Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan element nepretrganosti dela, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces, saj je bil njegov obseg in režim dela drugačen kot pri redno zaposlenih (tako glede dnevne, mesečne in letne delovne obveznosti), prav tako stopnja njegove odvisnosti, saj dela ni opravljal pod nadzorom in navodili tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 236/2016 z dne 9. 5. 2017 poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomembno poudariti zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za: (1) ugotovitev, da med tožnikom in toženo stranko obstaja delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj lektor z doktoratom, skupaj z obsegom polnega delovnega časa v odstotku za posamezno obdobje, in sicer v obdobju od 6. 12. 2013 do 1. 10. 2014 v obsegu 120 % polnega delovnega časa, od 2. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 20 %, od 1. 10. 2015 do 14. 9. 2016 v obsegu 70 % od 15. 9. 2016 do 23. 9. 2016 v obsegu 20 %, od 24. 9. 2016 do 30. 9. 2016 v obsegu 70 %, od 1. 10. 2016 do 30. 10. 2016 v obsegu 20 %, od 31. 10. 2016 do 20. 8. 2017 v obsegu 120 %, od 21. 8. 2017 do 20. 9. 2017 v obsegu 117,5 %, od 21. 9. 2017 do 30. 11. 2017 v obsegu 120 %, od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 v obsegu 80 %, od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 v obsegu 60 % in od 1. 11. 2018 dalje v obsegu 20 % polnega delovnega časa; (2) da pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko preneha veljati z dnem izdaje odločbe sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi; (3) da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja za obdobje od 6. 12. 2013 dalje, mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, in sicer za posamezna obdobja v obsegu polnega delovnega časa, kot je to razvidno iz točke (1) zahtevka; (4) da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dne 6. 12. 2013 dalje obračunati plačo, ki ustreza plači za delovno mesto visokošolski učitelj lektor z doktoratom, ki je uvrščeno v 40. plačni razred, v višini 2.032,980 EUR bruto na mesec za polni delovni čas, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezni mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, in sicer za posamezno obdobje v obsegu odstotka polnega delovnega časa, kot izhaja iz točke (1) zahtevka; (5) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati sorazmerni regres za letni dopust, in sicer za leto 2018 v znesku 842,79 EUR bruto, za leto 2017 v znesku 790,73 EUR bruto, za leto 2016 v znesku 696,00 EUR bruto, za leto 2015 v znesku 346,00 EUR bruto, za leto 2014 v znesku 346,00 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 29,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za leta od 2018 do 2013 tečejo od 1. 7. v posameznem koledarskem letu, za leto 2013 pa od 1. 1. 2014 dalje do plačila, vse znižano glede na obseg zaposlitve v tem obdobju; (6) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati pripadajoče povračilo za prehrano na delu za obdobje od 6. 12. 2013 dalje, in sicer za posamezna obdobja, kot so razvidna iz izreka sodbe v dnevnih zneskih, oziroma v skupnem znesku glede na zadevno število delovnih dni v posameznem obdobju, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (7) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 6. 12. 2013 dalje obračunati in izplačati nadomestilo za stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 6.696,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka).

Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za: (1) ugotovitev, da med tožnikom in toženo stranko obstaja delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni strokovni delavec v humanistiki, in sicer v obdobju od 6. 12. 2013 do 1. 10. 2014 v obsegu 120 % polnega delovnega časa, od 2. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 20 %, od 1. 10. 2015 do 14. 9. 2016 v obsegu 70 %, od 15. 9. 2016 do 23. 9. 2016 v obsegu 20 %, od 24. 9. 2016 do 30. 9. 2016 v obsegu 70 %, od 1. 10. 2016 do 30. 10. 2016 v obsegu 20 %, od 31. 10. 2016 do 20. 8. 2017 v obsegu 120 %, od 21. 8. 2017 do 20. 9. 2017 v obsegu 117,5 %, od 21. 9. 2017 do 30. 11. 2017 v obsegu 120 %, od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 v obsegu 80 %, od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 v obsegu 60 % in od 1. 11. 2018 dalje v obsegu 20 % polnega delovnega časa; (2) da pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko preneha veljati z dnem izdaje odločbe sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi; (3) da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja za obdobje od 6. 12. 2013 dalje, mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, in sicer za posamezna obdobja v obsegu polnega delovnega časa, kot je to razvidno iz točke (1) podrednega zahtevka; (4) da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dne 6. 12. 2013 dalje obračunati plačo, ki ustreza plači za delovno mesto samostojni strokovni delavec v humanistiki, ki je uvrščeno v 39. plačni razred, v višini 1.954,78 EUR bruto na mesec za polni delovni čas, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezni mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za posamezno obdobje v obsegu odstotka polnega delovnega časa, kot izhaja iz točke (1) podrednega zahtevka; (5) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati sorazmerni regres za letni dopust, in sicer za leto 2018 v znesku 842,79 EUR bruto, za leto 2017 v znesku 790,73 EUR bruto, za leto 2016 v znesku 696,00 EUR bruto, za leto 2015 v znesku 346,00 EUR bruto, za leto 2014 v znesku 346,00 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 29,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za leta od 2018 do 2013 tečejo od 1. 7. v posameznem koledarskem letu, za leto 2013 pa od 1. 1. 2014 dalje do plačila, vse znižano glede na obseg zaposlitve v tem obdobju, vse pa v roku 8 dni; (6) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati pripadajoče povračilo za prehrano na delu za obdobje od 6. 12. 2013 dalje, in sicer za posamezna obdobja, kot so razvidna iz izreka sodbe v dnevnih zneskih, oziroma v skupnem znesku glede na zadevno število delovnih dni v posameznem obdobju, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (7) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 6. 12. 2013 dalje obračunati in izplačati nadomestilo za stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 6.696,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo, razen v delu odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da tožnik zanjo ni opravljal dela v okviru nacionalnega programa visokega šolstva, izpoved priče A.A. pa nepravilno ocenilo kot „prepričljivo“. A.A. ni kredibilna priča, saj je aktivno sodeloval pri pripravah vlog tožene stranke (tako se mu je zareklo, da je tožnik po njegovi oceni delal različne stvari, „kot smo tudi že v samih odgovorih na tožbo in pa v pripravljalnih vlogah zapisali“). Aktivno je torej sodeloval pri pripravi trditvene in dokazne podlage tožene stranke, zato ni verodostojna priča. Zelo dobro pozna ozadje spora in zastopa interese tožene stranke ter ne izpoveduje zgolj o tem, kar mu je o zadevi znano, ampak pristransko, skladno z interesi tožene stranke. Ker je sodišče sodbo v pretežnem delu oprlo na njegovo izpoved, je sodba že iz tega razloga nezakonita. Glede elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 se tožnik ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki in da dela ni opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Nepravilna je ugotovitev, da tožnik ni opravljal dela v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva. Sodišče je pri tem upoštevalo izpoved A.A., ni pa navedlo, zakaj ni sledilo tožniku. Da delo, ki ga je opravljal tožnik, sodi v okvir Nacionalnega programa visokega šolstva, izhaja iz določbe 47. člena Pravilnika B. fakultete, ki določa, da v okviru Oddelkov C. in D. ter Centra E. (CE.) tožena stranka izvaja Nacionalni program visokega šolstva ter Nacionalni razvojni