Jedro

Tožnica se opira na določila OZ o razlagi pogodb, in sicer na 83. člen OZ, ki določa, da je treba pri pogodbah, ki jih pripravi ali predlaga ena pogodbena stranka, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tožnica in toženka sploh nista v pogodbenem razmerju in razlaga se le nejasna določila. Določila o omejitvi zavarovalnega kritja toženke v Splošnih pogojih so jasna: za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk, je zavarovalno kritje omejeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v točki III izreka izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 70,80 EUR nadomesti z zneskom 13,20 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek za znesek 1.350 EUR ustavi in razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnica) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.350 EUR za čas od 13. 9. 2019 do 20. 12. 2019 v znesku 29 EUR, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo in tožnici naložilo v plačilo 70,80 EUR stroškov toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožnica zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da zahtevku ugodi v celoti in toženki naloži plačilo stroškov postopka, ali pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Prepričana je, da ni mogoče uporabiti splošnih pogojev zavarovanja glede povračila škode, ki jo utrpi oseba, ki pride k zavarovancu na obisk. Toženka ni pojasnila, katera oseba je po njeni razlagi obiskovalec in sodišče ne bi smelo razpravljati in razlagovati o tem. Splošni pogoji bi morali biti jasni in nedvoumni. Ni sprejemljivo, da se ob nejasnih pogojih upošteva interpretacija, ki gre v škodo šibkejši stranki – mladoletni oškodovanki. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z dejstvom, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara komaj 11 let in tako sama že v osnovi ne more biti tretirana kot oseba, ki prihaja k nekomu zaradi prijateljskih oziroma družabnih stikov, še posebej ne, ker kraj dogodka niti ni bil zavarovančev dom. Na katerem kraju, A. 4 c ali B. 27, je prišlo do dogodka, je pomembna okoliščina, saj ni mogoče govoriti, da je prišla na obisk na naslov, kjer zavarovanec toženke ne živi. Na naslov B. 27 je šla izključno zato, da bi zavarovanec toženke in njen dedek nahranila konje. Okoliščina, da je izrazila željo, da bi videla konje, za ta postopek ni relevantna. Njena prisotnost na kraju dogodka je neposredno povezana z razlogom prisotnosti njenega dedka, za katerega pa je sodišče samo navedlo, da ga je zavarovanec toženke povabil, da gresta skupaj nahranit konje, torej dedek ni bil „na obisku“. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo za ključno ugotavljati razliko med „obiskovalcem“ in „osebo, ki mimo zavarovančeve volje in brez njegovega povabila in njegove vednosti pride na kmetijo“. Razlaga sodišča nima podlage ne v splošnih pogojih ne obveznih predpisih. Popolnoma nesprejemljivo je stališče, da za osebo, ki bi se protipravno znašla na nekem območju, omejitev zavarovalnega kritje ne bi veljala, za otroka, ki je na kmetiji zato, ker se je šlo tja nahranit konje, pa velja.

Zoper odločitev o stroških postopka se primarno pritožuje, ker bi sodišče moralo priznati celotno vtoževano odškodnino in bi bila upravičena tudi do vseh priglašenih stroškov postopka. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženka 1.350 EUR plačala po vložitvi tožbe. Podredno uveljavlja, da je sodišče priznalo toženki previsoke stroške. Toženka ni z ničemer izkazala zatrjevanih „administrativnih stroškov“ v višini 20 EUR. Ker ima toženka poslovalnico v Novem mestu, ni sprejemljivo, da je sodišče priznalo potne stroške pooblaščenca za prihod iz Ljubljane. Priznani stroški kilometrine so previsoki, saj pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni upravičen do obračuna kilometrine na enak način, kot se ta obračunava odvetnikom.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno je utemeljena v stroškovnem delu.

5. Za materialnopravno pravilno presojo relevantno dejansko stanje v resnici ni sporno; pritožnica ga ne izpodbija. Ni spora o tem, da je bila tožnica skupaj s starši in dedkom 24. 3. 2019 povabljena k zavarovancu toženke na praznovanje rojstnega dne, in sicer na naslov A. 4 c, ko pa je šel zavarovanec toženke nahranit konje na svojo kmetijo v B. 27, je šla tožnica (skupaj z dedkom in dvema prijateljicama), ker si je želela videti žrebičke, z njim in na dvorišču kmetije zavarovanca toženke jo je napadel in večkrat ugriznil zavarovančev pes.

