Jedro

Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, veljavno do 21. 9. 2023 (1. točka izreka) in mu naložila, da mora v osmih dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti samostojno listino (2. točka izreka). Odločila je še, da mora tožnik v desetih dneh od dokončnosti odločbe prostovoljno zapustiti Republiko Slovenijo ter območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (3. točka izreka), ter ugotovila, da niso nastali stroški postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo do 21. 9. 2023 tožniku vročeno 3. 10. 2022. Tožena stranka je ugotovila, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) 3. 11. 2022 umaknil soglasje in da tožnik 7. 12. 2022 ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Ob sklicevanju na prvo in tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je ugotovila, da so nastopili razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje, saj tožnik zaradi umika soglasja ZRSZ nima veljavnega soglasja za zaposlitev v RS, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.

3. Z dejstvi v postopku razveljavitve dovoljenja je tožena stranka seznanila tožnika v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar tožnik ni podal izjave. Zato je tožena stranka odločila na podlagi dejstev, s katerimi razpolaga, in izpodbijano odločbo v 2. in 3. točki izreka utemeljila s citiranjem šestega odstavka 58. člena, tretjega odstavka 60.a člena, prvega odstavka 67. člena in 69. člena ZTuj-2. _Povzetek tožbenih navedb_

4. V tožbi tožnik očita toženi stranki nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ureditvijo zdravstvenega zavarovanja v RS. Navaja, da ga je delodajalec prijavil v ustrezna zavarovanja 5. 10. 2022, ki so od takrat dalje plačana, kar je razvidno iz potrdila o prijavi tožnika, plačilnih list za oktober, november in december 2022 in potrdila FURS z dne 14. 3. 2023. Tožnik je imel urejeno zavarovanje 7. 12. 2022, saj je bila prijava sprejeta in evidentirana. Delodajalec je prijavi priložil pogodbo o zaposlitvi. Tožnika je ustrezno prijavil v zavarovanje.

5. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je bila seznanitev tožniku poslana v času božično novoletnih praznikov, ko tožnika ni bilo na naslovu zaradi odhoda domov. Seznanitev je bila vročena s fikcijo, ki je tožnik ni prejel, zaradi česar ni mogel podati izjave. Meni, da bi njegova izjava lahko vplivala na odločitev tožene stranke, ki drugih dejstev ni preverjala in ni delala poizvedb pri delodajalcu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

_Povzetek odgovora na tožbo_

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je enotno dovoljenje za prebivanje in delo razveljavila zaradi umika soglasja ZRSZ, ki je kot razlog za umik navedel, da bi moral tožnik nastopiti delo najkasneje v 15 dneh od vročitve enotnega dovoljenja, tj. od 3. 10. 2022. Tožena stranka navaja, da tožnik na dan izdaje umika soglasja 3. 11. 2022 ni bil prijavljen v socialno zavarovanje, temveč je bil prijavljen za nazaj 5. 12. 2022. Meni, da na tožnikovo pravico do izjave ne more vplivati vročitev seznanitve v času božično-novoletnih praznikov.

_Sodna presoja_ **K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023 sprejelo stališče, da sodišče preizkusi izpodbijani upravni akt le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Nevezanost na tožbene razloge (40. člen ZUS-1) ne pomeni, da sodišče v celoti prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi tako, da pove, kaj je zanj sporno. Sodišče pa v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta.

10. Predmet spora je razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, v skladu s katerim dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja.

11. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zaradi česar tožnik nima veljavnega soglasja za zaposlitev v RS. Po podatkih upravnega spisa je bil umik soglasja k izdaji enotnega dovoljenja za namen zaposlitve z dne 3. 11. 2022 podan na podlagi petega odstavka 38. člena ZZSDT, ki določa, da mora tujec nastopiti delo najkasneje 15. dan od vročitve enotnega dovoljenja ali modre karte EU, če je enotno dovoljenje ali modra karta EU tujcu vročena izven RS.1 Ker tožnik ni prerekal dejstva, da je bilo umaknjeno soglasje ZRSZ, se v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) to dejstvo šteje za priznano. V zvezi z umikom soglasja kot akcesornim aktom v obravnavani zadevi pa tožnik ni zatrjeval morebitnih nezakonitosti, zaradi česar ni predmet presoje v obravnavani zadevi. To pomeni, da je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2. 12. V tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 so urejeni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje, med katerimi je tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju Republike Slovenije. To pomeni, da je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tudi urejeno zavarovanje na območju RS. Če pristojni organ naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2). Tožena stranka je sicer v obrazložitvi ugotovila, da tožnik 7. 12. 2022 ni imel urejenega zdravstvenega v RS, in citirala prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, vendar obravnavanega dovoljenja ni razveljavila zaradi neurejenega zavarovanja, ampak zaradi umika soglasja ZRSZ (drugi odstavek obrazložitve na 2. strani izpodbijane odločbe). Za presojo v obravnavani zadevi torej niso relevantne tožbene navedbe v zvezi z urejenim zavarovanjem, zato se sodišče do njih ni opredelilo.

13. Po presoji sodišča pa so tudi sicer tožbene navedbe v zvezi z urejenim zdravstvenim zavarovanjem nebistvene za odločitev v tej zadevi, saj za zavrnitev dovoljenja za prebivanje zadostuje že obstoj enega od razlogov iz prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki so alternativno določeni v štirih alienejah.

14. Ob takem stanju stvari pa tudi tožbene navedbe v zvezi s seznanitvijo z ugotovljenimi dejstvi ne vplivajo na odločitev sodišča, saj tožnik z njimi v bistvenem zatrjuje, da ni podana prekluzija tožbenih navedb v zvezi z urejenim zavarovanjem.

15. Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zaradi česar jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

**K II. točki izreka:**

16. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je sodišče zavrnilo tožbo.

1 Sodišče je v zadevi I U 397/2023 tožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je bil kot razlog za umik soglasja navedeno, da tožnik ni imel urejenega soglasja. V obravnavani zadevi pa je razlog za umik soglasja pravočasen nastop dela, kar je bistvena razlikovalna okoliščina, zaradi katere je sodišče odločilo drugače.