Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu med razkladanjem tovora pri trgovskem centru. Delo, kot ga je opravljal tožnik, to je raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Glede na to, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, pa ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (tožnikovega delodajalca). V konkretnem primeru je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled (5. člen Pravilnika). Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba (točka I.B v zvezi s točko I.A ter točka II) delno spremeni tako, da se: - prisojena odškodnina zviša na 1.900,00 EUR (namesto 1.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 17. 6. 2011 do 2. 7. 2011) pa se zavrne; - prisojeni stroški postopka zvišajo na 818,57 EUR (namesto 472,72 EUR), ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 96,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2011 dalje (pravilno: do plačila) (točka I.A izreka sodbe), v presežku, tj. za plačilo razlike do vtoževanih 2.200,00 EUR in plačilo zamudnih obresti od 17. 6. 2011 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.B izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti potrebne stroške postopka v znesku 472,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oz. podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožnik pritožuje v smeri ugoditve, tožena stranka pa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del (točka I.B izreka) sodbe sodišča prve stopnje ter zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka sodbe). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v nasprotju s kriteriji iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), prisojena odškodnina pa tudi odstopa od odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 258/2005, II Ips 540/2002, II Ips 181/2004, II Ips 204/2006 in II Ips 5/2005). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo prenizko odškodnino zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je sodni izvedenec medicinske stroke njegovo poškodbo opredelil kot hudo telesno poškodbo. Zdravljenje poškodbe je trajalo več kot mesec dni, tožnikove zmožnosti za opravljanje fizičnih del pa so bile zmanjšane še dlje časa. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik kljub poškodbi ostal na delu. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je odmerjena v prenizkem znesku. Tožnik je po poklicu fizični delavec, zato je bil zaradi poškodovanega palca utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja, ob samem dogodku pa je utrpel tudi hud primarni strah. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (točka I.A in točka II izreka) izpodbijane sodbe. V pritožbi vztraja pri stališču, da je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je z zaslišanjem tožnika ugotavljalo, na kakšen način je prišlo do obravnavane poškodbe, saj tožnik tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Napačno je presodilo, da je tožnikova trditvena podlaga glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zadostna, saj se je tožnik glede obstoja objektivne odgovornosti skliceval le na stališča, zavzeta v sodni praksi, glede krivdne odgovornosti pa je pavšalno navajal, da delovni proces pri toženi stranki ni bil organiziran pravilno. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da delovni proces pri toženi stranki ni bil organiziran varno, zato je sodišče prve stopnje preseglo njegovo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil primerno obut, da tožena stranka ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu in da ni predložila dokazil o tožnikovi zdravstveni sposobnosti za delo. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca mora delavec dokazati nedopustno ravnanje delodajalca (tako tudi sodba VSRS opr št. II Ips 421/2003), kar pa tožniku ni uspelo. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da mu je palec leve roke stisnilo ob stranico tovornega vozila, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da mu je palec stisnilo ob levi steber tovornega vozila. Ker je steber tovornega vozila nekaj povsem drugega kot njegova stranica, tožnik načina nastanka poškodbe ni dokazal. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da se je tožnik poškodoval pri delu z ročnim viličarjem, saj se je v resnici poškodoval pri upravljanju ročnega paletnega vozička. Izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil, da v primeru ročnega paletnega vozička ni mogoče posplošeno govoriti o nevarni stvari, ker je delo z njim odvisno le od upravljalca in njegove sile upravljanja. Ker tožnik takšno delo opravlja že 20 let, v času nezgode pa je bila podlaga suha, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da nestabilna tla kesona v tovornjaku predstavljajo površino, na kateri je delo z ročnim vozičkom oteženo, sodni izvedenec pa je ugotovil, da tožnik dela ni opravljal strokovno in pravilno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku in priči A.A., pričama B.B. in C.C. pa ne. Ker za to ni navedlo utemeljenega razloga, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev, da izpoved priče A.A. potrjuje izpoved tožnika, je napačna, saj je sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost ugotovil, da poškodba levega palca na način, kot ga je opisal A.A., ni mogoča. Priča B.B. je izpovedala, da ji tožnik kritičnega dne ni povedal, da se je poškodoval, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena v previsokem znesku, saj je bil tožnik kljub poškodbi še vedno sposoben za delo, zdravnika pa je obiskal šele nekaj dni kasneje. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu. Medicinska dokumentacija v spisu namreč ne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejeta odločitev je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna, deloma pa napačna zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava, saj je bila tožniku prisojena prenizka odškodnina.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, 27. 7. 2009 pa se je na delu poškodoval med razkladanjem tovora pri trgovskem centru D. v E.. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.200,00 EUR (1.800,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 400,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer do višine 1.500,00 EUR (1.100,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 400,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2011 do plačila. V presežku, tj. za plačilo 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke:

8. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik v tožbi (in v prvi pripravljalni vlogi) podal zadostno trditveno podlago glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožba nesklepčna. Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da delovni proces pri toženi stranki ni bil organiziran varno, tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je z ugotovitvami, da tožnik v času nezgode ni bil primerno obut za delo in da tožena stranka ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu, kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožnik v zvezi z zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornostjo skliceval le na stališča, zavzeta v sodni praksi. V zvezi s tem je namreč navedel, da škodnega dogodka ni mogel preprečiti, čeprav je pri delu ravnal pazljivo, z vso skrbnostjo in po navodilih tožene stranke ter da delo z ročnim viličarjem, glede na to, da je bilo na vilicah viličarja v trenutku škodnega dogodka 1.200 kg tovora, nedvomno predstavlja povečano nevarnost za možnost nastanka poškodb. Tožnik tudi ni podal pomanjkljive trditvene podlage glede načina nastanka obravnavane poškodbe, saj je že v tožbi navedel, da mu je med razkladanjem tovora z ročnim viličarjem palec na levi roki stisnilo ob stranico tovornega vozila.

10. Pritožbeno sodišče po vpogledu v prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavno z dne 28. 10. 2013 (list. št. 43) ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi napačno povzema izpoved tožnika. Ta je v resnici izpovedal, da mu je palec na levi roki stisnilo v steber stranice tovornega vozila (in ne v steber tovornega vozila), zato je izpoved tožnika skladna z njegovimi navedbami v zvezi s tem. Da je do obravnavane poškodbe na način, ki ga je opisal tožnik, lahko prišlo, je po rekonstrukciji škodnega dogodka ugotovil tudi sodni izvedenec s področja varstva pri delu in požarno varnost F.F., univ. dipl. inž. strojništva. A.A., ki je bil očividec obravnavanega škodnega dogodka, je izpovedal, da si je tožnik poleti leta 2009 pri D. ob razkladanju tovora poškodoval palec na roki, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedbe tožnika potrjuje tudi izpoved te priče. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno navaja, da je sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost ob rekonstrukciji škodnega dogodka ugotovil, da do poškodbe palca na levi roki na način, ki ga je opisala priča A.A., ni moglo priti (tožnik bi si namreč v tem primeru poškodoval palec na desni roki), vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne vzbuja dvoma v verodostojnost te priče. Ker je od škodnega dogodka do njegovega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje minilo več kot štiri leta, je namreč povsem mogoče, da si je A.A. napačno zapomnil podrobnosti v zvezi z nezgodo, do katere je očitno prišlo na način, kot ga je opisal tožnik.

11. Pritožba tožene stranke na več mestih opozarja, da sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga ni verjelo pričama B.B. in C.C.. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(1) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Ker se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti vseh zaslišanih prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku zato, ker njegove navedbe glede okoliščin obravnavane poškodbe potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi, zato tožena stranka v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da njena objektivna odškodninska odgovornost v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni podana. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res napačno navaja, da se je tožnik poškodoval pri delu z ročnim viličarjem, saj se je v resnici poškodoval pri upravljanju ročnega paletnega vozička. Sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost je namreč pojasnil, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o viličarju, ki pomeni transportno napravo z lastnim motornim pogonom, saj je edini vir energije ročnega paletnega vozička ročni pogon upravljalca vozička, vendar pa to ni vplivalo na materialno pravno pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obravnavani zadevi odgovarja po načelu odgovornosti ne glede na krivdo. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da raztovarjanje in manipuliranje z ročnim paletnim vozičkom z bremenom več kot eno tono, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tovorno vozilo ne predstavlja trdne in stabilne podlage, nedvomno predstavlja nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Ker iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost tudi izhaja, da je s takšnim vozičkom mogoče dvigniti do 2.200 kg tovora, da ob njegovi uporabi obstaja nevarnost padca, zdrsa in razsutja tovora s palete ter da lahko voziček delavca zaradi lastne vztrajnosti gibanja stisne s krmilno ročico ob steno ali ob drugo paleto, po presoji pritožbenega sodišča ročni paletni voziček predstavlja tudi nevarno stvar, kar pa v obravnavanem primeru prav tako pomeni obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke(2).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru poleg objektivne odgovornosti podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Glede presoje, ali je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) in Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavca (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadalj.; v nadaljevanju: Pravilnik), ter na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni imela ustrezno urejenega varstva pri delu v zvezi z delom, ki ga je opravljal tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnika usposobila za varno delo (kršitev 8. člena ZVZD) ter da mu je zagotovila predhodni preventivni zdravstveni pregled, kot ji to nalaga 5. člen Pravilnika. Pri delu, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik, so namreč po mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost pomembni zlasti delavčevi refleksi, njegova sposobnost reagiranja in občutek za ravnotežje, vse navedeno pa bi se pri tožniku lahko preverilo le v okviru zdravniškega pregleda, na katerega ga tožena stranka očitno ni napotila. Tudi navedbo tožene stranke, da tožnik dela ni opravljal pravilno in strokovno, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (str. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na dejstvo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bil tožnik poučen o strokovnem in pravilnem upravljanju ročnega paletnega vozička, je namreč vprašanje, ali je tožnik pravilen način dela sploh poznal, zato mu ni mogoče očitati, da je k nastali škodi soprispeval. Glede višine nepremoženjske škode:

14. Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo medicinsko dokumentacijo v spisu, mnenje sodnega izvedenca za medicino - travmatologijo dr. G.G., dr. med., ter izpoved tožnika.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 1.100,00 EUR odškodnine, to odločitev pa napadata obe pritožbi (tožnik v smeri zvišanja odškodnine do vtoževanega zneska 1.800,00 EUR, tožena stranka pa v smeri znižanja prisojenega zneska). Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel odtrganje nohta nad korenom, izliv krvi pod nohtom in zlom podnohtnega odrastka končnega členka palca leve roke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik po poškodbi trpel hude telesne bolečine v času 1 do 2 ur, bolečine srednje intenzitete pa so se pojavljale v času treh tednov. Drobnih opravil ni mogel opravljati v obdobju treh do štirih tednov, saj na novo nastala kostnina ni bila tako čvrsta, da bi lahko prenesla pritiske na jagodico palca. Zdravljenje poškodbe je končano, saj se je poškodba končnega členka palca leve roke v času petih tednov zacelila v prvotno obliko. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri daljšem napornem gibanju in pritiskanju v predel jagodice palca leve roke občasno trpel telesne bolečine šibke intenzitete v obdobju enega meseca, te bolečine pa so v mirovanju pojenjale. Tožnik je bil petkrat pregledan pri izbranem zdravniku in enkrat pri kirurgu, nevšečnosti pa je trpel predvsem pri prevezih in izpraznitvi hematoma izpod utrganega nohta, pri namestitvi zunanje učvrstitve končnega členka leve roke z alu opornico (to je nosil 14 dni), pri snemanju in nameščanju opornice ter pri osebni higieni. Ker iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnik zaradi stabilnega zloma podnohtnega odrastka lahko opravljal delovna opravila, ki niso zahtevala prijemov z jagodico prsta, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do odškodnine zaradi telesnih bolečin ni upravičen, češ da bolečina, ker je po poškodbi ostal na delu, očitno ni bila tako huda. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju v zvezi s tem tudi navedel, da je tožnik bolečino srednje intenzitete dobro prenašal, to pa je bil tudi razlog, da se je za obisk pri zdravniku odločil šele nekaj dni kasneje, ko mu je noht na palcu leve roke povsem počrnil. Ob upoštevanju vsega navedenega in ob upoštevanju sodne prakse na področju dosojenih odškodnin zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožnika, da mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova dosodilo prenizko odškodnino. Pravična in primerna denarna odškodnina namreč po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.500,00 EUR, zato je pritožba tožnika v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi obravnavane poškodbe utrpel srednje intenziven sekundaren strah v trajanju 12 dni in mu iz tega naslova prisodilo 400,00 EUR odškodnine. Pritožba tožnika zoper to odločitev je neutemeljena že iz razloga, ker je sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu v celoti ugodilo, zato za pritožbo nima pravnega interesa. Tudi pritožba tožene stranke v zvezi s tem je neutemeljena, saj po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 400,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Ker je dobro gibljiv in neboleč končni členek palca leve roke, predvsem glede na naravo tožnikovega dela in dejstvo, da je tožnik levičar, zelo pomemben pri opravljanju delovnih in drugih opravil, je namreč sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnikov strah za izid zdravljenja upravičen.

17. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.900,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi obravnavanega škodnega dogodka utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I.B v zvezi s točko I.A izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 400,00 EUR. Tožena stranka je tako tožniku dolžna plačati 1.900,00 EUR odškodnine (1.500,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 400,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 7. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2011 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 17. 6. 2011 do 2. 7. 2011) pa se zavrne. Sodišče prve stopnje je glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska odškodnine sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka z izplačilom odškodnine v zamudi šele od 3. 7. 2011 dalje (tožnik je toženi stranki v predpravdnem odškodninskem zahtevku z dne 17. 6. 2011 določil 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti), vendar pa je ravnalo napačno, ko v izreku sodbe tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za obdobje od 17. 6. 2011 do 2. 7. 2011 ni zavrnilo.

18. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu (v točki I.A in delno v točkah I.B in II) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka:

19. Ker se je zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku spremenil uspeh strank v postopku na prvi stopnji (tožnikov uspeh se je z 40,54 % zvišal na 51,35 %), je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in priglašenim stroškovnikom pravilno priznalo 2.444,22 EUR stroškov postopka, zato mu mora tožena stranka glede na uspeh (51,35 %) povrniti 1.255,11 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 897,31 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh (48,65 %) pa ji mora tožnik povrniti 436,54 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 1.255,11 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 436,54 EUR, je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 818,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnik je s pritožbo delno uspel (uspel je z zneskom 400,00 EUR od izpodbijanega zneska 700,00 EUR), zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom (tj. 57,14 %). Tožnik je v pritožbi utemeljeno priglasil 168,72 EUR pritožbenih stroškov (68,80 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 13,76 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar znaša skupaj 100,72 EUR, ter 68,00 EUR takse za pritožbo), zato mu je tožena stranka glede na pritožbeni uspeh (57,14 %) dolžna povrniti 96,41 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(2) Za škodo od nevarne stvari namreč v skladu z določbo 150. člena OZ odgovarja njen imetnik.