Jedro

Postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, a med udeleženci praviloma obstaja tudi spor, ki je v bistvu lastninske narave, kar pa še ne pomeni nujno, da gre za lastninski spor. Le v primerih, ko stranka nepravdnega postopka zatrjuje, da je lastnik večjega dela parcele, se nepravdni postopek ustavi, vložen predlog pa obravnava kot tožba in vodi po pravilih pravdnega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj lastninske pravice na zatrjevanem spornem delu zemljišča, kar pa v posledici, relevantni za nepravdni postopek ureditve meje, pomeni tudi določitev meje med parcelama. Glede na navedeno ima upravni organ podlago za ureditev meje na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN (da se kot urejena meja evidentira predlagana meja), torej po podatkih elaborata, ki je bil predložen predlogu za ureditev meje šele, če je tožbeni zahtevek zavrnjen in meja ni urejena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Novo mesto št. 02112-872/2012-10 z dne 31. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom v tem postopku A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v katastrski občini ... kot urejen evidentiral del meje parcele 610/192 s sosednjimi parcelami 610/279 (dotikališče), 610/319 (dotikališče), 610/43, 2646 (dotikališče), 610/278 (dotikališče); v 2. točki izreka v katastrski občini ... kot urejen evidentiral del meje parcele 610/193 s sosednjimi parcelami 610/278 (dotikališče), 2646 (dotikališče), 610/42, 2645 (dotikališče), 610/276 (dotikališče); ter v 3. točki izreka navedel, da je grafični prikaz urejenih delov mej z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu. V obrazložitvi je navedel, da je A.A. vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela mej svojih parcel s sosednjimi. V postopku je tožnik sodeloval kot lastnik sosednjih parcel. Na mejni obravnavi ni soglašal s predlagano mejo ter je pokazal svojo mejo. Meja je tudi po ustni obravnavi ostala sporna, zato je organ v skladu z 39. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) pozvala tožnika, da v roku 30 dni od vročitve oziroma prejema poziva, začne sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem, o tem obvesti organ ter predloži dokazilo. Ker je tožnik sprožil sodni postopek ureditve meje, je organ s sklepom prekinil upravni postopek. Ker pa je Okrajno sodišče v Novem mestu v zadevi N 8/2013 izdalo sklep, s katerim je nepravdni postopek določitve meje ustavilo ter sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo s postopkom pred pristojnim sodiščem po pravilih pravdnega postopka, ker gre za lastninski spor oziroma spor o lastninski pravici na zemljišču, kar je pristojnost pravdnega in ne nepravdnega sodišča, je organ sklenil, da upravni postopek evidentiranja urejene meje nadaljuje in se kot urejena meja evidentira predlagana meja, kot določa šesti odstavek 39. člena ZEN.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa, da je bila, ker je nastopila situacija, ki jo predvideva šesti odstavek 39. člena ZEN, podana podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V zvezi s predloženim izvedeniškim mnenjem izvedenca B.B., v katerem je prikazan potek katastrske meje iz leta 1902, pa pojasnjuje, da je geometer skladno s 3. členom Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Pravilnik) dolžan pri določitvi predlagane meje uporabiti zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. V primeru izvedeniškega mnenja pa so bili uporabljeni podatki predhodnih meritev IDPOS 2082, IDPOS 6175 in IDPOS 6208 ter podatki originalnega katastrskega načrta. Načrt katastrske izmere agrarnih operacij iz leta 1902 pa ni zaveden v zbirki listin zemljiškega katastra.

3. Tožnik s tožbo izpodbija izdano odločbo in navaja, da obstaja spor o poteku meje med parcelama 610/42 in 610/43 s tožnikovima parcelama 610/193 in 610/192. Absurd izdane odločbe je kapelica in stavbna parcela 610/294, ki je last tožnika, ki se je po izdani odločbi znašla sredi tuje nepremičnine, parcele predlagatelja, čeprav ta z njo nikoli ni imel nič, ne lastništva ne posesti. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker je v obrazložitvi navedena neka vloga stranke v postopku z interesom, ki pa ni bila nikoli vročena pooblaščencem tožnika, zato se o tej vlogi ni mogel izjaviti. Tudi odločba je bila napačno vročena tožniku osebno in ne njegovemu pooblaščencu. Izdana odločba je povsem nepravilna, lahko bi rekli celo nična. Obstaja sum storitve kaznivega dejanja pri odčitavanju katastra, ker se je zamolčala meja iz leta 1902. Upravni organ je napačno in zmotno ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil materialno pravo, ker meje iz leta 1902 ni upošteval. Tožnik je sprožil po prekinitvi nepravdni postopek, ker pa je bil obseg spornega predmeta velik, je sodišče menilo, da gre za pravdno zadevo. Vendar navedeno ne pomeni, da ima Geodetska uprava proste roke, da evidentira očitno napačno pokazano mejo in prikrije napačno delo geodetov ter prestavlja mejo po svoje in napačno. V pravdi P140/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu je bil postavljen izvedenec B.B. Vpogledal je v podatke katastra in izdelal mnenje. Prikazal in pojasnil je razloge za odstopanje od katastrskih načrtov iz preteklosti in danes in postopek za odpravo napak pri spremembi evidentiranja meje v digitalni obliki. Povedal je, da so ugotovljene napake pogost pojav zaradi razlik med sodobnimi merskimi napravami in prejšnjimi. Objekt kapelice na parceli 610/42 je bil evidentiran na novo v času agrarnih operacij, kar je bilo vneseno v zemljiški kataster istočasno z evidentiranjem parcel 610/193 in 610/42. Objekt je v načrtu agrarne operacije evidentiran pravilno in torej trditve A.A. ne držijo in ne držijo poteki evidentirane meje. Ob navedenem to pomeni, da je prvostopenjska odločba obremenjena z ničnostjo ter je nesprejemljivo, da se s procesnimi manevri in napačnim elaboratom poskuša prikazati kot urejeno mejo to, ki je predmet tekočega sodnega postopka. Organa ne upoštevata, da je bil postopek urejanja meje prekinjen zaradi predloga za sodno ureditev meje. Zgolj, ker je bil obseg predmeta prevelik, je sodišče s sklepom predlog za ureditev meje sprejelo kot tožbo in postopek je nadaljevan v pravdi. Upravna organa nista upoštevala posebnosti sodnega postopka in dejstva, da se je postopek sodnega urejanja razvil v pravdo, v kateri se tudi ureja meja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku Občina A. v odgovoru na tožbo sporoča, da ji morebitna odprava izpodbijanega akta ni v neposredno škodo ter se zaradi navedenega ne bo vključila v predmetni upravni spor.