in raziskovalni program. Tudi argumentacija sodišča glede kreditnih točk ni pravilna. Sodišče se je tudi v tem delu oprlo na izpoved A.A., ki pa ni specialist za akreditacijo študijskih programov. Za opravljen tečaj v okviru CE. se prizna vnaprej znan obseg kreditnih točk in zgolj to je relevantno dejstvo za presojo, ali je tožnik poučeval v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva. Pri kreditnih točkah ni bistveno, ali se priznajo vsem sodelujočim na matičnih institucijah, temveč, ali se za program podeljujejo, tj. da program izpolnjuje pogoje za to, da se za uspešno opravljene študijske obveznosti priznajo kreditne točke, ki štejejo v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal nepretrgoma. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju polno zaseden. Tudi v študijskem letu 2014/2015, ko je delo opravljal na Poljskem, je za delo, ki ga je tam opravljal, prejemal plačilo s strani tožene stranke po avtorski pogodbi št. ... z dne 18. 9. 2014, z aneksom z dne 20. 5. 2015. S strani tožene stranke so mu bile plačane dnevnice in potni stroški ter povrnjeni stroški urejanja dokumentacije za prijavo na razpis. Podal je obširne navedbe o tem, da ga je na Poljsko napotila tožena stranka. Dejstvo, da je od septembra 2017 dalje registriran kot samostojni podjetnik posameznik, za samo presojo delovnega razmerja ni pomembno. Dokazna ocena v zvezi z nepretrganostjo dela je zaradi tega nepopolna in pomanjkljiva do te mere, da sploh ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče napravilo dokazno oceno. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dela, ki ga je opravljal tožnik, ne izpolnjujejo kriterija istovrstnosti. Sklepanje podjemnih in avtorskih pogodb ter pogodb o poslovnem sodelovanju z lektorji je že vrsto let modus operandi tožene stranke. Pogodbe s tožnikom je v celotnem vtoževanem obdobju sklepala z enako vsebino, kar pomeni, da je tožnik ves čas opravljal enaka dela, ki so bila istovrstna na letni ravni. Sodišče prve stopnje je pogodbe povsem napačno ocenilo ter ni upoštevalo specifik poklica visokošolskega učitelja, ki poučuje zgolj tekom šolskega leta. Tožena stranka je dela, ki jih je naložila tožniku, namerno „razdrobila“ med več pogodb, vendar pa iz primerjave del in nalog izhaja, da gre za dela, ki sodijo v okvir delovnih nalog visokošolskega lektorja z doktoratom. V zvezi z delovnim mestom, ki ga tožnik podredno vtožuje (samostojni strokovni delavec v humanistiki), je prav tako podal navedbe in dokazoval, da je opravljal vsa dela, ki spadajo v okvir tega delovnega mesta. To je potrdil tudi A.A., ki je podredno vtoževano delovno mesto pripoznal kot primerno delovno mesto za tožnika. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je organiziral izobraževanje za učitelje iz Italije in izvedel raziskave, o katerih je poročal, saj je predložil korespondenco, ki dokazuje njegove navedbe, da je šlo za raziskavo, ki je bila vezana na CE. in da so pri njej sodelovali vsi lektorji slovenščine, ki so poučevali v Sloveniji in v tujini. Nadalje pritožba navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v razmerju med tožnikom in toženo stranko ni bilo podrejenosti. Sodišče ni upoštevalo narave visokošolskega učiteljskega dela ter je tožnikov položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njegove strokovne samostojnosti. Zmotno se je osredotočilo zgolj na to, da je tožnik sam oblikoval pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave tožnikovega dela izhaja, da je bil vezan na pravila svoje stroke in na predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bil v podrejenem položaju in da tožena stranka njegovega dela ni nadzirala in mu dajala navodil. Tožnik je bil dolžan po vsakem izvedenem predavanju pripraviti pisno poročilo oziroma dnevnik in listo prisotnosti ter vse oddati pooblaščenim osebam tožene stranke. Poročila in dnevnike, s katerimi je še razpolagal, je priložil k tožbi, glede teh listin pa se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo. Vso odsotnost je moral javiti pristojnim osebam tožene stranke. Pri opravljanju svojega dela se je moral prilagoditi zahtevam tožene stranke ter delo opravljati na termine, ki so bili vnaprej določeni s strani tožene stranke in skladno z izobraževalnim programom tožene stranke. Terminov si ni nikoli sam določal, sistemu, ki ga je vpeljala tožena stranka, pa se je prilagodil tako, da se je „prijavljal“ na čim več razpisanih terminov, vendar je bil mehanizem „prijav“ zgolj navidezen, saj ni šlo za situacijo, v kateri bi tožnik sam izbiral med tečaji, na katerih bo predaval. Prišlo je sicer do situacij, ko tožnik zaradi drugih službenih obveznosti določenega predavanja ni mogel izvesti, o čemer pa je obvestil toženo stranko. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da usklajevanje poučevanja z drugimi službenimi obveznostmi ni noben eksces in ne pomeni odsotnosti elementa podrejenosti, saj lahko delavci v vsakem delovnem razmerju v dogovoru z delodajalcem vplivajo na svoj delovni čas. Tožnik je delo vedno opravljal v prostorih tožene stranke, z izjemo obdobja, ko je bil napoten na Poljsko. Kadar je delo opravljal v okviru izrednih tečajev, ga je tožena stranka napotila na lokacijo. Tožnik je lahko v zelo majhnem obsegu vplival na program, na število udeležencev na tečajih pa ni mogel vplivati. Uporabiti je moral gradiva, ki jih je zagotovila tožena stranka, kot tudi predpisano metodo poučevanja. Moral se je udeleževati tečajev na temo metodike poučevanja ter ocenjevanja na izpitih iz slovenščine in priprave izpitov. Izobraževanja na temo metodike so bila tudi pogoj, da je sploh lahko začel poučevati skupine študentov v okviru CE. Nadzor tožnika se kaže tudi v obveznih sestankih in posvetih, ki se jih je moral udeleževati. A.A. je potrdil, da je tožnik delal po navodilih tožene stranke, da je delo opravljal v prostorih tožene stranke ter da je moral o opravljenem delu poročati toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Vse to predstavlja nadzor tožene stranke nad tožnikovim delom. Tožena stranka je torej nadzorovala in spremljala tožnikovo delo, sodišče prve stopnje pa je dokaze v zvezi s tem napačno ocenilo. Upoštevati bi moralo, da delodajalci pri zaposlenih visokošolskih učiteljih nikoli ne izvajajo konstantnega nadzora nad njihovim delom, saj je za poklic posebej značilna visoka stopnja samostojnosti. Nadalje še navaja, da je zmotna presoja sodišča, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces. Tožnik je delo opravljal po urniku, ki ga je pripravila tožena stranka, dodeljene so mu bile skupine študentov za celotno obdobje trajanja posameznega programa znotraj študijskega leta. Tožnik je pripravil in oddal vrsto člankov kot sodelavec tožene stranke, sodeloval je na konferencah, seminarjih in izobraževanjih kot sodelavec tožene stranke, poleg tega pa je pedagoško delo vedno opravljal v prostorih tožene stranke in z njenimi delovnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem elementom delovnega razmerja ni napravilo konkretne dokazne ocene, temveč je zgolj nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izpovedi priče A.A.. Če se sodišče ne opredeli do vseh pravno relevantnih navedb strank (dejanskih ali pravnih), s tem krši dolžnost opredelitve, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je storilo s skoraj vsemi tožnikovimi navedbami in dokaznimi predlogi, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti, saj vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z dokaznim zaključkom sodišča, da je priča A.A., vodja strokovne službe CE., verodostojna. Sodišče prve stopnje je glede te priče, pa tudi sicer glede vseh izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, ki je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej da sodišče odloči po svojem prepričanju, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Priča A.A. je namreč skoraj na začetku svojega zaslišanja izpovedal, da so to, kaj je bila vsebina tožnikovega dela, pri toženi stranki že navedli v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah, sodišče pa ga je takoj opozorilo, naj izpove iz svojega vedenja, kaj on ve o zadevi in naj samo o tem izpove. Po obširnem zaslišanju te priče, zaslišanju tožnika ter po izvedenih listinskih dokazih, je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno glede vsebine tožnikovega dela, ki je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ki je torej vestna in skrbna ter analitično sintetična in tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče je pojasnilo, zakaj je glede vprašanja, ali je tožnik opravljal naloge v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva, in glede tožnikove zaposlitve na Univerzi v F. na Poljskem verjelo priči A.A., pri tem pa svoje ugotovitve oprlo tudi na listinsko dokumentacijo v spisu. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je sodba nezakonita že zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev v pretežnem delu oprlo na izpoved A.A., saj priča ni izpovedovala pristransko.

8. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je dokazna ocena nepravilna tudi v zvezi z nepretrganostjo dela tožnika pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu sprejelo dokazno oceno, ki je v skladu z 8. členom ZPP, zato pritožba povsem neutemeljeno navaja, da je dokazna ocena nepopolna in pomanjkljiva do te mere, da sploh ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče napravilo dokazno oceno.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika. Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, zakaj šteje, da pri tožnikovem delu, ki je temeljilo na avtorskih pogodbah, podjemnih pogodbah in pogodbah o poslovnem sodelovanju s toženo stranko, niso podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ugotovilo je vse dejanske okoliščine in zavzelo stališče do vseh pravnih vprašanj. S tem je neposredno ali pa tudi posredno zavrnilo navedbe tožnika, da je delo opravljal nepretrgoma in po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev oziroma jo ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo nekaterih navedb stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

10. Tožnik zahteva ugotovitev, da je delo, ki ga je za toženo stranko opravljal po pogodbah civilnega prava (avtorske pogodbe, podjemne pogodbe in pogodbe o poslovnem sodelovanju), imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, pri čemer ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Tožnik je primarno zahteval ugotovitev, da je opravljal delo delovnega mesta „visokošolski učitelj lektor z doktoratom“, podrejeno pa, da je opravljal delo delovnega mesta „samostojni strokovni delavec v humanistiki“.

11. Po 4. členu ZDR-1 je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek). V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan element nepretrganosti dela, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces, saj je bil njegov obseg in režim dela drugačen kot pri redno zaposlenih (tako glede dnevne, mesečne in letne delovne obveznosti), prav tako stopnja njegove odvisnosti, saj dela ni opravljal pod nadzorom in navodili tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 236/2016 z dne 9. 5. 2017 poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomembno poudariti zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal dela v okviru dejavnosti Nacionalnega programa visokega šolstva, saj ni poučeval na programih v smislu in s pomenom, ki ga ima ta izraz v Zakonu o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Pravilno je namreč ugotovilo, da se Nacionalni program visokega šolstva uresničuje s študijskimi programi, pri čemer ne gre za študijske programe, ki jih mora univerza akreditirati pri Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu. Tožnik ni nikoli opravljal nalog v okviru študijskih programov za pridobitev izobrazbe (33. člen ZViS), ki se delijo na programe prve, druge in tretje stopnje (do in podiplomski programi), temveč je sodeloval pri različnih oblikah neformalnega učenja, ki jih lahko organizirajo visokošolski zavodi (tudi tožena stranka), to so na primer tečaji, poletne šole, programi usposabljanja in podobno (drugi odstavek 33.a člena ZViS). Tožnik torej ni opravljal dela delovnega mesta „visokošolski učitelj lektor z doktoratom“, saj ni poučeval na akreditiranih študijskih programih. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni opravljal neposredne pedagoške obveznosti v razredu in ni sodeloval pri upravljanju zavoda ter v različnih komisijah tožene stranke, kar vse sodi v okvir delovnih nalog delovnega mesta „visokošolski učitelj lektor z doktoratom“.

14. Tožnik v pritožbi zmotno uveljavlja, da je delal v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva, ker je udeležba na tečajih, ki jih je vodil, udeležencem lahko prinesla določeno število kreditnih točk. Glede tega je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje ter zaključilo, da ni šlo za avtomatizem v priznavanju kreditnih točk, kot je to npr. pri sodelovanju univerz ob izmenjavi študentov v okviru akreditiranih študijskih programov, ko se opravljeni izpiti oziroma druge oblike študijskih obveznosti avtomatično priznavajo na drugih univerzah, temveč da je tožena stranka udeležencem, če so uspešno opravili tečaj, izdala potrdilo o številu kreditnih točk, udeleženci pa so to lahko uveljavljali pri drugih izobraževalnih ustanovah, vendar ni šlo za avtomatizem, temveč za prosto odločitev ostalih izobraževalnih institucij, ali bodo udeležencem to izobraževanje oziroma število kreditnih točk priznali v okviru svojih pravil. Tožnik torej v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče v tem delu ponovno sledilo izpovedi A.A., ki ni „specialist“ za akreditacijo študijskih programov. Ni utemeljen argument pritožbe, da je za presojo, ali je tožnik poučeval v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva odločilno le to, da se za opravljeni tečaj v okviru CE. prizna vnaprej znan obseg kreditnih točk. Priznanje kreditnih točk tudi po stališču pritožbenega sodišča tem oblikam izobraževanja ne daje pravne narave akreditiranega študijskega programa.

