Up-106/96

16. maj 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. G. iz B., ki ga zastopa H. J., odvetnik v L. na seji dne 16. maja 1996

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. G. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 5/96 z dne 27.3.1996 v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp 5361/94 z dne 17.10.1995 in odločbo Občinskega sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah št. P/K-18/94 z dne 14.10.1994 se sprejme.

2.Do končne odločitve se zadrži izvršitev izpodbijanih odločb v delu, ki se nanašajo na odvzem tovornega avtomobila, znamke MAN, tip. 26.372, reg. št. CE C6-807. V preostalem delu se predlog zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 18. aprila 1996, izpodbija odločbe, navedene v izreku. Z njimi je bil spoznan za odgovornega za prekršek po 6. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93; v nadaljevanju: ZPD). Dne 5. avgusta 1993 naj bi bil v tovornem avtomobilu kot pogonsko gorivo iz malomarnosti uporabil "ekstra lahko" kurilno olje. Zatrjuje kršitve določb 2. člena, 15. člena, 22. člena, 33. člena in 67. člena Ustave.

2.Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnik vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 68. člena ZPD. Točka 6 prvega odstavka 68. člena ZPD naj bi bila v nasprotju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave. Določba tretjega odstavka 68. člena ZPD naj bi bila v nasprotju z ustavnimi določbami o uresničevanju in omejevanju pravic, o enakem varstvu pravic, s pravico do sodnega varstva, z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, s pravico do zasebne lastnine in z zakonskim položajem lastnine, pa tudi z določbami o Sloveniji kot pravni državi.

3.Pritožnik predlaga začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih aktov in izpodbijanih določb ZPD. Pritožnikov zagovornik naj bi dne 11. aprila 1996 prejel zahtevek Ministrstva za finance, da v petih dneh izroči prometno dovoljenje in ključe odvzetega tovornega vozila. Očitno naj bi bilo, da želi pristojni organ pravnomočno odločbo o prekršku izvršiti takoj. S tem bi nastale nepopravljive posledice, saj bi tovornega vozila ne bilo mogoče vrniti niti v primeru spremembe odločbe o prekršku. Na drugi strani naj bi z začasnim zadržanjem ne nastala nobena škoda, saj je vozilo zaseženo že od storitve prekrška v letu 1993.

B.

4.Pritožnikovo pobudo za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 68. člena ZPD je Ustavno sodišče izločilo iz ustavne pritožbe in jo bo obravnavalo posebej.

Predmet te odločitve je zato le ustavna pritožba zoper posamične akte, s katerimi je bil pritožnik spoznan za odgovornega za prekršek po 6. točki prvega odstavka 68. člena ZPD, in predlog za začasno zadržanje izvršitve teh aktov.

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo. V postopku odločanja bo presodilo, ali so bile podane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje pritožnik.

6.Po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) lahko v primeru sprejema ustavne pritožbe Ustavno sodišče ali njegov senat zadržita izvršitev izpodbijanih posamičnih aktov, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Prodaja zaseženega tovornega vozila, ki naj bi jo po zatrjevanjih pritožnika pristojni organ opravil v teh dneh, je taka težko popravljiva posledica. Ustavno sodišče je zato izvršitev izpodbijanih odločb v tem delu zadržalo. V preostalem delu je predlog za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih aktov zavrnilo. Pritožnik sicer predlaga začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb v celoti, vendar pa svoj predlog utemeljuje le glede izrečenega ukrepa odvzema tovornega vozila.

C.

6.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Snoj, Ude in Zupančič.

P r e d s e d n i k: dr. Tone Jerovšek

Up-106/96

10.7.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. G. iz B., ki ga zastopa H. J., odvetnik v L. na seji dne 10. julija 1997

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 5/96 z dne 27.3.1996, odločba Republiškega senata za prekrške št. Pp 5361/94 z dne 17.10.1995 in odločba Občinskega sodnika za prekrške v Šmarju pri Jelšah št. P/K-18/94 z dne 14.10.1994 se razveljavijo.

2.Zadeva se vrne Sodniku za prekrške v Šmarju pri Jelšah v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanimi odločbami je bil pritožnik spoznan za odgovornega za prekršek po 6. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93 - v nadaljevanju: ZPD). Dne 5. avgusta 1993 naj bi bil kot pogonsko gorivo tovornega avtomobila iz malomarnosti uporabil ekstralahko kurilno olje. Zatrjuje kršitve določb 2. člena, 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena (enako varstvo pravic), 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in 67. člena Ustave (lastnina).

