijo meje v nepravdnem postopku ne strinja, ni pa navedla, na kako velikem delu zemljišča uveljavlja močnejšo pravico in na podlagi katerega pravnega naslova ga je pridobila. Na podlagi takšnega zahtevka in takšne trditvene podlage sodišče močnejše pravice ni moglo ugotoviti. Takšen zahtevek nima opore v materialnem pravu. Sodišče ga je zato utemeljeno zavrnilo.

Sicer pa je tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, formalno sposobna za obravnavanje. Vsebuje vse, kar zahteva 2. odstavek 106. člena ZPP. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču kršitev 106. in 109. člena ZPP. Tožeča stranka, ki ima ves čas strokovnega(o) pooblačenca(ko), sodišču tudi neutemeljeno očita, da jo je pustilo v napačnem prepričanju, da je z njenim zahtevkom vse v redu. Dolžnost pouka je v 11. členu ZPP predpisana le za neuko stranko. S tem, ko je sodišče njen zahtevek vendarle poskušalo obravnavati, pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb ZPP.

Tožeča stranka si tudi napačno razlaga pomen sklepčnosti. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna, mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti (primerjaj Juhart, Pravdni postopek, Lj. 1974, str. 368). To je sodišče prve stopnje tudi storilo in drugostopno sodišče takšno odločitev potrdilo. Obe sodišči sta tudi obrazložili, zakaj sta tako ravnali. Tako tudi kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).