Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta v ponovljenem postopku dopolnili dejanske ugotovitve in pravilno ovrednotili toženkine potrebe in tožnikove možnosti, kot je predpisano v 129. členu ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdni zadevi prvič razsodilo dne 14.12.1998, ko je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tožniku naložilo plačevanje preživnine za razvezano ženo za čas od 01.01.1998 do 31.05.1998 po 15.000 tolarjev mesečno in za čas od 01.06.1998 dalje po 15.345 tolarjev mesečno. Po pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje s sodbo zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in Vrhovno sodišče ji je delno ugodilo, tako da je odločitev o plačilu preživnine nad zneskom 5.000 tolarjev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je revizijo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je po delni razveljavitvi odločitve o višini preživnine ponovno odločilo 17.05.2001 in razsodilo, da mora tožnik plačevati toženi stranki poleg že pravnomočno prisojene in revizijsko preizkušene preživnine po 5.000 tolarjev mesečno, še naslednjo preživnino: od 01.01.1998 do 31.05.1998 po 5.000 tolarjev, od 01.06.1998 do 31.03.1999 po 5.230 tolarjev, od 01.04.1999 do 29.02.2000 po 5.660 tolarjev, od 01.03.2000 do 30.09.2000 po 6.417 tolarjev in od 01.10.2000 dalje po 7000 tolarjev mesečne preživnine. Višji toženkin preživninski zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi se je spet pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da zaradi plačevanja prisojene preživnine ne bo imel dovolj sredstev za lastno preživljanje. Pojasnjuje, da se je moral umakniti s svojega posestva, ki ga sedaj uporabljata toženka in sin pravdnih strank. Meni, da sodišče pri odmeri preživnine ne bi smelo upoštevati varstvenega dodatka, saj je namenjen izključno stroškom njegove oskrbe. Poleg tega bi moralo sodišče pri odmeri preživnine upoštevati tudi bodoča dejstva in ne samo trenutno dejansko stanje. Ker bo toženka dobila znaten del premoženja, bo imela dovolj sredstev za preživljanje. Če pa sodišče upošteva trenutno dejansko stanje, potem mora upoštevati, da toženka in sin izkoriščata tožnikovo premoženje. Sodiščema očita, da upoštevata samo dejstva, ki so v tožnikovo škodo in da ni pravilno upoštevalo pomoči, ki jo tožnik prejema od svoje sestre, saj ga ta ni dolžna preživljati. Glede očitka sodišča druge stopnje, da bi tožnik lahko oddal v najem parcele, ki spadajo v njegovo posebno premoženje, pa s potrdilom Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov utemeljuje, da omenjena zemljišča niso zanimiva za oddajo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-26/02). Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da se tožnik pritožuje in vlaga izredna pravna sredstva proti vsem sodnim odločbam, ne plačuje pa niti pravnomočno določene preživnine, niti pravdnih stroškov. Dodaja, da je tožnik odšel z doma prostovoljno in živi pri svoji prijateljici, toženo stranko pa še naprej šikanira, saj ji je sedaj odklopil telefon. V pravde vpleta tudi sina pravdnih strank.

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev pravdnega postopka tožnik v reviziji ni pojasnil. Navedba, da sodišče ni upoštevalo tožnikovih navedb, bi kazala na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toda ta trditev ni resnična, ker je sodišče omogočilo tožniku, da je navajal svoje poglede na spor in je tudi izvedlo predlagane dokaze. Drugih kršitev pa tožnik ne navaja, zato je šteti, da očitanih bistvenih kršitev ni.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. O tem, da pripada toženki pravica do preživnine, ker nima sredstev za življenje in ni sposobna za delo (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94-64/2001), je že pravnomočno razsojeno in tožnikova revizija v zvezi s to odločitvijo zavrnjena. Zaradi delne razveljavitve sodb je bila sporna samo še preživnina, ki presega znesek 5.000 tolarjev mesečno. Toda sodišči prve in druge stopnje sta tokrat dopolnili dejanske ugotovitve in pravilno ovrednotili toženkine potrebe in tožnikove možnosti, kot je predpisano v 129. členu ZZZDR. Ob ugotovitvi, da tožnik prejema pokojnino v znesku najmanj 28.000 tolarjev mesečno, dodatek za pomoč in postrežbo približno 23.500 tolarjev in da mu pripada najmanj 27.500 tolarjev varstvenega dodatka, sta pravilno izračunali njegove prejemke v skupnem znesku 79.000 tolarjev mesečno. Tožnikov očitek, češ da sodišče ne bi smelo upoštevati dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen, ker ga je sodišče upoštevalo samo toliko, kolikor je na 4. strani prve sodbe zapisano, da ta krije tožnikove povečane potrebe zaradi zdravstvenih težav. Kljub temu pa tožniku ostane še vedno več kot 50.000 tolarjev in toženki prisojena preživnina dosega četrtino tega zneska.

Bodočih dejstev sodišče pri odmeri preživnine ne more upoštevati in sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da spremenjene razmere lahko privedejo le do morebitnega zahtevka za znižanje preživnine. Revizijski očitek, češ da sodišče ni upoštevalo toženkinega premoženja, pa ni utemeljen, ker skupno premoženje pravdnih strank še ni razdeljeno, njen neopredeljeni delež na tem premoženju pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni toženkinih potreb, saj je ugotovilo, da ne plačuje niti stanarine niti stanovanjskih stroškov. Slednje ji krijeta sin in snaha in sodišče je kljub temu, da je sin ni dolžan preživljati, to dejstvo upoštevalo, kakor je na tožnikovi strani upoštevalo, da njegove potrebe deloma krije sestra.

V zvezi z revizijskim ugovorom, češ da tožnik svojega premoženja, ki je vpisano v vl. št. 385 k.o... ne more oddati v najem, pa je treba pojasniti, da ima premoženje nedvomno tržno vrednost, sicer pa sodišče prve stopnje tega premoženja ni ovrednotilo pri določitvi tožnikovih finančnih zmožnosti, sodišče druge stopnje pa ga je omenilo kot odgovor na tožnikovo jadikovanje, da zaradi plačila toženki ne bo mogel preživeti.

V zvezi s stroški revizije sodišče ugotavlja, da jih tožeča stranka ni priglasila, tožena stranka pa je sicer zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na revizijo, toda ker v njej ni navedla nič novega, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).