Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožene stranke zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o predlogu za dopustitev revizije, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 23.768,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov (I. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (v tem delu) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Kot pomembna izpostavlja vprašanja: Ali zgolj dejstvo, da tožnik ni prejel ob predaji prikolice navodil v slovenskem jeziku zadošča za zaključek, da gre v konkretnem primeru za instrukcijsko napako, ki jo je mogoče opredeliti kot stvarno napako? Ali je pravilno stališče sodišča, da gre pri nepopolnih navodilih kupcu za uporabo prikolice za instrukcijsko napako in da je to napako mogoče opredeliti kot stvarno napako? Ali je pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da je zaradi nepopolnih navodil kupcu za uporabo prikolice („instrukcijska napaka“) utemeljena posledica (vrnitev kupnine), ki jo ob izpolnjenih zakonskih pogojih predvidena za primer stvarne napake (torej napake v sami stvari) ali je v primeru pomanjkljivih navodil (in posledičnega poškodovanja stvari zaradi nepravilne uporabe) materialnopravno utemeljena kakšna druga posledica in podlaga (npr. odškodninska). Ali se lahko „instrukcijska napaka“ transformira v stvarno napako? Ali je pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za neznatno napako, kljub ugotovitvi, da je „napaka“ posledica nepravilne uporabe, da je popravilo funkcionalno in da je dejanska nevšečnost zgolj občasna potreba zapiranja plinskega prostora z obema rokama, glede na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 1001/2008 in II Ips 185/1997, da vsaka nepravilnost/pomanjkljivost ne more imeti za posledico odstop od prodajne pogodbe in kondikcijo plačane kupnine in da ne sme iti za malenkostno in nepomembno napako (ki navsezadnje tudi ne onemogoča redno in normalno uporabo stvari)? Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 480/2019 – točka 15 obrazložitve), da je v konkretnem primeru tudi zoper toženo stranko kot prodajalca ustrezna podlaga 21.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), na podlagi katerega lahko potrošnik v primeru, če blago ne deluje brezhibno in če proizvajalec v roku 45 dni od dneva, ko je prejel zahtevo za odpravo napak, ne popravi ali zamenja blaga z novim, razdre pogodbo ob upoštevanju: da je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da na podlagi garancije zahtevek tožeče stranke ni utemeljen (in da so se napake pojavile izven garancijskega roka – sodišče druge stopnje v tem delu ni napravilo drugačnih zaključkov) in da je zahtevek utemeljilo na podlagi določb o odgovornosti za stvarne napake; da se določba 21.b člena (ki izrecno določa pasivno legitimacijo zgolj za proizvajalca), nanaša na obvezno garancijo (in je tako les specialis glede na splošne določbe) in da se 17. člen ZVPot (ki določa, da lahko potrošnik pravice iz naslova garancije uveljavlja tudi proti prodajalcu) nanaša le na primere uveljavljanja pravic iz naslova garancije in ne iz naslova odgovornosti za stvarne napake? Ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča, da gre pri konkretni dodatni opremi v konkretnem primeru skladno s 17. členom Stvarnopravnega zakonika za pritikline, ki delijo usodo glavne stvari – upoštevanje, da gre za dodatno samostojno opremo, ki ni obremenjena s kakršnimikoli napakami oziroma se te tudi ne zatrjujejo?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožene stranke zavrnilo.

6. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).