2.Pritožnik meni, da očitanega prekrška ni mogoče storiti iz malomarnosti. Namen zakona naj bi bil varovanje davčnih interesov. Izogibanje davčni obveznosti naj bi bilo možno le v naklepni obliki (z vednostjo in hotenjem glede izognitve plačilu davka). Krivdno obliko malomarnosti naj bi izključevala že zakonska določba, ki določa prekršek. Določba naj bi zahtevala celo obarvan naklep. Besedo "namen" naj bi bilo mogoče razlagati le v povezavi s psihičnim odnosom storilca do dejanja. Vrhovno sodišče naj bi na te navedbe pritožnika ne odgovorilo. S tem naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). V izpodbijanih odločbah naj bi ne bili navedeni zakonski oziroma podzakonski akti, iz katerih naj bi izhajala (očitna) dolžnost pritožnika, da bi se moral prepričati, kakšno gorivo mu je izvenzakonska partnerka natočila v rezervoar. V tem naj bi bila kršitev 22. in 2. člena Ustave. V odločbah naj bi ne bile ocenjene pritožnikove navedbe, da ni vedel, da ima v rezervoarju kurilno olje, in da je bil v dejanski zmoti. V odločbah naj bi bila uveljavljena objektivna odgovornost. Izrek naj bi bil pomanjkljiv, ker ne vsebuje krivdne oblike storitve prekrška.

3.ZPD naj bi ne določal, da je izrek ukrepa odvzema motornega vozila obvezen; ukrep naj bi predstavljal nesorazmerno sankcijo, ki naj bi pomenila praktično eksistenčno uničenje pritožnika in njegove družine; tega organi, ki so odločali v postopku, niso presojali, češ da nesorazmernost ukrepa ne more biti predmet njihove presoje. Organi, ki so odločali o prekršku, naj bi tudi ne ugotavljali okoliščin glede lastništva tovornega vozila; vozilo naj bi namreč ne bilo last pritožnika, ampak tretje osebe.

4.Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnik predlagal tudi presojo ustavnosti določb ZPD, na podlagi katerih je bil spoznan za odgovornega za prekršek, se pravi 6. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 68. člena ZPD. Z sklepom št. U-I-183/96 z dne .... je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka ZPD zavrnilo, pobudo za oceno ustavnosti določbe tretjega odstavka 68. člena ZPD pa v delu, ki se nanaša na prekršek iz 6. točke prvega odstavka, sprejelo in začasno zadržalo njeno izvrševanje.

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom z dne 16.5.1996 sprejelo in začasno zadržalo izvrševanje izpodbijanih odločb v delu, v katerem se nanašajo na odvzem tovornega vozila.

6.Ustavna pritožba je bila Vrhovnemu sodišču poslana v odgovor. Vrhovno sodišče je menilo, da k odločbi nima ničesar dodati.

B.

7.Očitek kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ni utemeljen. Že v svoji odločitvi o pritožnikovi pobudi je Ustavno sodišče zavrnilo pritožnikov očitek, da določba 6. točke prvega odstavka 68. člena ZPD ni v skladu z 28. členom Ustave. Tedaj je navedlo, da je v izpodbijani določbi v povezavi z določbo 9. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 61/96 - odl. US in 35/97 - v nadaljevanju: ZP) jasno določeno, da malomarnostna oblika storitve prekrška po omenjeni določbi ZPD ni izključena.

Neutemeljene so zato tudi navedbe ustavne pritožbe, ki obrazlagajo, zakaj naj bi omenjenega prekrška ne bilo mogoče storiti iz malomarnosti.

8.Neutemeljeni so tudi pritožnikovi očitki, da v izpodbijanih odločbah ni bila ugotovljena njegova malomarnost pri storitvi prekrška; da niso bile primerno ocenjene njegove navedbe glede neobstoja krivde; da niso navedeni predpisi, na podlagi katerih bi bil pritožnik dolžan ravnati na način, ki izhaja iz odločbe o prekršku; da je izrek odločbe pomanjkljiv, ker ne vsebuje krivdne oblike storitve očitanega mu prekrška. Že v odločbi Up- 164/95 z dne 7.12.1995 (OdlUS IV, 138) je bilo zavzeto stališče, da Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi ne more opravljati funkcije pritožbenega sodišča niti funkcije Vrhovnega sodišča. Zato se praviloma ne more spuščati v to, ali je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi ne v dokazno oceno in pravno presojo sodišča. Ta presoja je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupana prvenstveno sodnikom pristojnih pritožbenih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom, Ustavno sodišče pa lahko opravlja nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, ne pa funkciji pritožbenega sodišča, zato jo je tudi mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Kolikor se pritožnikovi očitki kršitev 2. člena (načelo pravne države), 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, jih zato Ustavno sodišče zavrača kot neutemeljene.

