Jedro

Ker je toženec šele v pripravljalni vlogi substancirano prerekal nastanek in višino terjatve, je imel tožnik pravico navajati tudi dejstva in dokaze, ki predstavljajo odgovor na navedbe iz toženčeve vloge. V pripravljalni vlogi tožnik niti ni navajal novih dejstev, marveč je natančneje odgovoril na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tako ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi – za zaslišanje prič, strank – pomenijo zahtevo za izvedbo naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90139/2014 z dne 4. 7. 2014 za znesek 125,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila; za znesek 381,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2014 dalje do plačila; za znesek 103,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2013 dalje do plačila; za znesek 94,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2014 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek – za znesek 97,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka nad 44,00 EUR – je prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 57,10 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na navedbe in dokaze, ki jih je tožnik predložil prepozno, na kar je toženec pravočasno opozoril. V zvezi s tem izpostavlja določbo 451. člena ZPP, v skladu s katero mora tožnik v sporih majhne vrednosti navajati vsa dejstva in dokaze v tožbi. Meni, da bi moral tožnik v dopolnitvi tožbe z dne 4. 12. 2014 navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih je utemeljeval svoj zahtevek. Temu pa tožnik ni zadostil. V dopolnitvi tožbe je navedel zgolj pravno podlago za svoj delovanje, medtem ko se do nastanka in višine terjatve sploh ni opredelil. Opredelitev glede višine vtoževane terjatve in utemeljitev njene podlage je podal šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2015, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev v celoti oprlo na prepozne navedbe in dokaze, čeprav jih ne bi smelo upoštevati, kar izhaja tudi iz sodne prakse – npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1241/2013. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter je zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da bi moralo sodišče izvesti narok, upoštevaje dejstvo, da je med pravdnima strankama dejansko stanje sporno in da sta obe predlagali zaslišanje strank. Toženec je predlagal tudi lastno zaslišanje, ki ga sodišče ni izvedlo, v izpodbijani sodbi pa ni navedlo razlogov za svojo odločitev, tako, da je sodba v tem delu neobrazložena. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožba sicer pravilno povzema odločbo 451. člena ZPP, ki v sporih majhne vrednosti nalaga tožniku navajanje dejstev in predlaganje dokazov v tožbi. Temu določilu je tožnik v dopolnitvi tožbe z dne 4. 12. 2014 povsem ustrezno zadostil, saj je navedel vsa pomembna pravno-relevantna dejstva in ustrezne dokaze. Pri tem je izhajal iz ugovornih navedb toženca, da mu verodostojne listine niso poznane in da jih nikoli ni prejel ter da so izdane brez veljavne pravne podlage. Tožnik je v predmetni vlogi navedel, da izvaja gospodarsko javno službo na podlagi relevantnih občinskih odlokov in zakonodaje ter sprejetih in objavljenih cen komunalnih storitev. Svojo terjatev je v zadostni meri specificiral in zanjo predložil dokazila. Ker pa je toženec šele v pripravljalni vlogi substancirano prerekal nastanek in višino terjatve, je imel tožnik – skladno s pooblastilom iz 451. člena ZPP – pravico navajati tudi dejstva in dokaze, ki predstavljajo odgovor na navedbe iz toženčeve vloge. V pripravljalni vlogi tožnik niti ni navajal novih dejstev, marveč je natančneje odgovoril na ugovore toženca iz njegove pripravljalne vloge, kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, zato zatrjevane kršitve niso podane, niti ne gre za zadevo, ki bi bila primerljiva s sodbo I Cpg 1242/2013 z dne 28. 11. 2013, ki jo izpostavlja pritožba.

7. V sporih majhne vrednosti je uzakonjena izjema od načela obligatornosti glavne obravnave. Meritorno odločanje v sporih majhne vrednosti brez razpisa glavne obravnave je mogoče kljub spornemu dejanskemu stanju, če je o spornih dejstvih mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Prvo sodišče je svojo odločitev, da naroka ne bo izvedlo, ustrezno obrazložilo, pri čemer je pomembno, da njegove izvedbe nobena stranka ni zahtevala. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tako ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi – za zaslišanje prič, strank – pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki jih toženec naslavlja v zvezi s kršitvijo 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da prvo sodišče ni konkretizirano navedlo razlogov za neizvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. V obrazložitvi je pojasnilo, da je pravno pomembna dejstva ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, drugih dokazov pa ni izvajalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec sicer podal predlog za lastno zaslišanje, vendar pa ga ni ustrezno substanciral. Tako ni pojasnil povezave med lastnim zaslišanjem in (ne)verodostojnostjo listinskih dokazov, ki izkazujejo obstoj s strani tožnika zatrjevanih pravno-relevantnih dejstev.

9. Glede na obrazloženo uveljavljeni pritožbeno razlogi niso podani, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP v povezavi z določbo 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Na podlagi 458. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: ZPP) o pritožbah v postopku o sporu majhne vrednosti odloča sodnik posameznik.