Jedro

O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vselej odloča dovolitveno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Dne 18. 9. 2008 je Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, na podlagi verodostojne listine izdalo sklep o izvršbi, po pravnomočnosti katerega naj bi glede na predlagana sredstva izvršbe nadaljnji izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo Okrajno sodišče v Celju. Po potrditvi pravnomočnosti in izvršljivosti tega sklepa z dnem 8. 10. 2008 je ljubljansko sodišče zadevo odstopilo celjskemu. 3. 11. 2008 pa je dolžničina banka obvestila sodišče, da je upnica poplačana.

2. Dne 30. 10. 2008 je dolžnica pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila vlogo z dvojnim naslovom „Pritožba zoper storjeno napako sodišča“ in „Predlog za vrnitev v prejšnje stanje“, ki jo je ljubljansko sodišče poslalo celjskemu sodišču, kateremu je bila izvršilna zadeva odstopljena. V vlogi dolžnica trdi, da je bil sklep nepravilno vročen; da ne ve, kdo je predlagal izvršbo; da je poslovne prostore na v uvodu tega sklepa navedenih prejšnjih sedežu in poslovnem naslovu 8. 8. 2008 vrnila lastniku in da od 3. 9. 2008 dalje do njih ni imela več dostopa; da je 3. 9. 2008 pri Pošti Celje naročila in plačala prepošiljatev pošte na sedanji naslov; da ni bila obveščena o prejeti pošti, zaradi česar naj bi bila zamudila rok za ugovor zoper sklep o izvršbi (ki naj sicer ne bi bil utemeljen); ter da je bila sprememba naslova in sedeža s prejšnjih na sedanja v sodni register vpisana 27. 10. 2008. Na tej podlagi predlaga, naj izvršilno sodišče ugodi njeni pritožbi kot tudi njenemu predlogu, „da se vzpostavi prvotno stanje“.

3. Okrajno sodišče v Celju je dolžničino vlogo razumelo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Ker naj bi za odločanje o njem ne bilo stvarno pristojno, je izdalo ustrezen sklep in po njegovi pravnomočnosti zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Ljubljansko sodišče je menilo, da dolžničinega predloga ni mogoče šteti za predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, pač pa za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev o katerem naj bi bilo glede na 40. c člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter glede na predlagana sredstva izvršbe stvarno in krajevno pristojno celjsko izvršilno sodišče. Zato je sprožilo spor o pristojnosti.

Odločitev v sporu o pristojnosti

4. Sodišče pri pravni opredelitvi določene vloge ni vezano na poimenovanje, ki ji ga da vložnik, pač pa na njeno vsebino, s tem, da sporna dolžničina vloga dejansko vsebuje posamezne značilnosti tako predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti (tretji odstavek 42. člena ZIZ) kot tudi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor (prvi odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar pa niti soobstoj teh dveh kvalifikacij niti njuno medsebojno protislovje (prvo od navedenih pravnih sredstev je namreč namenjeno razveljavitvi neutemeljene potrditve izvršljivosti oziroma pravnomočnosti, kadar ti zaradi napake sodišča pri vročanju nista mogli nastopiti, medtem ko je drugo od teh sredstev namenjeno odpravi pravnih posledic zamude, ki se je primerila stranki, ne da bi pri tem sodišče kakorkoli ravnalo narobe) za ta spor nista odločilna, saj o obeh prepoznanih pravnih sredstvih odloča Okrajno sodišče v Ljubljani.

5. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč kot sodišče, ki je v konkretnem primeru izdajatelj potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, pristojno tudi za njegovo razveljavitev, kot jasno sledi iz tretjega odstavka 42. člena ZIZ. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor pa je najprej treba opozoriti, da pri uveljavitvi verodostojne listine v izvršbi 40. c člen ZIZ razporeja med dovolilno Okrajno sodišče v Ljubljani in izvršitvena sodišča (sodišča, pristojna „za samo izvršbo“) krajevno pristojnost za odločanje, pri čemer je razmejitveni kriterij trenutek ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Jasno je, da pri tej razmejitvi trenutek pravnomočnosti sam po sebi ne bi bil zanesljivo vodilo, kadar bi bilo treba odločiti o pravnem sredstvu, ki pod vprašaj postavlja sam nastop pravnomočnosti, kot je to pri predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor.

6. Vendar pa za obravnavani spor o pristojnosti ni odločilna dobesedna razlaga 40. c člena ZIZ (iz zapisa o „ugotovitvi pravnomočnosti“ bi sledilo, da je za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor pristojno bodisi dovolitveno (prvi odstavek tega člena) bodisi ustrezno izvršitveno sodišče (drugi odstavek tega člena), pač v odvisnosti od stadija izvršilnega postopka glede na navedeno razmejitveno točko), saj njegove določbe izrecno govorijo o krajevni pristojnosti, medtem ko obravnavani spor v bistvu zadeva funkcionalno pristojnost, ki je kot pristojnost za odločanje o pravnih sredstvih (tudi remonstrativnih)(1) bliže stvarni pristojnosti.(2)

7. Glede na navedeno je po oceni Vrhovnega sodišča bolj primerna uveljavitev sistemskega kriterija, po katerem naj o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor vselej odloča dovolitveno sodišče, saj je ta predlog vsebinsko povezan s stadijem dovolitve izvršbe.(3) Ker bi bilo za odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi itak (zaradi obveznosti predlagatelja vrnitve v prejšnje stanje, ki zamudi rok za opravo kakšnega pravnega dejanja, da skupaj s predlogom opravi tudi zamujeno dejanje – četrti odstavek 117. člen ZPP) na koncu pristojno dovolitveno sodišče (54. člen ZIZ(4) v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ), bi drugačno stališče od tu zastopanega vodilo v nesistemsko cepitev odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za ugovor od odločanja o samem ugovoru. Oporo za tu zastopano stališče po vsem obrazloženem ponuja tudi (na podlagi 15. člena ZIZ) smiselno uporabljeni prvi odstavek 117. člena ZPP, po katerem se predlog za vrnitev v prejšnje stanje poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, kar je v konkretnem primeru Okrajno sodišče v Ljubljani.

8. Vrhovno sodišče je tako na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da je za nadaljnje odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Op. št. (1): Glej Ude: „Civilno procesno pravo“, Uradni list, Ljubljana 2002, str. 150, in Triva, Dika: „Građansko parnično procesno pravo“, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 280. Op. št. (2): Tako tudi Ude, navedeno delo, str. 151. Op. št. (3): Primerjaj Triva, Belajec, Dika: „Sudsko izvršno pravo“, Informator, Zagreb 1984, str. 86 in 88 ter 332. Op. št. (4): Razlog za dostavek 54. člena ZIZ: „Če zakon ne določa drugače.“ je pojasnjen v Galič, Jan, Jenull: „Zakon o izvršbi in zavarovanju, Komentar novele in uvodna pojasnila“, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 180. Dostavek za obravnavano zadevo nima nobenega pomena