Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo le določbo 191. čl. OZ, ni pa uporabilo splošnega pravila, ki določa pogoje za neupravičeno obogatitev, iz čl. 190 OZ. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila drugotožena stranka obogatena, tožnik tega tudi ni zatrjeval, zato ni šlo za okoriščanje na strani drugotožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: Drugotožena stranka R. S. je dolžna tožniku G. U., plačati znesek 374.024,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2003 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožniku 304.310,00 SI pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2006 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo; zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti drugotoženi stranki R. S. 715,41 EUR kar je predstavljalo 171.440, 50 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in naložilo drugotoženi stranki R. S. da plača tožniku 1.560,77 EUR ( prej 374.024 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2003 dalje do plačila in da mu povrne pravdne stroške postopka prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek zoper prvega toženca M. L., tožniku pa naložilo, da mu plača pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik osebnega avtomobila S. tip V., vozilo je kupil v komisijski prodaji, 19. 5. 2003 pa so mu policisti Policijske postaje K. vozilo zasegli iz razlogov, ker za vozilo, ki je prišlo iz tujine, ni bila plačana carina. Tožnik je, da bi vozilo dobil nazaj, plačal carinske dajatve v iztoževani višini. Sodišče je štelo, da je tožnik v želji, da bi dobil svoje vozilo nazaj, v sili plačal tuj carinski dolg. Zato je na podlagi 191. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaključilo, da je tožnik plačal dolg zato, da bi se izognil sili in mu je zato nastala velika premoženjska škoda, za katero je odgovorna drugotožena stranka, ne pa tudi prvotožena, ki je bila dobroverna. Zato je zoper njo zahtevek zavrnilo.

Drugotožena stranka R. S. se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker se ne bi smelo opreti na dol. 191. čl. OZ. Sodišče je prezrlo, da se 191. čl. veže na določbo 190. čl. OZ, ki ureja obogatitev brez temelja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili s tožnikovim plačilo obogateni. Carinski dolg je obstajal, saj je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik plačal carinski dolg namesto carinskega dolžnika. Carinski organ je v odločbi ugotovil, da je carinski dolžnik M. L. II. odst. 154.a Carinskega zakona je določal, da lahko carinski dolg namesto zavezanca plača drug. Razlogovanje sodišča prve stopnje o veliki sili, ki se ji je moral tožnik izogniti, niso pravilna, saj je vsak dolžan trpeti državno prisilo, v kolikor je zakonita. Carinski organ je ugotovil, da je vozilo carinsko blago, zato je tudi izdal odločbo. Tožeča stranka bi se lahko pritožila zoper odločbo, vendar tega ni storila, zato je odločitev postala pravnomočna. V konkretnem primeru odločba Ustavnega sodišča RS U.I 90/03-15 z dne 18. 11. 2004 ni vplivala na pravnomočno odločitev carinskega organa. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo in ravnanje carinskega organa ni mogoče opredeliti kot silo v smislu 191. čl. OZ. Sodišče je napačno uporabilo institut neupravičene obogatitve. Meni, da vračanje že plačanega carinskega dolga na podlagi civilne sodbe ne pride v upoštev in za takšno odločanje sodišče tudi ni pristojno. Če pa bi šlo za njihovo odškodninsko odgovornost, pa bi moralo sodišče ugotoviti vse elemente le-te. Meni pa tudi, da je sodišče napačno obrazlagalo sodbo v delu, ko je zavrnilo zahtevek zoper prvega toženca. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zaradi nepristojnosti zavrže ali pa zavrne ali razveljavi in da se odloči o stroških postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, je naslednje: Sin prvega toženca M. L. je urejal posle s tem avtomobilom in naročil Š., da mu iz tujine pripelje avtomobil. Osebni avtomobil je bil kupljen na ime prvega toženca, ki je tudi sklenil kupoprodajno pogodbo z M. Š. Tožnik je kupil avtomobil preko oglasa, avto je bil že pet let registriran, po dveh letih pa so mu ga zasegli carinski organi in mu sporočili, da niso bile plačane carinske dajatve. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik aktivno legitimiran, ker je moral namesto drugega plačati carinski dolg, utrpel je ekonomsko škodo, carinski dolžnik pa je bil obogaten. Tožnik je v želji, da dobi nazaj svoje vozilo v sili plačal dolg carinskega dolžnika, zoper carinsko odločbo pa se ni pritožil. 154. čl. Carinskega zakonika dovoljuje, da namesto carinskega dolžnika plača dolg druga oseba. Sodišče se ni zdelo pomembno ugotavljati, kdo je dejansko uvozil vozilo, oziroma kdo je carinski dolžnik, pač pa je na podlagi 191. čl. OZ zaključilo, da je tožnik plačal tuj dolg z namenom, da prepreči še večjo škodo in da je nastanek velike premoženjske škode povsem mogoče šteti za silo, ki se ji je tožnik s plačilom izognil s poravnanjem tuje obveznosti.

