Jedro

Prepisi zvočnih posnetkov se vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal.

Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).

Izrek

I.Pritožba pooblaščenca oškodovanega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44448/2024 z dne 27. 2. 2025 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obdolženega B. B. obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 1 izreka) ter obdolženega C. C. obtožbe zaradi storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točki 1 in 2 izreka). Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP je odvzelo elektronski napravi z napisom "Made in China" in "5V1A&2 1A" ter z napisom "Power bank", ki sta bili zaseženi dne 22. 6. 2024. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovana D. D. in A. A. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka pritožil pooblaščenec oškodovanega A. A., ki se uvodoma pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter višine izrečene kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženega C. C. spozna za krivega, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbo pooblaščenca je odgovoril zagovornik obdolženega C. C., odvetnik E. E., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o izpovedbi očividca F. F., ki je videl obdolženca ter storitev obravnavanega kaznivega dejanja, in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posnetka varnostne kamere gostinskega lokala v G., ki je bil predvajan na naroku dne 29. 1. 2025 in na katerem se vidi obraz obdolženca, da ima zeleno majico ter da hodi v smeri vozila Mercedes. Takšnim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Odločilna so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Po pregledu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da le ta vsebuje prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke o odsotnosti dokazov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo izreklo obsodilno sodbo, zaradi česar je obdolženca oprostilo očitka storitve obravnavanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 2 izreka izpodbijane sodbe). Povsem konkretno se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedbe v pritožbi izpostavljene priče F. F. (točki 13 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), glede katerega pritožnik zmotno navaja, da je videl obdolženca. Priča F. F. je namreč neposredno zaznal (so)storilca, ki je iz oškodovančevega vozila vzel kuverto, v kateri je bilo 37.500,00 EUR, in čigar identiteta je ostala neznana, medtem ko obdolženega C. C. ni videl, kot je to povedal med svojim zaslišanjem (list. št. 1050/28). Pritožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami glede posnetka varnostne kamere gostinskega lokala v G. Sodišče prve stopnje se je namreč podrobno opredelilo do vseh merodajnih posnetkov, ki so bili v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem pridobljeni v predkazenskem postopku (točka 15 obrazložitve sodbe). V kolikor ima pritožnik z "gostinskim lokalom v G." v mislih lokal H., pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe, da policija ni pridobila videoposnetka iz navedenega lokala, pač pa je interventna patrulja (samo) posnela fotografije kot posnetek zaslona (priloga A1/1/19), kot je to povedal policist I. I. Zato so povsem napačni in zavajajoči pritožbeni zaključki, da se iz teh posnetkov vidi, kako obdolženec, ki je imel oblečeno zeleno majico, hodi v smeri oškodovančevega vozila, kaj takšnega pa ni razvidno niti iz preostalih posnetkov, ki so v kazenskem spisu.

6.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnik uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje oškodovanca oziroma njegovega pooblaščenca ni seznanilo s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 1. 2025 in da mu ni vročilo mnenja J. J., sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave, zaradi česar oškodovanec ni mogel zavzeti stališča, s tem pa mu je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Podroben pregled kazenskega spisa namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 1. 2025 poslalo ne samo obdolžencema, njunima zagovornikoma in državnemu tožilcu, temveč tudi pooblaščencema obeh oškodovancev, torej tudi pritožniku (list. št. 1050/35). Prepis je navedenim osebam (razen obdolžencema) poslalo prek aplikacije Spletno odložišče velikih datotek, zaradi česar se pritožnikove navedbe v tem delu izkažejo kot neresnične. Pa tudi sicer je zaključiti, da se prepisi zvočnih posnetkov vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal. Načelo kontradiktornosti oškodovancu ni bilo kršeno niti v povezavi z mnenjem sodnega izvedenca J. J. Čeprav pisno izvedensko mnenje oškodovanemu A. A. oziroma njegovemu pooblaščencu ni bilo poslano, pa je iz zapisnika glavne obravnave z dne 27. 2. 2025 razvidno, da je sodnica posameznica na glavni obravnavi dne 27. 2. 2025, na kateri je bil prisoten tudi pritožnik, prebrala pisno mnenje izvedenca (list. št. 1195), prav tako pa je bil izvedenec neposredno zaslišan, kjer je uvodoma povzel vsebino svojega pisnega mnenja, nato pa je odgovarjal na vprašanja strank in tudi pooblaščenca oškodovanega A. A. Celo več, iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca je razvidno, da je pritožnik izvedencu v primerjavi z ostalimi udeleženci postavljal največ vprašanj, katera so bila zelo konkretna, njihova vsebina pa nakazuje, da je bil pritožnik z vsebino izvedenskega mnenja zelo dobro seznanjen. Nenazadnje je izvedenca spraševal tudi v zvezi z drugim kaznivim dejanjem, s katerim A. A. ni bil oškodovan. Na podlagi navedenega so pritožbene trditve v smeri kršitve načela kontradiktornosti neutemeljene.

