Jedro

S tem, ko je prvostopno sodišče na podlagi 3. odst. 3. čl. KZ za soobsojenega Ž. uporabilo zakon, ki je milejši za storilca in dejanje pravno opredelilo po 1. odst. 250. čl. KZ in pri tem v nasprotju z obtožbo še ocenilo, da gre za neprimeren poskus in ne za dokončano dejanje, sodišče ni kršilo 1. odstavka navedenega člena v škodo obsojenca, saj bi ga, v kolikor bi uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, moralo obsoditi za hujše dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v L. je M.Ž. s sodbo z dne 26.10.1995, spoznalo za krivega kaznivega dejanja neprimernega poskusa ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 23. členom in 1. odstavkom 22. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen 1 mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče iz M. je s sodbo z dne 24.1.1996, pritožbo zagovornika M.Ž. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega M.Ž., odvetnik L.H. iz L., je dne 22.5.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sodbi, navedeni v uvodu, v kateri uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče, ko je obsojenca spoznalo za krivega neprimernega poskusa storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi z 23. členom in 1. odstavkom 22. člena KZ, kršilo določilo 3. člena KZ, ker ni uporabilo zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Nadalje vložnik zahteve navaja, da se je po 16. členu prej veljavnega KZ storilca lahko spoznalo za krivega za poskus storitve kaznivega dejanja le v primeru, če mu je bilo možno po zakonu izreči kazen 5 let strogega zapora ali hujšo kazen oziroma v primeru, če je zakon posebej predpisoval kaznovanje za poskus. Vložnik se tudi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, po katerem ni moč pri sprejemanju pravne opredelitve za eno dejanje uporabljati dveh različnih zakonov oziroma kombinacijo njunih posameznih določb in meni, da je v takem primeru možno uporabiti določbe posebnega dela enega zakona in splošnega dela drugega. Predlaga, da vrhovno sodišče prvo in drugostopno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) ocenjuje, da pravno stališče vložnika zahteve ni pravilno in predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana sodba obsojenemu M.Ž. očita, da je poskušal predrugačeno vrednotnico - vrednostni bon uporabiti kot pravo s tem, da je dne 5.12.1991 v Č., v gostilnici "J.", z vrednostnim bonom za 1.000 SLT, kateri je bil predrugačen, in za katerega je natakarica glede na obliko in izdelavo takoj opazila, da je predrugačen, saj so bile ničle na vrednostnem bonu slabo prilepljene in so celo padale z bona, plačal zapitek. Takšno dejanje je prvostopno sodišče pravno predelilo kot kaznivo dejanje neprimernega poskusa ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi z 23. členom in 1. odstavkom 22. člena KZ.

Zoper M.Ž. je bila zaradi obravnavanega kaznivega dejanja dne 9.7.1992 vložena obtožnica, dejanje je takrat temeljno javno tožilstvo pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena Kazenskega zakona SFR Jugoslavije (KZJ). Takšno pravno opredelitev je javni tožilec spremenilo tako, da je dejanje kvalificiral kot kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 1. odstavku 153. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77), z izjavo z dne 11.5.1995 (v spisu na l. št. 66) pa je ponovno spremenil pravno kvalifikacijo dejanja tako, da ga je opredelil kot kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 1. odstavku 250. člena KZ.

V zvezi z navedenim vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilna ocena višjega sodišča iz M., po kateri bi bilo treba dejanje obsojenega M.Ž., opisano v izreku prvostopne sodbe, pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 168. člena KZJ in to ne glede na pravno opredelitev tožilstva, saj nanjo sodišče po določbi 2. odstavka 354. člena ZKP ni vezano (enako zakon o kazenskem postopku iz leta 1977, ki je veljal v času sojenja - 346. člen ZKP-77). S tem ko je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 3. člena KZ za soobsojenega Ž. uporabilo zakon, ki je milejši za storilca in dejanje pravno opredelila po 1. odstavku 250. člena KZ in pri tem v nasprotju z obtožbo še ocenilo, da gre za neprimeren poskus in ne za dokončano dejanje, sodišče ni kršilo določbe 1. odstavka navedenega člena v škodo obsojenca, saj bi ga, v koliko bi uporabilo zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, moralo obsoditi za hujše dejanje. V tej zvezi se vložnik zahteve neutemeljeno sklicuje na 16. člen "prej veljavnega KZ" (očitno gre tu za sklicevanje na 16. člen Kazenskega zakonika iz leta 1951 Uradni list SFRJ 13/51, ki je z večkratnimi spremembami in dopolnitvami veljal do uveljavitve kazenskega zakona SFR Jugoslavije - Uradni list SFRJ, št. 44/76 z dne 8. 10. 1976). Zadnje navedeni zakon, ki veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, je institut poskusa urejal v 19. členu. Ob pravilni uporabi zakona, pri čemer ni moč izhajati iz že opisane kršitve zakona v korist obsojenca, določb o poskusu ni moč uporabiti tako, kot predlaga vložnik zahteve, ampak je treba ugotoviti, da je bil v obravnavanem primeru uporabljen milejši zakon (čeprav nepravilno, vendar v korist obsojenca) in zato kršitev določila 1. odstavka 3. člena KZ, kot jo uveljavlja vložnik zahteve, ni podana.

Na podlagi navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.