Jedro

Dokazni standardi v postopku izdaje začasne odredbe so drugačni od standardov v glavnem postopku. Vendar je ta razlika kvalitativna in ne kvantitativna. Izražata jo že različna pojma: izkazanost in dokazanost.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v točki III razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi vložil tožbo za ugotovitev skupnega premoženja in zahteval, naj se ugotovi, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 8/10. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki prepove v vtoževanem deležu odtujiti ali obremeniti sporno nepremičnino. Hkrati je tudi predlagal, naj se organizacijam za plačilni promet naloži, da toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odrečejo izplačilo zneska v višini 24.000,00 EUR.

2. Sodišče je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in mu delno ugodilo. Toženki je tako prepovedalo odtujitev in obremenitev sporne nepremičnine, vendar le do deleža ½. Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve pa je v celoti zavrnilo. Obe odločitvi je sodišče utemeljilo s tem, da naj bi tožnik ne izkazal z dovoljšnjo verjetnostjo, da znaša njegov delež na skupnem premoženju več kot ½.

3. Proti sklepu vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) in sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlogu v celoti ugodi ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz trditvene podlage in predlaganih dokazov izhaja, da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju višji od ½. Dejstvo, da sta bili stranki kot lastnici vpisani vsaka do ½ na stanovanjski stavbi, ki sta jo prodali, ni dokaz, da sta deleža izvenzakonskih partnerjev na hiši enaka. Pravdni stranki nikoli nista sklenili dogovora, na podlagi katerega bi ugotovili, da sta enakovredno prispevali k pridobitvi skupnega premoženja. Tudi dopis, v katerem je govor o tem, da sta starša toženke finančno pomagala pri gradnji hiše, ne more biti podlaga za oceno, da sta deleža pravdnih strank zato enaka. Dalje trdi, da je tožnik kot dokaz, da je v izgradnjo stanovanjske hiše vložil odškodnino, predlagal svoje zaslišanje. Tega dokaza sodišče ni izvedlo. Zmotna naj bi bila tudi ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da je bila kupnina od njegovega stanovanja, ki ga je kupil 14. 5. 1993 (torej pred začetkom trajanja zunajzakonske skupnosti) njegovo posebno premoženje. Dalje trdi, da je sodišče povsem prezrlo, da so bili njegovi dohodki petkrat višji od toženkinih. V nadaljevanju še strnjeno povzame, kakšne so bile njegove trditve, ki utemeljujejo višji delež na skupnem premoženju.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ta je nanjo odgovorila, v odgovoru prepisala navedbe iz odgovora na tožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik v tem pritožbenem postopku napada tisti del odločitve, s katerim je bil njegov predlog za izdajo začasne odredbe delno zavrnjen. Razlog za delno zavrnitev je, da naj bi tožnik višino terjatve (nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju) ne izkazal z dovoljšnjo verjetnostjo (prvi odstavek 270. člena ZIZ (2) - glede denarne terjatve in prvi odstavek 272. člena ZIZ – glede nedenarne terjatve).

7. S takšnim izhodiščem se pritožnik ne strinja, pritožbeno sodišče pa mu pritrjuje.

8. Dokazni standardi v postopku izdaje začasne odredbe so res drugačni od standardov v glavnem postopku. Vendar pa je razlika bolj kot kvantitativna v resnici kvalitatitvna. Izražata jo že različna pojma: izkazanost v postopku izdaje začasne odredbe ter dokazanost v glavnem postopku. „Ker so kriteriji dokaznih standardov procesni (vsebinski ne morejo biti že zato, ker nimamo neposrednega vpogleda v resnico, da bi lahko govorili o večji ali manjši količini skladnosti z njo), njihova kvalitativna razlika (ki je v drugačni metodi, ki jo uporabi sodišče za ugotavljanje dejanskega stanja) pogojuje tudi kvalitativno različnost samih standardov. Dokazanost se zato od izkazanosti ne razlikuje po tem, da ima sodnik več predstave o objektivni stvarnosti, marveč, da je do nje prišel na drugačen (lahko rečemo na tako procesnopravno kot gnoseološko kakovostnejši način in da ima zato lahko (ne pa tudi nujno) boljšo kakovost spoznanja.“ (3).