15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal nepretrgoma. V zvezi s tem elementom delovnega razmerja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju celotno študijsko leto 2014/2015 zaposlen na Univerzi v F. na Poljskem, s katero je 2. 10. 2014 (A 76) sklenil pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Plača je bila dogovorjena v poljskih zlotih, na podlagi poljskih predpisov, na delo v F. pa tožnik ni bil napoten s strani tožene stranke v smislu določb ZDR-1. Tožena stranka mu je sicer pri njegovi zaposlitvi v tujini pomagala, kar pa ne pomeni, da je bil pri njej zaposlen ali da je imel status napotenega delavca. Tožena stranka je s tožnikom tudi za čas opravljanja dela na Poljskem sklenila avtorsko pogodbo št. ... (pogodba št. 3) na podlagi Pravilnika programa G., saj v skladu z navedenim pravilnikom tovrstni učitelji za B. fakulteto opravljajo tudi druge storitve, glede katerih imajo pravico do plačila. V okviru teh pravic so bili tožniku obračunani potni stroški in z njim sklenjena omenjena avtorska pogodba.

16. Ugotovitev, da tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgoma, izhaja tudi iz dejstva, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju tudi v delovnem razmerju na H., in sicer med 2. 8. 2017 in 20. 9. 2017 za 1 uro tedensko, med 1. 12. 2017 in 31. 5. 2018 za 16 ur tedensko, med 1. 6. 2018 in 31. 10. 2018 za 24 ur tedensko, od 1. 11. 2018 dalje pa je zaposlen za 40 ur tedensko, prav tako pa tudi registriran kot samostojni podjetnik, in sicer od 21. 9. 2017 do 30. 11. 2017 za polni delovni čas, od 1. 12. 2017 do 31. 5. 2018 za 24 ur tedensko, od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 za 16 ur tedensko. Za trditve, da je delo preko svojega s. p. pretežno opravljal le za toženo stranko, za druge naročnike pa zelo malo, ni predložil nobenega dokaza.

17. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana nepretrganost dela pri toženi stranki. A.A. je v svoji izpovedi pojasnil sodelovanje tožene stranke s tujimi univerzami glede lektorjev, ki poučujejo slovenistiko na tujih univerzah, ki se lahko opredeli kot pomoč pri zaposlitvi v tujini, vse to pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje še ne pomeni napotitve na delo v tujino v smislu določbe prvega odstavka 208. člena ZDR-1. Že v primeru, ko ni podan eden izmed elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zahtevek za ugotovitev obstoja faktičnega delovnega razmerja ni utemeljen.

18. Ne glede na navedeno je sodišče ugotavljalo tudi (ne)obstoj drugih zatrjevanih elementov delovnega razmerja. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ni šlo za istovrstno delo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za storitve, ki jih je na podlagi sklenjenih pogodb opravljal tožnik, ni mogoče govoriti, da so istovrstne. Izvajal je zelo raznovrstna dela, za katera pri toženi stranki ne obstaja sistemizirano eno, skupno delovno mesto, v okviru katerega bi lahko koga zaposlila, in da pri opravljanju dela ni šlo za verižno sklepanje pogodb oziroma za kontinuirano opravljanje določenega dela, ampak je šlo za različne tipe pogodb, z različnim trajanjem in različnim predmetom. Skozi celotno obdobje pravno razmerje med pravdnima strankama ni predstavljalo zaključene celote. Tožnik je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v primerjavi z redno zaposlenimi delavci opravljal zelo različna dela, ki so zahtevala tudi različne pogoje dela. Kot zunanji sodelavec je sodeloval pri poučevanju in tečajih slovenščine kot tujega jezika ter pri pripravi in izvajanju izpitov, pri čemer je šlo za količinsko zelo različne stvari, npr. poletne šole, tečaje, ki se opravljajo le v določenem časovnem obdobju (spomladi, jeseni), ne pa skozi vse leto. Izvajal je točno določena strokovna predavanja, ki so bila enkratna, kar je razvidno tudi iz samih pogodb. Glede na ugotovljeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo specifik poklica visokošolskega učitelja, ki poučuje zgolj tekom šolskega leta.

19. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sklepanje podjemnih in avtorskih pogodb ter pogodb o poslovnem sodelovanju z lektorji že vrsto let modus operandi tožene stranke, ter da je s tožnikom v celotnem vtoževanem obdobju sklepala pogodbe z enako vsebino, kar pomeni, da je tožnik ves čas opravljal enaka dela, ki so bila istovrstna na letni ravni. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za tak zaključek. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za polni delovni čas ni bil nikoli obremenjen, v večini pogodb pa je bil predviden zgolj maksimalen obseg ur oziroma se je število ur, ki so bile navedene v posamezni pogodbi, lahko razlikovalo od dejansko realiziranega števila ur. Tako je bilo glede na avtorsko pogodbo za čas od jeseni 2017 do jeseni 2018 za poučevanje na tržnih tečajih predvideno 600 ur, izvedenih pa je bilo okoli 320 ur, tudi obseg storitev je mesečno variiral, obseg dela pa je bil v večjem delu odvisen od povpraševanja oziroma od števila oseb, ki so se prijavile na tečaje. Nedokazana je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka dela, ki jih je naložila tožniku, namerno „razdrobila“ med več pogodb. S tem v zvezi je tudi zmotno stališče tožnika, da iz primerjave del in nalog izhaja, da gre za dela, ki sodijo v okvir delovnih nalog visokošolskega lektorja z doktoratom. Tožnik namreč ni imel habilitacije in ni izvajal nalog visokošolskega lektorja z doktoratom.

20. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je A.A. izpovedal, da je podredno uveljavljano delovno mesto „samostojni strokovni delavec v humanistiki“ primerno delovno mesto za tožnika. V svoji izpovedi je namreč izpovedal, da v okviru del, ki jih je opravljal tožnik, na B. fakulteti ni delovnega mesta, na katerem bi se delo opravljalo kot redna zaposlitev. V zvezi s podredno uveljavljanim delovnim mestom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je opravljal naloge, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta „strokovni sodelavec v humanistiki“ (npr. priprava in izvrševanje analiz, sklepov in stališč delovnega področja, vodenje in koordiniranje dela manjše razvojne in projektne skupine, priprava dokumentov z delovnega področja, sodelovanje pri raziskovalnih in aplikativnih projektih, v nacionalnih delovnih skupinah in komisijah pri pripravi sistemskih rešitev in načrtovanju področja, svetovanje šolam, univerzam in drugim zainteresiranim javnostim na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika, uvajanje, koordiniranje, spremljanje in izvajanje postopkov delovnega področja v skladu z internimi akti, sodelovanje in usklajevanje nalog z vodstvom, organi upravljanja fakultete, strokovnimi službami, oddelki fakultete ter drugimi institucijami, skrb za gospodarnost in finančno poslovanje, spremljanje, načrtovanje in skrb za finančno stanje projektov, področja tržnih in netržnih dejavnosti, sodelovanje pri naboru in izboru novih pogodbenih delavcev programa I., koordiniranje učiteljev in asistentov, ki sodelujejo pri izvedbi teh tečajev, skupaj z vodjo programa skrbel za razvoj tega programa...). V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik organiziral izobraževanje za učitelje iz Italije in izvedel raziskave, o katerih naj bi poročal. Šlo je le za predavanje po avtorski pogodbi, za kar je prejel plačilo. Ugotovilo je tudi, da je tožnik raziskovalno delo opravljal samoiniciativno, saj je po lastni izpovedi imel znanstvene ambicije, zato niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da je tožnik pripravil in oddal vrsto člankov kot sodelavec tožene stranke, da je sodeloval na konferencah, seminarjih in izobraževanjih kot sodelavec tožene stranke.

21. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem podrejenosti ni upoštevalo narave dela visokošolskega učitelja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil podrejen toženi stranki, saj je dela na podlagi pogodb izvajal povsem samostojno, tožena stranka pa ga pri tem ni nadzorovala. Večji del vtoževanega obdobja je bil v delovnem razmerju drugje in registriran kot samostojni podjetnik, o čemer tožene stranke niti ni posebej obveščal oziroma je lahko brez njenega posebnega soglasja delal drugje. Upoštevalo je, da je tožnik sam navedel, da posebno strogega režima preverjanja in nadzora s strani tožene stranke ni bil deležen. Tudi ni vsakodnevno hodil na delo, kot ostali zaposleni. Le v primeru, če tečaja iz osebnih razlogov ni mogel izvesti, je o tem obvestil vodjo lektorjev ali organizatorko tečajev, da je lahko našla zamenjavo. Svobodno si je izbiral termine tečajev in tudi udeležence, lahko pa je tudi prilagajal in sooblikoval program poučevanja. To ugodnost imajo le pogodbeni izvajalci, medtem ko so za zaposlene že vnaprej točno določeni termini, ki jih določi delodajalec. Delo je izvajal samostojno, tožena stranka pa ga pri izvajanju storitev ni nadzorovala, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil podrejen na način, ki je značilen za delovno razmerje. Ker je sodišče tožnikovo delo celovito ocenilo tudi z vidika podrejenosti, tako strokovne kot organizacijske, ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnikovo nevezanost na navodila in nadzor presojalo zgolj z vidika njegove strokovne samostojnosti.

22. Podrejenosti tudi ne dokazuje tožnikova dolžnost po opravljenem predavanju pripraviti poročilo za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo poročilo namenjeno predvsem skupni letni statistiki tožene stranke oziroma da je tožena stranka lahko opravičila izplačilo zneskov. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik o poteku lektorata oziroma dela ni obveščal predstojnikov tožene stranke oziroma CE.. Odsotnost pa je moral sporočiti le vodji lektorjev ali organizatorki tečajev, da je lahko našla zamenjavo, zato tudi sporočanje odsotnosti ne dokazuje podrejenosti v smislu določbe 4. člena ZDR-1. 23. Glede na to, da se je tožnik prijavljal za predavatelja na tečajih, ki jih je organizirala tožena stranka, ter da se je prostovoljno odločil za sklenitev pogodb, niso odločilne pritožbene navedbe, da se je pri opravljanju svojega dela moral prilagoditi zahtevam tožene stranke ter delo opravljati na termine, ki so bili vnaprej določeni s strani tožene stranke in skladno z izobraževalnim programom tožene stranke. Glede na to, da so se izobraževanja izvajala takrat, ko je bil za to podan interes slušateljev, ni odločilno, da si tožnik terminov ni sam določal. 24. Nadzora tudi ne dokazuje dejstvo, da je moral tožnik uporabiti gradiva, ki jih je zagotovila tožena stranka, kot tudi predpisano metodo poučevanja. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožena stranka le na ta način lahko zagotavljala enotno izvedbo tečajev. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se je tožnik moral udeleževati tečajev na temo metodike poučevanja ter ocenjevanja na izpitih iz slovenščine in priprave izpitov, pa je A.A. prepričljivo pojasnil, da je izpitni center J. član združenja K., zato mora izpitni center delo opravljati v skladu z ustreznimi certifikati, ki jih je pridobil. Glede na to, je po izpovedi priče „uravnilovka“ eden od pogojev vseh testatorjev, da morajo enako testirati in pri tem uporabljati enake kriterije. Zato tudi na podlagi tožnikove udeležbe na tečajih na temo metodike poučevanja ni mogoče govoriti o podrejenosti, temveč je šlo za izpolnjevanje pogoja, da je tožnik sploh lahko pogodbeno sodeloval s toženo stranko.

25. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).