Pritožnica pravilno opozarja na to, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je tudi odločitev napačna. Sodišče je uporabilo določbo 191. čl. OZ, ki je v poglavju Obligacijskega zakonika, ki ureja pravila vračanja, medtem ko je splošno pravilo neupravičene obogatitve določeno v 190. čl. OZ. Pravilo 190. čl. OZ določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. 191. čl. pa določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Po obeh določbah pa morata obstajati na eni strani prikrajšanje na drugi pa okoriščanje.

Da bi bila drugotožena stranka okoriščena, ne trdi niti tožnik v tožbi niti kasneje, pa tudi sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Nasprotno, tožnik je ves čas zatrjeval, da je v skrajni sili plačal tuje carinske dajatve, poravnal je dolg, ki ni nastal po njegovi krivdi, da ni bil carinski dolžnik, da je pravna podlaga zahtevka zoper prvotoženo stranko v tem, da je bil carinski dolžnik, ki je bil po zakonu dolžan plačati carino, pa je ni hotel, zato jo je moral sam. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navajalo le, da je tožnik plačal tuj carinski dolg. Tako sodišče ni ugotovilo, da bi bila drugotožena stranka obogatena, tožnik pa tega ni zatrjeval, saj je izrecno navedel, da je bil obogaten prvi toženec, vendar se zoper zavrnitev zahtevka zoper njega ni pritožil. Ker torej ni šlo za okoriščanje na strani drugotožene stranke, se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s 191. čl. OZ. Sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi si pri plačilu pridržal pravico zahtevati nazaj tisto, kar je plačal. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbo čl. 190. in 191. čl. OZ, zato je pritožba utemeljena in je bilo potrebno zahtevek zavrniti, saj ni ugotovilo okoriščanja na strani drugotožene stranke.

Pritožbeno sodišče se glede na gornje ugotovitve ni bilo dolžno ukvarjati z razlago odločbe Ustavnega sodišča. Tožnikove trditve o tem, da gre za popolnoma enak primer pa niso utemeljene, saj se tožnik zoper odločbo carinskega organa ni pritožil. S tem pa ni izkoristil vseh možnosti.

Drugotožena stranka je v pritožbi navajala tudi nepravilno obrazložitev zavrnilnega dela zoper prvotoženo stranko, vendar pa ni navedla, da se pritožuje zoper ta del. Tožnik, ki bi imel pravni interes, da bi se pritožil zoper zavrnilni del zoper prvega toženca, pritožbe ni vložil. Zato je postala sodba v tem delu pravnomočna.

Pritožbena navajanja druge tožene stranke, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker ni pristojno, ni utemeljeno. Glede na pravno podlago ne gre za upravni postopek, ampak za pravdno zadevo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek obravnavalo in o njem odločalo. Prav tako sodišče ni bilo dolžno preizkušati sodbo sodišča prve stopnje o tem ali so morda podani elementi odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, ker tožeča stranka ni zatrjevala vseh elementov odškodninske odgovornosti.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek zavrnilo, je moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške (ZPP, čl. 154), drugotoženi stranki pa mora povrniti njene stroške. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika drugotožene stranke, ki je priglasila za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za zastopanje na glavni obravnavi 15. 2. 2006 300 točk, za trajanje obravnave po čl. 7 tarife 150 točk, za zastopanje na obravnavi 19. 4. 2006 75 točk, za zastopanje na obravnavi 28. 6. 2006 150 točk, trajanje obravnave 50 točk, za zastopanje na obravnavi 9. 10. 2006 150 točk in trajanje obravnave 50 točk ter za izdatke po 13. čl. tarife 33,55 točk. Vsi ti stroški so bili po mnenju pritožbenega sodišča potrebni, zato je dolžna tožeča stranka povrniti tudi toženi stranki stroške, ki znesejo za 1.558,55 točk 171.440,50 SIT oziroma 715,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, kar v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča (Pravna mnenja I/2006) pomeni, da začnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po poteku roka kar v skladu z določbo 313 čl. ZPP pomeni, po preteku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.