9. Dokazni standardi morajo biti prožni ter se prilegati naravi konkretnega spoznavnega procesa. To v konkretnem postopku pomeni, da mora sodišče ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve ter predloženi listinski dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da so dejstva, ki utemeljujejo terjatev, verjetno izkazana, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo. Sodišče torej v takšnem primeru izda začasno odredbo, ne da bi se mudilo še z nadaljnjim izvajanjem tistih dokazov, ki so po naravi zamudnejši (zaslišanja, ogled in še posebej dokaz z izvedencem). To pa ne pomeni, da ti dokazni predlogi ne utegnejo biti pomembni in celo nujni v kasnejšem ugovornem postopku.

10. Druga možnost ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe je, da sodišče vendarle pretirano dvomi v verjetno izkazanost terjatve oziroma presodi, da trditve in listine vendarle nudijo premalo opore za izdajo začasne odredbe glede na njeno pravno usodnost. A če ima sodišče v takšnem primeru vendarle na voljo še druge, čeravno zamudnejše vrste dokazov, potem ni nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi hitelo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Hitrost v postopku začasne odredbe je namreč namenjena varstvu upnikovega položaja in ni sama sebi namen. Z zavrnitvijo pa se upnikov položaj v ničemer ne varuje. V takšnem primeru je na mestu, da sodišče razpiše narok. Če tega ne stori, marveč predlog zavrne, upnika prikrajša v njegovi pravici do sodnega varstva. Tudi začasne odredbe so namreč oblika sodnega varstva.

11. Tožnik je podal trditve, ki bi v primeru, če bi se izkazale za resnične, brez dvoma utemeljevale njegov pretežni del na skupnem premoženju. Podal je namreč trditve o njegovem osebnem premoženju večje vrednosti, ki naj bi ga vložil v skupno premoženje ter trditve o tem, da so bili njegovi dohodki petkrat višji od toženkinih. Glede svojih dohodkov je predložil tudi listinske dokaze, glede toženkinih pa je podal trditve, da je bila večji del trajanja njune zveze prejemnica tako nizke pokojnine, da je bila upravičena tudi do varstvenega dodatka.

12. Kar se tiče vložkov v obliki njegovega posebnega premoženja je glede stanovanja, katerega kupnina naj bi bila vložena v skupno premoženje, predložil listinske dokaze. Glede odškodnine, ki naj bi jo prejel in naj bi jo prav tako vložil v skupno premoženje, je predlagal svoje zaslišanje. Že zgolj zato, ker je sodišče predlog zavrnilo, ne da bi tožnika zaslišalo glede posebnega premoženja v obliki odškodnine, je bilo treba sklep v izpodbijanem delu razveljaviti (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi 7. in 8. točke obrazložitve, ki utemeljujejo delno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ne pravno ne dejansko niso prepričljivi.

14. Menjalna pogodba (priloga A14), v kateri je vsebovana ugotovitev o tem, da sta bili pravdni stranki vsaka do ½ solastnika nepremičnine, ne predstavlja izjavnovoljnega ravnanja v smislu drugega odstavka 158. člena ZZZDR (4)). Ta listina je zato lahko kvečjemu indic, da so bili prispevki obeh partnerjev enaki. Vendar ob tem, ko tožnik trdi in dokazuje neposredna dejstva vlaganja in prispevanja k ustvarjanju skupnega premoženja v bistveno višjem deležu, tak indic dokazno v dobršni meri zbledi.

15. Sodišče je trditev o tem, da naj bi bili tožnikovi dohodki petkrat višji od toženkinih štelo za neizkazane, pri čemer se je sklicevalo na listinske dokaze (A 159, A 162 – A 168), ki s tem dejstvom v resnici nimajo zveze.

16. Podobno velja glede dejstva, da naj bi tožnik v skupnost vložil svoja posebna denarna sredstva v višini 65.000,00 DEM. Listina A159 je namreč pismo, ki ga je pooblaščenec toženke pisal pooblaščencu tožnika, ko je med njima že prišlo do spora. Gre torej za enostransko listino, sestavljeno 14 dni pred začetkom te pravde.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavilo. Procesno pooblastilo je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

18. Napotki za delo so razvidni iz obrazložitve. Glede na to, da je toženka med tem že začela uresničevati svojo pravico do kontradiktornega sojenja, pa bo najbrž najbolj smotrno, če sodišče prve stopnje zaradi obravnave še preostalega dela predloga za izdajo začasne odredbe, opravi narok.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Zakon o izvršb in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1991 do 17/2013).

(3) Citat komentarja Jana Zobca v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 333. (4) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB-1).