7.Pritožnik zgolj uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

8.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe pooblaščenca oškodovanega A. A. v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

9.Pritožnik izvedene dokaze ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje, saj daje drugačen pomen izpovedbam zaslišanih prič, izvedenskemu mnenju, posnetkom varnostnih kamer in ostalim dokazom, vendar sodišče prve stopnje ob pravilni oceni vseh dokazov obdolženca ni moglo spoznati za krivega očitanega kaznivega dejanja velike tatvine. Sodišče prve stopnje je v strnjenih zaključkih v točkah 20, 21 in 22 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da ni nobenega neposrednega dokaza, ki bi kazal na obdolženčevo krivdo, medtem ko v prvostopenjski sodbi izpostavljeni indici niso sklenjeni v tak krog, da bi lahko obdolžencu z gotovostjo očitali storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je predhodno tudi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov (točke od 11 do 19 razlogov izpodbijane sodbe) ter navedlo povsem prepričljive argumente za oprostilno sodbo.

10.Ni namreč mogoče prezreti ugotovitev sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave, J. J., da je kakovost originalnih spornih posnetkov izjemno slaba, zaradi česar so posnetki neprimerni za kakršnokoli potrjevanje identitete, ugotavljanje registrskih številk ter potrjevanje enakosti predmetov. Za tovrstne primerjave je namreč potrebno veliko število enakih splošnih in večje število enakih individualnih značilnosti, na podlagi katerih lahko potem izvedenec po načelu primerjave in upoštevanja lestvice za primerjavo predmetov poda zaključek, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo mogoče (točka 18 razlogov izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca pravilno ocenilo, v njegovo verodostojnost pa utemeljeno ni podvomilo (točka 19 obrazložitve sodbe). Izvedenec je namreč v pisnem izvedenskem mnenju ter zaslišan na glavni obravnavi temeljito pojasnil svoje zaključke, ki niso pomanjkljivi in pavšalni kot to zatrjuje pritožnik, pač pa podrobni in strokovni. Prav tako je natančno razložil svoje metode dela, glede katerih pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Pritožnik pa z izpostavljanjem le posameznega dela izvedenskega mnenja ne more biti uspešen. Prezre namreč, da je izvedenec na glavni obravnavi povedal, da izboljšanje posnetkov z namensko programsko opremo v smislu potrjevanja identitete ni mogoče. Prav tako je pritožniku odgovoril na vprašanje, kakšno programsko in optično opremo je uporabil pri svojem delu. V pritožbi izpostavljeno okoliščino, da lahko piksle fotografije koncentrira do 15 %, pa je izvedenec tudi ustrezno upošteval ter zaključil, da je obravnavani posnetek neprimeren za ugotavljanje simbolov na registrski tablici in da se ga ne da izboljšati do te mere, da bi registrska tablica bila vidna, kar vse je že pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe. Glede na vse navedeno ter ob celotni obravnavi pisnega in ustnega mnenja sodnega izvedenca J. J., ki je popolno in strokovno, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost izvedenca, zaradi česar so tudi neutemeljene šele v pritožbi izpostavljene navedbe o postavitvi drugega izvedenca. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje ni storilo vsega, da bi ugotovilo registrsko številko avtomobila, ki je pobral neznanega storilca.

11.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo pomen in težo fotografije osebe v zeleni majici, na kateri naj bi se nahajal obdolženec (priloga A1/1/19, točk1 21 in 22 obrazložitve sodbe). Iz izvedenega postopka namreč ne izhaja, kdaj je fotografija nastala, niti ni mogoče ugotoviti, ali je na njej ista oseba, ki je vozila osebno vozilo Volkswagen Golf 8 karavan, sive barve, ki je vidno na posnetkih podjetja K. ob 11.54 uri, kar je 25 minut pred časom storitve kaznivega dejanja. Čeprav je voznik tega vozila imel zeleno majico, ga ni mogoče prepoznati. Razen tega pa tudi ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je prav to vozilo kasneje pobralo neznanega storilca kaznivega dejanja, ki je pritekel po parkirnem prostoru nasproti podjetij L. in M. Ob takšnem sosledju dogajanja ter navedenih in ostalih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, se splošne pritožbene navedbe, da obdolženec ni zanikal, da obravnavanega dne naj ne bi nosil zelene majice, izkažejo kot očitno brez ustrezne podlage. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in upoštevalo v pritožbi izpostavljene izsledke preiskav Nacionalnega forenzičnega laboratorija (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Razlogi v tem delu so povsem logični in si ne nasprotujejo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča okoliščina, da ugotovitve močno podpirajo predpostavko, da je obdolženec donor ene od komponent mešanice bioloških sledi na brisu, vzetem iz elektronske naprave (označene s številko 5), za katero je bilo ugotovljeno, da oddaja močno frekvenco in bi lahko bila uporabljena za motenje signala pri zaklepanju in odklepanju vozila in ki je bila najdena v vozilu, v katerem je bil obdolženec ob prijetju, sama po sebi, upoštevaje do sedaj navedeno, ne more zadoščati za izrek obsodilne sodbe.

12.Ob vsem navedenem in ker pritožnik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper oprostilni izrek glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe neutemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom o tem, ali je obdolženi C. C. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe (3. točka 358. člena ZKP). Za izrek obsodilne sodbe se namreč zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt). Ta standard pa v obravnavani zadevi ni bil dosežen.

13.Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14.Stroški odgovora na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo proračun. Nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca za vloženo pritožbo plača oškodovanec sam (prvi odstavek 97. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.