9.Izpodbijanim odločbam tudi ni mogoče očitati, da bi pritožnikova krivda v njih ne bila ugotovljena in da bi uveljavljale objektivno odgovornost. Organi, ki so odločali v postopku o prekršku, so presodili vse bistvene ugovore pritožnika, uveljavljene v zagovoru in pravnih sredstvih.

Nepravilno je pritožnikovo stališče, da bi bila malomarnost podana le v primeru, če bi bila njegova dolžnost prepričati se, kakšno gorivo ima v vozilu, določena v nekem predpisu. Kljub pomanjkljivosti izreka pritožniku ni bila onemogočena učinkovita obramba. Vrhovno sodišče je v postopku vrnilo zadevo v novo odločanje prav zato, da bi sodišče zanesljiveje ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepalo o obliki krivde. Novi postopek je bil v celoti osredotočen prav na to vprašanje. Tudi pritožnik sam je uveljavljal številne različne ugovore glede neobstoja krivde.

10.Po navedenem v obravnavani zadevi zatrjevane kršitve določb 2., 15. 22., 23. in 28. člena Ustave očitno niso podane.

11.Utemeljen pa je pritožnikov očitek, naslovljen na ugotavljanje okoliščin glede lastnine odvzetega tovornega vozila. Pritožnik je ta očitek navedel v pritožbi zoper prvostopno odločbo; po njegovih navedbah v pritožbi in v ustavni pritožbi je na dejstvo, da ni lastnik odvzetega tovornega vozila, opozoril že v postopku pred organom prve stopnje.

Drugostopni organ, ki je odločal o pritožbi, je pritožnikov očitek zavrnil, češ da je odvzem tovornega vozila po tretjem odstavku 68. člena ZPD obvezen. Pri tem se je skliceval na enako stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v isti zadevi.

12.Da bi pristojni organi v postopku o prekršku ugotovili, kdo je lastnik predmetov, ki naj se odvzamejo, ima pravni interes tudi pritožnik. Lastnik odvzetih predmetov, ki ni istočasno tudi storilec prekrška, je namreč upravičen do odškodnine (drugi odstavek 37. člena ZP). Ustavnemu sodišču se pri tem ni bilo potrebno spuščati v presojo tega, ali bi bilo v obravnavanem primeru dopustno odvzeti tovorno vozilo tretji osebi in - če je odgovor na prvo vprašanje nikalen - ali je pritožnik s tem, ko je pristojni organ opozoril, da je lastnik odvzetega vozila tretja oseba, storil vse potrebno, da bi se razbremenil odškodninske odgovornosti.

13.Odločitev o odvzemu predmetov predstavlja poseg v ustavno zagotovljeno lastnino (33. člen Ustave). Poseg je zato dopusten le ob pogojih, ki jih določa Ustava. Ustava dopušča odvzem lastnine zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena) in ob pogojih, ki jih določa v 67. (lastnina) in 69. členu (razlastitev). V obeh zadnjih dveh primerih lahko odvzem lastnine temelji le na izrecni določbi zakona. Take zakonske podlage za odvzem tovornega vozila osebi, ki je bila spoznana za odgovorno za prekršek, v ZPD ni. ZPD ne določa, da se motorno vozilo odvzame ne glede na to, ali je last osebe, ki je bila spoznana za odgovorno za prekršek. Edina zakonska določba, ki bi v obravnavanem primeru lahko predstavljala zakonsko podlago za odvzem tovornega vozila tretji osebi in ne storilcu, je torej določba drugega odstavka 37. člena ZP. Po tej določbi se predmeti lahko odvzamejo tretji osebi, ki ni storilec prekrška, le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale. Pristojni organi bi torej morali presoditi, ali so podani pogoji za odvzem tovornega vozila tretji osebi, ki ni storilec prekrška, in - če teh pogojev ne bi bilo - kdo je lastnik tovornega vozila, ki naj bi se odvzelo. Zaradi napačne razlage zakona je bila pritožniku kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

14.Ustavno sodišče je izpodbijane odločbe po navedenem razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje prvostopnemu organu (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). V novem postopku bo moral pristojni organ odločiti o tem, ali so podani razlogi za odvzem tovornega vozila osebi, ki ni storilec prekrška (drugi odstavek 37. člena ZP), glede na odgovor na to vprašanje pa morebiti še, kdo je lastnik tovornega vozila, ki naj se vzame.

15.V odločitvi o pritožnikovi pobudi je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje tretjega odstavka 68. člena ZPD. Odločitev pomeni, da do odločitve o pobudi ne bo mogoče izreči ukrepa iz tretjega odstavka 68. člena ZPD in da je treba zaseženo vozilo vrniti upravičencu.

C.

16.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Snoj.

P r e d s e d n i k: dr. Lovro Šturm