6. Vtoževana obveznost tožene zavarovalnice izhaja iz zavarovalnega razmerja z C. C., ki je imel zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki jo s civilnopravnimi odškodninskimi zahtevki uveljavljajo tretje osebe proti njemu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ima za posledico poškodovanje oseb in/ali stvari. Gre za premoženjsko zavarovanje, pri katerem se zavarovalnica zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v dogodku, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, vendar le v mejah odgovornosti zavarovalnice. Odgovornost zavarovalnice se namreč lahko za posamezne primere omeji ali izključi (prvi odstavek 953. člena OZ). V splošnih pogojih Dom AS (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne police, s katero je C. C. zavaroval (med drugim) svojo odgovornost za škode, za katere odgovarja kot imetnik hišnih živali (7. točka prvega odstavka 52. člena Splošnih pogojev v prilogi B2), je določena omejitev zavarovalnega kritja za odškodninske zahtevke zaradi škode, ki jo utrpijo osebe, ko pridejo k zavarovancu na obisk (deveti odstavek 52. člena Splošnih pogojev) in odbitna franšiza 10 % od odškodnine (enajsti odstavek 52. člena Splošnih pogojev). Zavarovalna vsota za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk, je pri zavarovanju „nadstandardni B4“, ki ga je imel sklenjenega C. C., omejena na 1.500 EUR, odbitna franšiza je 150 EUR, torej znaša obveznost zavarovalnice do tožnice, če je bila tožnica na obisku pri zavarovancu toženke, 1.350 EUR. Toliko je toženka tožnici že izplačala. Za materialnopravno pravilno presojo je zato moralo sodišče ugotoviti, ali je bila tožnica 24. 3. 2019 na obisku pri zavarovancu toženke in so pritožbene navedbe, da sodišče tega sploh ne bi smelo ugotavljati, zgrešene.

7. Očitek glede nedopustnosti interpretacije Splošnih pogojev v škodo tožnice, ki je šibkejša stranka, je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno zmoten. Tožnica se očitno pri tem stališču opira na določila OZ o razlagi pogodb, in sicer na 83. člen OZ, ki določa, da je treba pri pogodbah, ki jih pripravi ali predlaga ena pogodbena stranka, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tožnica in toženka sploh nista v pogodbenem razmerju in razlaga se le nejasna določila. Določila o omejitvi zavarovalnega kritja toženke v Splošnih pogojih so jasna: za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk, je zavarovalno kritje omejeno. Sam pojem „obisk“ ni sporen, treba je le presoditi, ali je bila tožnica na zavarovančevi kmetiji zaradi obiska ali po naključju.

8. Povsem običajno je, da se ljudje med seboj obiskujemo na različnih lokacijah, kot so vikendi, vrtovi, ipd.; prijava stalnega prebivališča pri tem ne igra prav nobene vloge. Tudi dejstva, da je tožnica mladoletna, kdo je bil z njo in kaj je počel tožničin dedek, ko je prišlo do škodnega dogodka, nimajo nobenega vpliva na pravilnost presoje. Odločilno je, da je zavarovančev pes tožnico poškodoval, ko se je na njegovo povabilo nahajala na njegovi kmetiji.

9. V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Delno utemeljena pa je pritožba glede dosojenih stroškov postopka. V zahtevi za povrnitev stroškov postopka mora stranka stroške opredeljeno navesti (drugi odstavek 163. člena ZPP). Pooblaščenec toženke je na naroku priglasil: „materialni stroški 20 EUR, potni stroški za prihod na narok 2. 3. 2022 na relaciji Ljubljana – Novo mesto – Ljubljana“. Ker toženka zatrjevanih stroškov v višini 20 EUR ni specificirala, ni izkazala, da gre za stroške, ki so potrebni za pravdo (155. člen ZPP), zato do povrnitve teh stroškov ni upravičena. Toženka v enoti v Novem mestu očitno nima pravne službe, saj je vsa korespondenca potekala preko sedeža toženke in pooblaščenec je na narok v Novo mesto prišel iz Ljubljane, zato je upravičen do povračila potnih stroškov. Pravila za odmerjanje potnih stroškov določa Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Skladno z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika se pooblaščencem, ki niso odvetniki, potni stroški odmerjajo v skladu z določbami 5. do 11. člena Pravilnika. V 6. členu Pravilnik določa, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom; stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom. Ob priglasitvi potnih stroškov pooblaščenec toženke ni navedel nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale upravičenost do povrnitve kilometrine. Pritožbeno sodišče je zato priznalo potne stroške za vozovnico z vlakom, ki je najcenejše prevozno sredstvo. Z vpogledom na spletne strani Slovenskih železnic je ugotovilo, da vozovnica stane 6,60 EUR za eno smer, zato je priznalo 13,20 EUR potnih stroškov toženke.

11. Ker je nesporni del odškodnine toženka tožnici izplačala pred prejemom tožbe, ni pravne podlage za priznanje stroškov postopka, kot da je tožnica v tem delu uspela s tožbo.

12. Glede na obrazloženo je višje sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča in spremenilo III. točko izpodbijane sodbe tako, da je dolžna tožnica toženki povrniti 13,20 EUR stroškov postopka (3. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.