6. Stranka z interesom v tem postopku A.A. meni, da uveljavljane kršitve določb postopka niso podane, glede napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov pa meni, da so bile relevantne dejanske okoliščine upoštevane, pravilno pa je bil uporabljen tudi ZEN. Tožnik se proti sklepu o ustavitvi nepravdnega postopka ni pritožil, sprejel ga je torej za pravilnega, vsled česar so tožnikove navedbe o poteku meje v tem postopku irelevantne. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi tožnik ugovarja pravilni uporabi šestega odstavka 39. člena ZEN. Po tej določbi, če se sodni postopek ureditve meje ustavi ali če se predlog za sodno določitev meje zavrže ali zavrne, se postopek evidentiranja urejene meje nadaljuje in se kot urejena meja evidentira predlagana meja (prvi stavek). Postopek evidentiranja urejene meje se ustavi s sklepom, ko sodišče meritorno odloči o njeni ureditvi (drugi stavek).

9. Ni sporno med strankami, da je tožnik, ker se s predlagano mejo ni strinjal in je zatrjeval drugačen potek meje, na podlagi poziva geodetske uprave sprožil postopek za sodno ureditev meje. Ni sporno tudi, da je Okrajno sodišče v Novem mestu s sklepom N 8/2013 v 1. točki izreka nepravdni postopek ustavilo, v 2. točki izreka pa sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.

10. Ob navedeni dejanski situaciji pa ima tožnik prav, da je organ napačno uporabil šesti odstavek 39. člena ZEN. Upošteval namreč ni posebnosti sodnega postopka, ki jih je nepravdno sodišče v sklepu N 8/2013 pojasnilo. Postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, a med udeleženci praviloma obstaja tudi spor, ki je v bistvu lastninske narave, kar pa še ne pomeni nujno, da gre za lastninski spor. Le v primerih, ko stranka nepravdnega postopka zatrjuje, da je lastnik večjega dela parcele, se nepravdni postopek ustavi, vložen predlog pa obravnava kot tožba in vodi po pravilih pravdnega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj lastninske pravice na zatrjevanem spornem delu zemljišča, kar pa v posledici, relevantni za nepravdni postopek ureditve meje, pomeni tudi določitev meje med parcelama. Glede na navedeno ima upravni organ podlago za ureditev meje na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN (da se kot urejena meja evidentira predlagana meja), torej po podatkih elaborata, ki je bil predložen predlogu za ureditev meje šele, če je tožbeni zahtevek zavrnjen in meja ni urejena. V nasprotnem pa je vezan na sodbo pravdnega sodišča in jo je dolžan izvršiti (prvi odstavek 20. člena ZEN), torej urediti mejo, kot jo je določilo sodišče, kar je bil tudi namen napotitve. Da je organ dolžan počakati na izid sodnega postopka, tudi pravdnega, v kolikor se je v tega nepravdni postopek razvil glede na odločitev nepravdnega sodišča, izhaja iz drugega stavka šestega odstavka 39. člena ZEN, ki napotuje, da organ s sklepom ustavi postopek po meritorni odločitvi sodišča o urejeni meji, kar pa je v pristojnosti tako pravdnega kot nepravdnega sodišča. 11. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi tretje in četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ počaka do odločitve sodišča P 140/2015 in evidentira mejo med parcelami glede na rezultat tega sodnega postopka, ki je v zvezi z vprašanjem sodne ureditve meje enakovreden sodnemu nepravdnemu postopku ureditve meje.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (22. člen ZUS-1). Ugotoviti je, da je bila stranka z interesom A.A. na strani toženke, predlagal je zavrnitev tožbe, in ker v obravnavanem postopku ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka ni upravičen.